Še ena doza zelenega naivizma

Še ena sezona, ko visim na tribuni: zdaj že po tradiciji, tej se ne gre izneveriti. Zato bodo na tem mestu, ob dovoljšnih zelenih spodbudah, spet našli mesto prebliski o basketu zelenem (kot bi pridevnik oplemenitil, od Lorenčiča, Jaša). Ker je letos spet nova zgodba, ki z upanjem kaže v svetlečo prihodnost, sem v sredo z velikim zanimanjem zavil proti Stožicam v Zmajevo gnezdo, (ki mimogrede stoji tam že 9 let), da vidim ali letošnji zmaji obvladajo žogarijo, košu naproti, bolje kot tisti lanski nabirki. Ker lani res ni bilo upanja. Letos nasprotno: upanje obstaja. Kljub porazu se vidi, da so letošnji zmaji bolje izzvežbani v osnovah košarkarske igre, da prosti met niso pretirano daleč, da znajo basketirati proti zmagi, ne zgolj za obstoj; nabor evropskih in svetovnih prvakov ter ostalih znalcev se zdi posrečen. Je pa res, da se lahko opazi manjko ali dve kolektivne povezanosti, kjer bi se bojsi v zelenem zgarbali za vsako žogo (od tod tista razlika v skokih po mojem) in v napadu, ob pametnem vključevanju egoizma, tekli do onemoglosti, dokler ne bi en zadel iz lepe pozicije. Skratka: nastavki so, a vseeno bo treba dodati. Če pa lahko pripomnim, je vseeno osvežitev, videti po dolgem času zeleno ekipo, ki že na prvi pogled izgleda kot nabor basketašev, ki proti nasprotniku gledajo samozavestno, in ne zgolj z izrazi strahospoštovanja. Potem se pa samo še izobrazi publiko v smeri, da se ne pljuva po svojih, da gleda basket, da tuli in navija ter razglablja o službenih zadevah med polčasom. Vse kar zelenemu privržencu še preostane je, da poišče Arenosport in upa na najdbo spodobnega linka. Evo, Mego so pobedval.

Naj se projekt posreči – valjda gremo na tekme, ne bojo oni nas…;-)

V pričakovanju zasavskih poskočnežev

Tako kot pa čakam tale koncert, pa že dolgo ne. Pa sem šele dobro odprl koncertno jesen in sprehod z velikani slo rocka. Ampak Orleke pa res čakam. Ne Vlada (pa je bil več kot kul), ne Hamota (ki je na prvem obvladal publiko, čeprav nisem čisto na ti z njim), ne Duhove (ki jih firbčasto čakam), ne Maginifica (kjer pričakujem spektakelsko rutino), ne Siddharte in ne Mi2, Orleke pa ja. Orleki so spomin na zvezdniške dni, Orleki so spomin na koncert pred Šubičko, Orleki so nostalgija po poznonončnih, jesenkih piknikih, Orleki so že sami po sebi spomin in opomin; spomin na junaške rudarske čase, spomin na raznovrstne pobaline in modelke, spomin na neko kislo-sladko-trpko preteklost, ki je brbotala tam v Zasavju in Orleki so opomin na minevanje, Orleki so opomnik zdravi pameti, da ni vse Insta in bleščeče, da ni vse kul v tem včasih kurčevem svetu. Potem prištej še to poguesovsko nrav, ki jo premore sporočilnost njihova in zvok, ki (so) ga producirajo, to mešanico rocka, pank pristopa in zvoka pleh muske. Vse to prinese v Orleke začimbe,ki jih imam rad. In priznam, da je že nekaj časa od tega, kar sem zadnjič vtaknil njihovo muziko v svoja ušesa. Potem se pa, kot zaradi priprave na dogodek, po youtubu vržem v njihove takte in ugotovim, da so še vedno »in« ter aktualni. 30-let je kar brcajo in privoščim jim jutri eno uspešno obletnico in hud špil v Šiški. Orleki – na polno še naprej  !

Every word handwritten

A veš tisto, ko te neka muzika ujame in te sploh ne spusti in si nasploh navdušen, ker tiste note res sedejo ena k drugi, glas ravno prav raskav in nasploh se vse komponente sestavijo kot legice. No, to. Ko te zadane, in se počutiš fino.

