Cela pustolovščina ali EOFT je spet tu

Gledam napovednik, se slinim nad kadri in si mislim, da bo nedelja popoldne ravnopravšnja za kino odklop. Kjer, mimogrede, nisem bil že 100 let in bo že obisk kina sam po sebi cela pustolovščina.

Name preži en kup zadreg. Tokrat grem pustolovščini nasproti familiarno, kar pomeni, da se časovnica malo spremeni. Ni zgolj, da vstaneš iz kavča, blago podrgneš zobe, natakneš džinse, obuješ smrdljivke in greš. Daleč od tega. Familiarni trip vključuje tudi sekiranje ostalih, debatiranje o različnih tekstilnih kosih v okviru različnih starostnih kategorij in o različnih higienskih standardih. Med drugim. A ne samo to – tu je še skrb za psa in, še posebej v kontekstu pravočasnega odhoda, tekoči dostop do avta. Ni nujno samoumeven, vmes se lahko zgodi en kup zanimivosti. Odvisno od klasičnega familiranega vrveža ob odhodih kakopak. A veš tisto: da strgaš zadrgo na bundi do tega da klecneš na stopnicah, pa to. In potem, ko smo vsi skupaj v avtu – ta zadovoljivo ropota, mrzlo prede, šipa mu še ni počila – se šele začne odisejada.

V naših koncih se gre mestna uprava končno velike infrastrukturne projekte, zato samoumevna trasa proti centru ni v funkciji, saj je tam gradbišče; veliko za vsaj pol leta. Je treba napraviti ovinek čez poljsko pot, ki je bila včasih pešpot, sedaj je skoraj dvopasovnica. A vseeno se dva avtomobilista težko srečata, pa tudi pot, sedaj cesta, še vedno funkcionira kot sprehajališče. Zato je teh 500 metrov precej stresna zadeva, kjer že pred vstopom na cesto kalkuliraš o možnih zapletih. Zato včasih raje počakaš, da se razmere razbistrijo in šele potem previdno zapelješ gor. Ker bo trip v nedeljo, računam na malo prometa, a zaradi dežja na zdrsljive razmere. Potem končno prideš do asfalta, še dva križišča in si pri obvoznici: asfalt s črtami. Neprecenljivo. Ker je Komuna v centru gre »samo ravno«, a zaradi želje po pravočasnosti je tu še premislek o parkingu in premiku v dvorano. Saj pravim: zame cela pustolovščina, pa vremena in Covida še vkalkuliral nisem. Ker vreme bo: deževno-snežno veselje bojda; razmere za zaplet definitivno. Pa vseeno: načrt je, da se v nedeljo ob 16-ti familiarno nalimam v Komuni.

Tam bom bojda 2 uri užival outdoor odklopih. Da bom videl kolesarje, plezalce, letalce in nasploh pustolovce vseh sort. Organizatorji pravijo, da s tovrstnimi filmi kolovratijo naokoli že 20 let. Čestitam ! Vedno fino videti. Se celo spomnim iz neke davne preteklosti, da sem že iskal Komuno za ogled EOFT predstave. Ker je bilo fino, se veselim ogleda tudi tokrat. Idemo.

Mego so……..

