Großer Möseler: letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja

 

phototasticcollage-2016-10-29-07-52-45

Letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja je pripadel dogodkom v Zillertalskih Alpah, kamor se je bila namenila v lepem avgustovskem vremenu tudi odprava Pibrovc-Lebanovo, da bi si tam priredila še ene nepozabne hribovske počitnice. Nepoučeni o maniji bergdohtarja smo se odpeljali volku v žrelo, praktično v osrčje njegovih zapletov. Da bi odrešili nekaj teh njegovih problemov ni bilo za pričakovati, smo le prezeleni, je pa v nas tlela visoka stopnja upanja, da bi se dedu vseznalcu na daleč izognili. In res smo jo odnesli praktično nepoškodovani, tistih nekaj neprespanih podočnjakov in blažje doze mlečne kisline v mišičih se ob takih prilikah ne omenja. Sicer smo se nevede peljali ravno skozi osrčje njegovega okrožja in kar sami od sebe so se porajali vzdihi občudovanja. Nam sicer predvsem zaradi pogleda na Wilderkaiser in ostale vršace tam okoli, a dalo bi se verjeti, da so se v lično urejeni okolici zagotovo odvijale ravno prav prijetne zgodbe. Nas niso zmotile, zato smo raje odbrzeli naprej proti Mayrhofnu. Tam nekje se je namreč skrivalo mesto našega baznega tabora – Zell am Ziller.

Continue reading “Großer Möseler: letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja”

Advertisements

Oziranje: Na feratah v okolici Dachsteina – avgust 2015

Pisalo se je 2015, ko smo s Pibri dorekli odpravo na Dachstein v avgustovski periodi. Smo se šli odpravo družinske sorte. Kar pomeni, da smo z izbiro koncev nad Schladmingom našli lokacijo, ki je ustrezala vsem hribovskim aspiracijam. Tam se namreč najde za vsakogar nekaj: narava za mularijo in strahovlada neprehodnih skalnih formacij za odraslo klientelo. Področje je naphano z outdoor prilikami naj gre za hribolazce, kolesarje vseh vrst, pohodnike ali pač za ljubitelje gondolazništva po ledenikih ter ostale entuziaste. Povrhu vsega Ramsau še vedno izgleda kot vasica, kar se nam je tudi precej dopadlo. Skratka, odprava se je zdela logično nadaljevanje lepih dolomitskih zgodb iz Cortine in Corvare, kjer smo se prvič resneje spoznali s pojmom »Via ferata«. In tole je predvsem zgodba o hribih za feratarje, medtem ko puščam odstavek o hrbih za mularijo za naslednjič.

28676697982_d0ef3f2a0c_o

Vzpon na vetrovni vrh: greben Osorščice

IMG_20160714_071302

Zarana v baznem taboru razmere niso kazale na uspešno turo. Nad borovci je zavijal veter, wc se je zdel prekleto daleč in temperatura je padala. Stopila se je že na skoraj znosnih 20. Obetal se je naporen, zanimiv dan, saj naju je poscanemu, vetrovnemu vremenu navkljub vseeno vleklo v neznano, gor, tja kjer domujejo ptice, tja, se energije prečistijo, skratka, na vrh. Sploh pa: se že spodobi, če zaporednih 6 let zahajaš skoraj v bližino, da na koncu le obredeš večino ogleda vrednih punktov. Zato sva šla. Spet sama. Kompleksnost ture naju je prisilila, da sva mularijo pustila dol, pri »t’starih«. Nihče se ni pritoževal. Continue reading “Vzpon na vetrovni vrh: greben Osorščice”

Prebujenost na Parenzani

IMG_20160610_144205[1]

Lebanovo vseeno še miga. Kljub odsotnosti zapisov v 2016 prisežem, da se miga. Na nižjih obratih, a vztrajno. Kot en preizkušen diesel kronist rinem naprej: novim dogodivščinam naproti. A še preden zapadem v periodično rednost, sem sam sebi dolžan še kak pogled nazaj. Kot je tale v nadaljevanju: o tem, da sva šla z Boljšo polovico na Parenzano. Sz bicikli se razume. Tale ideja je dolgo tlela. Kakih deset let nazaj je bilo mogoče brati o zaraščeni poti, o skoraj brezpotni pustolovščini, ki je bazirala na principih “nekoristnega osvajanja  sveta”, a sedanjost že priča o prebujeni misici, ki se predstavlja kot mična turistična zgodba za kolesarje uživače. Zato je bil res že skrajni čas, da spoznava nje skrivnosti.