Prva skica: razbeljen poletni dan, ti pa na šihtu, boljša polovica še dlje, mularija na plaži z babicami. Ti pa devaš, kucaš. Se pojavi prilika za pobeg in jo izkoristiš. Se v tisti razbeljeni vročini oddrajsaš do Kamniške Bistrice in začneš gonit proti Jermanci. Ker valjda rabiš energijo za odmevnejše podvige in veš da te od Pastircev gor čaka pravi kondicijski izziv. Zato si že na štartu nadeneš slušalke, da odmisliš nepotrebne okljuke, korenine oz. kar je strmejših delov spodaj ter začneš gonit po šodrovsko: z umirjenim, enakomernim korakom jo ubiraš gor na sveži zrak. V slušalkah odmeva nek nabirek Billbordovih rockerskih hitov, od katerih jih nekaj poznaš bodisi zaradi razvpitosti bodisi zaradi zlajnanosti. Nekje tam pri Jermanci te ujame »every word handwritten« in korak kakopak ujame ritem muzike, zato skoraj že malo poplesuješ (kolikor se to da početi pri hoji navzgor), malo brundaš napeve. Kasneje zveš, da temu rečejo tudi »americana«, pa se vseeno ujameš v razmišljanje, da je predalčkanje v bistvu brez zveze, ker tale muzika je, taka – no, taka »za užent«.

Spevna, z melodijo, a ne pocukrana, z zanimivim vokalom, na spoliranih obratih, niso to ravno Motorheadi. Gre za godbo, ki jo primerjajo s tisto od Brucea, rojenega Springsteen. Neka. To ni ravno faktor, ker tudi brez tega vedenja zgodba stoji. Kitarski rock, karo srajce, se poje o bejbah in ostalem, kar obremenjuje malega človeka. Malce melanholičen rock skratka.

Že takrat je ta godba polepšala dan. In ostala v ušesih, postala reden gost mojih avtomobilskih kompilacij. A kot je s tem lajfom nasploh: sčasoma vsaka stvar zbledi, postane hvalevreden spomin, ena taka podstat za naprej.

Druga skica – nekaj let kasneje: Obeta se še en dolg delavnik, dan v tednu, ko scenosled poznaš vnaprej brez posebnega naprezanja. Onaj Amerikanac je dobro povedal: kuča – posao. Zato rahlo resigniramo vseeno vzburiš celice že zgolj s tem, da odsurfaš do urnika za Kino Šiška in pobrskaš, kali je nemara kaj spodobnega za slišati. Takoj odkljukaš Jona Spencerja kot DA, se za trenutek ustaviš pri The Strange, že zaradi imena v njih podvomiš, pa te odnese na Youtube. Ob tej, kot pravijo kritiki, tarantinovski, in po mojem zelo poslušljivi in korektni muziki, misli odtavajo do The Gaslight Anthem in tistega famoznega šprinta na Kamniško sedlo. Smer surfanja je zakoličena.

Dokaj hitro ugotoviš, da prav veliko novih komadov tega banda ni, zato vseeno še malo povohaš naokoli in ugotoviš, da band ne obstaja več, ampak, da je Brian Fallon, mastermind dotičnega podviga pa še kako živ. Kaj živ, tipo rocka in rolla še naprej. Valjda si zasluži šanso. Iz šanse do uročenosti je lahko dolga pot, a tokrat ne. Brian ga žge v prepoznavnem slogu. Mene ima v 15 sekundah. Trenutek v katerem odštevam fičnike za novo ploščo ni več daleč. Od takrat naprej je dan drugačen: lepši in sočnejši.

Ključne: Brian Fallon, The Gaslight Anthem, Sleepwalkers, Painkillers.

OLIMPIJA – BAYREUTH: “Kr bedno”

Kar se tiče letošnje basketaške Olimpije, so zaenkrat zgolj tri dobre zadeve:

1. na vsaki tekmi je zastonj čips različnih okusov

2. ni problema s parkingom.