A ne bi bilo odveč, da še malo dvignejo nivo. Mega je letos vsem neugodna, zato tale uspeh vseeno šteje. In z užitkom ga je bilo gledati – tale Olimpija letos je kul. Kljub zmagi ni odveč omeniti, da so rozasti pokazali na Olimpijine hibe. Te so predvsem povezane s skokom (ki zna biti povezan s pristopom k igri) in neučakanostjo, malo pa tudi s tem, da so zeleni kratki na centrskih pozicijah. Kar se pozna, zato res veseli vrnitev Dimca, ki je povsem zasenčil Marinkoviča. Ta se je na žalost v zadnjem mesecu malo izgubil in tudi slučajno ne izgleda podobno lanski pojavi. Tista je bila borbena in s smiselnimi potezami. To je to, kar se letos pogreša z njegove strani, namesto zamujanja in prekrškov zaradi blokad (ta sodniški kriterij me v resnici nervira nasploh). Vtis imam, kot da mu ponujena vloga v igri ne ustreza. Upam na kar najhitrejši dvig njegove forme, saj bi s tem močno razširil zeleno raznovrstnost. Upam tudi, da se prehitro ne poslovijo od Splitčana, ki danes sploh ni igral. Zanj se ve: ima hladne, kjer ne sme biti glavna zvezda, a ima tudi korektne tekme – teh je več,  vsake toliko se mu odpelje in takrat mu lahko odštejem nekih …… let, ki sicer prispevajo k njegovim »težavam«. V upanju, da vztraja pri zmajih in se v celoti vživi v vlogo starega mentorja, držim pesti tudi za dvig njegove forme. Kar bo spet prispevalo k raznovrstnosti, ki jo Olimpija potrebuje letos še toliko bolj zaradi izgube opevanega centra. Perry, Blažič, Brown in vedno boljši Jarrod enostavno ne bodo dovolj za tekme, ki prihajajo (če se želi kaj več). Zdaj nasprotniki že vedo od kod Olimpija strelja, zato pozivi k raznovrstnosti. Na to so nakazali že malce trši preizkusi proti Igokei, Partizanu in ostalim (tekme proti CZ na žalost ne morem šteti v kvoto – klinc pa tak kukavičji kako velikan(ček). A najvažnejši del sezone šele prihaja, Olimpijo čaka drugi del evropske zgodbe, nadaljevanje v ABA, zato se morajo prebuditi še ostali. Nemara se skalibrirajo tudi sodniki, za katere se zdi, da niso prav naklonjeni zeleno-oranžni kombinacijo. Tudi to si moraj zmaji ponovno priboriti. A nekaj je ob tem razmisleku treba dodati: letos je Olimpijo užitek gledati, zato mi gre tale virus dodatno na jetra, saj ne morem žuliti plastičnjaka v dvorani, temveč moram razmišljati o nakupu novega kavča. Res beden virusni timing.

STARAM SE oz. UVOD V 2021

Anekdota, ki pove več: Se voziva z malo domov iz novoletnega šopinga. Ribe, večerja pa to. Po krepčilnem molku, ki je sledil odhodu iz nevrotičnega trgovinskega centra, me mlada opomni, da sva bila v vrsti za ribe tik za članom benda Polkaholiki, bojda je bil Matic. Očitno človek, ki pusti vtis (na mlajšo generacijo). Aja, dodam, skoraj brezbrižno. Skrijem, da nimam pojma. Po nadaljnji minuti krepčilnega molka ji navržem, da sva v vrsti na blagajni stala tik za Zokijem. Predinom. Včasih legenda, občasno tudi vzgojitelj. Sodnikov, tistih košarkarskih. Skratka človek, ki je pustil vtis (na mojo generacijo). Mala uspešno skrije zadrego, nima ona pojma o mravljinčarjih, kaj šele o čeladarjih. Zgolj skromno, skoraj brezbrižno navrže: aja.

Morda bo pa dobra sezona

Saj na začetku (skoraj vsake) sezone je vedno tako. Da letos pa bo. Ker je kemija in so se dečki res našli. Ali pa zato, ker so sama znamenita imena, pa so izkušnje na njihovi strani. Oziroma: pozitivci že najdemo razlog. Zakaj bi bilo letos drugače ?