Continue reading “Prebujenost na Parenzani”

Malo sem out

WP_20150530_009[1]

In potem končno napoči čas za hribe. Mislim za eno tako celodnevno turo, ki izčrpa in napolni. Pa začneš izbirati cilj. Hitro ugotoviš, da nisi več na ti z razmerami. Sicer se zavedaš, da je bilo slabo vreme, da zna biti na severnih straneh še mrzlo in trdo, da tete Konde tokrat pač ni preveč smiselno iskati, da bo šlo bolj za razmeram primerno turo, ne pa z glavo skozi zid, na polno in na ponos. Lazy blueser definitivno, Hkrati ti je seveda tudi jasno, da redkega okna za skok iz nižinskih rabot ne gre zapreti na kakem izmed popularnih in obleganih vrhov. Zato se seveda nujno uloviš v tuhtanju, ki prerašča v slabo voljo, ker se ti po mislih venomer pojajo večkrat obiskani hribi, kjer je znano vse: od logistike za naprej, za nazaj ter vse vmes. To ni preveč privlačno, zato raje še enkrat preveriš ujemanje opisov izletov z dejanskimi imeni hribov – Vrtaško sleme pač ni Macesnovec. Spoznanje o zmoti situacije ne olajša, ker je nasprotje med dejanskim in želenim še vedno preveliko. Je že tako, da bi prej sodil na markirano pot kot na brezpotje, a neučakanost vseeno prevlada. Pa sva šla na Macesnovec, ki ima svoje argumente. Recimo: je razglednik s primerno časovnico, ki ne predpostavlja skrajnega jutra z zgodnjim vstajanjem, je brezpotje iz Kota, ki ga dojemam po krivem spregledanega, za nameček vrh ni oblegan. V potrditev zadnjima dvema navedbama še dodam, da sva res splašila eno gorsko kuro in zgolj od daleč, ampak res od daleč, slišala še pogovor dveh, ki sta rinila proti Staniču. In to je bilo to kar se tiče hrupa. Osvežujoče. Tako se je na vse mogoče načine potrdilo, da sva z izbiro zadela, izlet se je izkazal za uživancijo par excellence. Markacije v spodnjem delu so poskrbele za ogrevanje, meliščaste prečke za lepo uverturo v strm in mesto precej izpostavljen macesnov gozd, kjer je bil zanesljiv korak precej pomembna komponenta, sploh ob dejstvu, da je spotoma potrebno prečiti snežišče – vzletišče . Na vrhu je trud poplačan: midva in nekaj gamsjih kakcev. Razgled tja proti, pa tudi nasproti je navdihujoč in že zgoraj se začne prilagajanje urnika naslednjih mesecev, saj prevlada spoznanje, da je potrebno spet najti čas za tovrstne podvige, ki jih je bilo zadnje čase skrajno premalo. In ker je bila razmera tokrat na najini strani se je tudi uscalo šele tik pred makino. Ne bi moglo biti boljše.

WP_20150530_003[1]  WP_20150530_010[1]

Pogrevanje stare župe (in petelinov not)

Brskam po preteklem letu in se vsakič znova spotaknem v septembru, ki je bil kondicijsko nabit. Vsaj toliko sem bil pripravljen, da se mi je zdel dolgi gladiator čisto spodobna zabava v blatnem vremenu, ki me ni izčrpala do konca, ampak je bilo prej, vmes in kasneje dovolj čase za pametovanja različnih nivojev in stilov. Pa še ženo sem spoznal. Ne mojo, to je čista resnica, ampak žena pa je. To, da je frendova mi popolnoma zadostuje. J Skratka: tisti dnevi takrat so bili izrazito tolpaški in uživaški. Da s sebe sperem slabo vest in dokončno zaprem ta predal ter odprem tistega na katerem piše TOLPA na 29 objavljam še tale resnoben, uradniški tekst v nadaljevanju, ki naj vsaj malo opiše dogajanje tistih dni:

Facebook-20150204-123731

Continue reading “Pogrevanje stare župe (in petelinov not)”

Spletna glasbena mavrica

Zdi se mi, da ob ustreznem prepletu in poenotenju vseh mogočih silnic, ni bolj zabavnega, pa dandanašnje pravzaprav hudo udobnega hobija, kot je brskanje po glasbenih sferah. Te navade se očitno ne bom znebil nikoli. Od začetnega na/presnemavanja kaset in kopičenja muzike na medijih raznih sort do danes je k vragu naproti že odšpilalo nekaj bendov, Rollingi so napravili vsaj tri poslovilne turneje. In jaz ?

Continue reading “Spletna glasbena mavrica”

Norce brit na basketu

Uživam v basketu »Panathinaikos – Olympiakos«, se slinim nad potezami in premlevam o včerajšnjih dogodkih– ma ne gre, da bi molčal:

Zeleni Zoki ?

Da razčistimo: saj bi zavpil ZE-LE-NI ZOKI, a kaj ko nisem prepričan, če je res čisto zelen. Navkljub večnemu sedežu v prvi vrsti. Klinc, Zoki je včasih znal na svoje koncerte priti tudi v vijoličnem (je lovil trende ali ima več ljubezni ?), tako da njegov izgovor o tem, da je zgolj bard, ki poje, odpade. Vsekakor je stric spektakla. Poba zna čisto dobro povezati navijaški pristop in pesniško dušo. Tisti, ki spremljamo šport to vemo, ker nam njegove melodije in prezenca lezejo ven od vsepovsod. Iz fuzbala, iz basketa – na lokalni in nacionalni ravni. Včasih je te muzike toliko, da ti gre na jetra. Recimo, da je basket navdušenec, ki se pali na zeleno barvo. Torej: palec gor.