Prvi vtis sugerira, da je ekipa v primerjavi z lansko sezono sestavljena bolje. In spominja na obdobje pred desetimi leti, ko se je dvorana odpirala in so se zeleni žogali pod Zdovčevim vodstvom (Shermadini, Ožbolt, Pinkney….. – tudi takrat so znali), če lahko pripomnim. Občutek je, da se fantje znajo žogati. Pa še Bayern so dvakrat razmontirali. In zeleni se po današnjem popoldnevu res zdijo ekipa, ki ima nekaj dobrih košarkarjev. In adekvatne menjave. Npr. Ukić – upam na konstanto in redne prikaze današnje preudarnosti. V tej smeri pogledujem tudi proti Muriču. Pravzaprav bi o vsakem zmaju lahko pisal podobno. Naj vzdržujejo vsaj ta nivo, a sam pričakujem Golemacov potisk na višjo raven tako na ravni posameznika kot na ravni ekipne taktike.

Skratka. Tole danes je izgledalo več kot spodobno. Žogali so se z občutkom in prizadevnostjo. Tudi prikaz košarkarskih veščin je bil na zavidljivi ravni. Še tekli so kot blisk in nasploh se zdi, da bo letošnja Olimpija dovolj spodobna za Eurocup. Tudi za ABA tekmece. Ekipa se zdi zmes izkušenj, hitrosti, polna mladeničev, ki bi radi igrali moderno, torej s hitrimi prehodi, požrtvovalno, a vseeno po pameti. Sicer Golemac zatuli – zna biti oster. In vsak v okviru svoje vloge, brez ad hoc prebliskov. Vsaj v nekaj takega jih sili letošnji trener, ki je vsekakor popestritev v primerjavi Rimcem. Golemac se zdi malce sagadinovski terorist, ki stremi k odgovorni igri in temeljiti obrambi. Kar je proti Bayernu izgledalo cool. Zanimiva je še ena (upam da) tendenca. Kar 5 zelenih je doseglo več kot 10 pik. Je pa tudi res, da je bila prijateljska tekma in da so Bayernovci na trenutke izgledali kot da so direkt iz fitnesa. Če bi rdeči zadeli met ali dva več, bi bilo bolj napeto. Pa tudi nekaj minut trše obrambe je zeleno razliko hitro topilo.

Kakorkoli: bila je dobra tekma. Tudi zato, ker sem bil po doooolgem času spet na tribuni. Naj se sezona končno začne. Po možnosti z zmago. Na polno ! Aja, en sedež bo moj. 😉

Beležka o bajkanju okoli Balatona

Barvna skala je sugerirala, da se na Madžarskem počitnikuje v zelenih opravah, zato do odločitve o kolesarjenju okoli Balatona res ni bilo daleč. Po kljukici ZA, smo se odpravili na preverbo nekaterih trditev. Recimo tiste, da je okoli jezera speljana kolesarska steza, pa da sosedje še najbolje obvladajo nemščino, in da res z velikim veseljem malicajo osliče. Ocvrte. Pa tudi tista opomba o ravnini nas je zanimala, še posebej zaznamek o vinogradništvu, nekolikanj tudi o žurerskih spotih, lokacijah tipa Portorož in začinjeni madžarski kuhinji.

Tri zamahe kasneje smo pustili mejo za sabo, tempomatu bila je zaukazana predpisana konstanta in trip se je zares začel. Brez zveze dolgoveziti, bilo je fajn. Zgornje trditve bolj ali manj držijo, a mladež bo z vami skoraj raje govorila angleško. Na ravninski trasi smo zabeležili vsaj dva klanca – bolj fotogeničen je tisti, ki pripelje v Tihany (tistih blagih mini miničev ob vstopu in izstopu iz posameznega kraja nismo šteli). Če že ni kolesarske, kar je sicer redko, je neprometnica. V primerih prečkanja kake večje ceste ali železnice so tu ekstra uvidevni vozniki, ki potrpežljivo ustavljajo (in čakajo), še preden se vsa familija zbere pred zebro. Tega pri nas ni. Postavljam Balaton za sinonim nestresnemu družinskemu kolesarjenju (z osnovnošolsko mularijo), ki ponuja vse (in še več) kar potrebuje brcajajoča familija. Na teh 210 km (ki jih porazdeliš v poljubno število dni) je ravno prav kopališč, vedno mesto za sladoled, ravno prav razgibana pot, da se deca ne spuntajo, tudi pivo za fotra jasno in langos, ko zapreti lakota. Po mojem okusu je bazična varianta – malo soli, da se lažje omastiš ter ustrezno zaliješ;-). In če smo že pri kulinariki še pripomnim, da povsod najdeš srednjeevropsko ponudbo, ki je daleč od začinjene, dasiravno tudi z iskanjem slednje ne boš imel težav.

Spotoma obvoziš vinogradniško območje, se zatakneš v muzejski ulici, pa prečiš močvirja, goniš od ene do druge vasice. Je pa res, da je zadeva vseeno precej urbanizirana, a z nizko gradnjo s kar nekaj zelenja vmes, če te že zanimajo taki detajli. Res nisi na Parenzani, a občutka prenaseljenosti ni. Prevedi si zadnjo trditev v naselbine tipa Umag, kjer se večina stvari dogaja v centru, na levih in desnih obronkih pa apartmajska oddaja sob prehaja v naselja vikendic. Kadar niso na sporedu ravno dela prosti dnevi, ko se zna iz vlaka odkotaliti množica budimpeštanskih enodnevnežev, vlada vzdušje spokojnega turizma – mogoče le za kolesarje, kdo ve.

Da se čas ne raztegne v neskončni dolgčas, poskrbijo dolga krajevna imena. Še preden ga približno izgovoriš, si že v drugem kraju. Vmes najdeš prikupne točke za relaksacijo. Vse zato, da na koncu prespiš v neki etno vasi z golažem na meniju in slamo na streh. Definitivno je vse drugače, a obenem precej podobno. Ravno prav za počitniški odklop. Bilo je fino družinsko bajkanje. Okoli Balatona: 5 dni, 210 kilometrov, 12 kač, brez gumidefekta. O nujnosti, da gre Ferijevo Zadoščenje v strip pa kdaj drugič. V slogu omiljenog Dylana Doga denimo. Tudi dobro. Klikneš in pogledaš.

Fino nedeljsko popoldne

Skratka: fajn se je poklopilo – teden dni od zadnje tekme, spomin na debakel prejšnji teden, utrujen, a dober nasprotnik, lepo polna dvorana in dober basket. Beograjski trojček (FMP, Zvezda, Partizan) je pod streho. Naj se nadaljuje. Mimogrede: ta vikend je spodletelo zgolj hokejistom, a so pri vrhu. Kot fuzbalerji in basketaši. Že dolgo ni bilo tako – ta zelena samoumevnost na vrhu. Prija.

Zmagadinovska

Tale pa ni bila lahka. Prej nasprotno, precej trdo prigarana, a tolikanj bolj sladka. Tudi zato, ker se je malo pred koncem že zdelo, da jih ne bo želenih +8. Pa so zmogli tudi to. Precej borbeno je izpadla zadeva. Čestitke Olimpiji za tole zmago na tekmi, ki ni bila estetski presežek, pa še vseeno se je našel cukr v obliki Hopkinsonovega pohoda na koš. Renčanje prejšnjega meseca se zdi v obdobju petih zmagovitih zgolj oddaljen, slab spomin. Za ta nivo tekmovanja se je ekipa očitno uskladila in je popolnoma konkurenčna. In basket je kar naenkrat postal zanimiv. Sploh ob upoštevanju pretekle kisle sezone, ko od zelene ekipe ni bilo prav velikega napredka. Tale ekipa pa raste. In je zabavna. Edino tisti trije nesrečneži. Ostali imajo priložnost za cvetenje. In tele rože svoj čas izkoriščajo za uspešno žoganje. Precej poživljajoče. Kot oprezni zeleni gledalec sicer upam, da se bo ekipa uspešno ognila vsem, za Olimpijo, običajnim zagatam: razprodaji ekipe do konca decembra, nabavi sumljivih tipov, zaostajanju plač ipd. Sezona se razvija v smer, ki jo je nova vodstvena falanga obljubila. Naj traja.