Zoki huligan ?

Vprašanje ali modela zdaj nabiti na križ je pa že kar lepa dilema. Sam se je sicer opravičil, samobaniral in takoj vzpostavil distanco, češ da vseeno on ni en izmed tistih – huliganov. To me sicer malo iritira in ima me, da mu pripišem pocarsko nrav. Kaj mu je sploh treba razmišljati o huliganih ? Res čuti to kot težavo ? Koliko jih je pa srečal v zadnjih letih na basketu ? Mogoče jih je pa videl na fuzbalu ? Ampak prav veliko jih niti tam ni mogel opaziti (mislim: 828 gledalcev je povprečna obiskanost 1. SNL, ki je med bolj obiskanimi zadevami pri nas). Mogoče pa je bila Vilfanova saga z zakonom o navijačih vpeljana na Zoranov račun, ker tipi kot Zoran so očitno res opasni. Lepo casual se napravijo, pridejo v prvo vrsto in potem, sploh se ne zbijajo med seboj kot to počnejo huligani, temveč grejo še korak dlje: na tekmo vplivajo z osebno udeležbo (okej, Predin je s predinom falil par sekund). Mislim od daleč niti ne veš, da so navijači (kako pa naj varnostniki vedo oz. prepoznajo, da je Zoki opasna beštija ?) Kot je razbrati iz opravičila se tudi Zoki strinja, da je poslanstvo gledalca zgolj gledanje/ opazovanje spektakla in ne sodelovanje v njem. Nedvomno se je stricu lepo odpeljalo. Kot navijač Olimpije ga lahko razumem; benigno sojenje je rakava rana tega Eurocupa (pa tudi ABA lige) in zeleni klub je zgolj bleda senca nekoč obče spoštovanega kluba (in ima zdaj igralce, ki ne znajo zadeti prostih), ki si ga je očitno lahko privoščiti. Po drugi strani je pa stric na koncu relativno povprečne (ko so se sodniške “napake” venomer dogajale), a po dolgih letih vseeno gledljive evropske sezone (vsaj niso bili na meniju zgolj porazi) pošteno zabluzil in to na zadnji tekmi, ko bi moral, po pričakovanem obnašanju tukajšnje publike, le še resignirano buljiti na igrišče: tega si pač ne bi smel privoščiti in zaradi tega izpada bo Olimpija verjetno precej nasrkala (kaka tekma prepovedi, finančna kazen in verjetno še kaj).

VIPovec Zoki ?

Zoki je lep primer kako tanka je meja med huliganom (v slovenskih razmerah) in običajnim navijačem in on je včeraj to mejo prestopil. Glede na to, da navija za oba kluba – večna konkurenta (šport niti ni pomemben, ker Zoki zagotovo spremlja oba),ironično predlagam, da ga Dragonsi in Viole ( skupini – na katere se ponavadi nanaša a debata o huliganih) sprejmejo v svoje vrste. Pa en šal naj mu stisnejo v roke, da bo prepoznaven. Zdaj ko je med huligane prestopila tako eminentna oseba, pričakujem, da bo debata o navijačih spet postala aktualna. Ker verjetno »naš Zoki« pa že ni tak, mislim huligan in tega ne počne, on pa res ne gre na aufbiks, in ker je njemu podobna verjetno večina ljudi (to so npr. tisti, ki ob spornih odločitvah na igrišče mečejo plastenke, vžigalnike, papirčke), ki pri nas hodi na tekme………. Me prav zanima kakšen odnos bodo do včerajšnjega akta zavzeli think-tanki. Spotoma naj se vprašajo, če prepoved točenja alkohola velja tudi v VIP prostorih. Ker sem na tekmah večkrat žejen (in mi gre to malo na jetra), imam občutek da gre za dvoličnost, ki VIPovce prav prisili v nastopanje (in klubom onemogoča dodaten zaslužek). Saj ne rečem, da je bilo tako tudi včeraj, samo, če bodo slučajno zaradi Zokija urejali področje navijaštva, naj se pozabavajo še s tem. Sicer pa predvsem ti, takozvani, huligani, hkrati z najnovejšim članom – Zokijem delajo vzdušje, ki ga potem novinarji opisujejo  kot čudovito, huronsko, navdušujoče…..

Strpnost namesto predina za zaključek

Skratka, če me že vprašate za mnenje o včerajšnjem dogodku: To se ne bi smelo zgoditi.

S strani medijev pričakujem približno tako ostro obsodbo kot ob incidentih “običajnih  navijačev” (tudi ti se ponavadi takoj spokorijo  za nespametna dejanja). Na tekmo naj pa le še pride. 🙂

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