3. Green ladies obvladajo

Sicer se pa počutim nategnjenega. Pošteno. Seveda sem jezen sam nase, da sem se pustil premamiti zapeljivemu ženskemu glasu, ki se je name spomnil ravno po dveh spodobnih tekmah: to sta tisti z Mornarjem (zmaga) in s Partizanom (spodoben poraz v Beogradu). Spregledal sem namig iz superpokalne tekme proti Primorcem, kjer so bili zmaji prvič pošteno šolani. Zdaj imam pa letno karto in gledam zgrešeno ekipo, treniram potrpežljivost. Vsaj to lahko počnem precej kakovostno, saj zelena ekipa pada iz problemov v težave, pri čemer se je težko osredotočiti na ključno zagato: je za zelene težave kriva izbira igralcev, morda trener, morda odločitev o igranju v treh tekmovanjih, čeprav bi zelenkoti potrebovali predvsem trening ? Je nemara kaj tretjega ? Med te tretje zagotovo sodi odsotnost nekaterih igralcev: zakaj že ne igrajo Tratnik, Felton in Badžim ? Zakaj je med sedečimi včeraj intenzivno po mobiju brskal Jones ? Zdi se kot da ekipa rabi remont v smislu, da Mirza ne bo edini spodoben center, da Reynolds ne bo edini spodoben play, da se naštudira situacije za Špana in Lapornika, da se telim najboljšim mladincem na svetu (Sanon, Šamanić, Simonović, Vujačič, Mesiček, Felton) doda kakega izkušenejšega, od katerega se bo mularija lahko učila, da se nemara poišče trenerja tirana. Ker zdajšnji to ni in zdi se, da ga igralci ne priznavajo za avtoriteto. Skratka uvod v sezono je precej bogi, kar se tiče Olimpije. Pa čeprav so imeli letos v pripravljenem obdobju kar nekaj časa za uigravanje in razvijanje ekipnega duha. Na žalost ni videti ne uigranosti, ne ekipnega duha. Sploh pa letos v živo še nisem videl zmage mojega kluba.

»kr bedno«

PIR OD LAMPLA: V E L E S

Ena taka influenserska je namenjena pivu. Ker valjda vplivneži pišejo o stvareh, ki jih obvladajo. V tem aspektu vendarle ne smem odstopati. Zato začenjam s tem. Najprej predzgodba:

Ker sem vmešan, a ne zmešan, v organizacijo Molniškega teka (ja, ja…to je tisti tek na obrobju Ljubljane, ki je fukiš, oh in sploh in se ga splača odlaufati tudi zaradi srčnosti organizatorjev, hipi pristopa in vedno fine družbe in tega….pa trasa je skoraj ravninska,, pa ful te vedno napolni z energijo…pa to), vedno znova poskušamo v organizacijo, vsaj v pridobivanje nagrad, pa tudi ostalega vplesti lokalne akterje pomembnega značaja. In tako sem prišel do Lampla. Lokalec. Je poznan in jih pozna. Vse. Faca in model. Se prej nisva poznala, zgolj od daleč sem vedel zanj, a sem poskusil srečo. In ko se dobiva in mu nabijam o smiselnosti sodelovanja , on samoumevno prispeva svoje napitke – THNX LAMPL ! – in zato seveda ponudim protiuslugo, da bom napisal eno recenzijo njegovega piva, da mu bo lažje pri prodoru, a da bo lažje tudi meni. Ni nama bilo lažje kakšno leto: do zdajšnjega prebliska in tega odstavka.

Evo, na oni lep, poletni, vroči dan sem si privoščil, se usedel v senco na terasi in odprl Velesa…in evo, od prve me je pir očaral…. že zvok, ko se zamašek osvobodi pritiska, je navdušujoč…tako mora zveneti zamašek od poštenega pira… te kar namami, da prisiliš pir iz steklenice v kozarec…ker valjda, to je pir v steklenici, na pa tisti iz pločevinke, brez karakterja.. tu je že flaša taka, ta prava pirovska…Mislim…že tu se lahko zaustavim…Pa kakšno pivo ? Dobremu pivu se je vedno reklo P I R. In zato od tu naprej uporabljam zgolj to tričrkovnico: P I R. Za hude bejbe in prave dečke.

Skratka: ga naliješ, počakaš da se umiri, nato vzameš prijetno orošen kozarec v roke in ga povonjaš. Matr, diši much better kot Malizia; to trdim, pa če me zbudiš sredi noči. Še več, namami te na misel, da začutiš čokolado pa kavo in tak en poživljajoč občutek (oz. mi influensiči pravimo temu FEELing) te preplavi. Porodi željo, da nagneš na polno in ga sprazniš v trenutku. Ampak ej, se ne splača. Malo ga le podrži v roki in potem poglej to barvo. Zgleda temno rjava, skoraj črna, ampak jaz raje trdim, da je čokoladasta. Taka, da ni redka, ampak že iz barve razbereš gostoto. Šele potem, ko dojameš te razsežnosti, pa nagneš, napraviš en pošten požirek. Tam je vse. Tam je bistvo. Tam je P I R. P I R, ki ti sporoča pot praženega ječmena mimo kvasov do poželenja in užitka. Včasih je požirek več od vsega. In to ni tako kot pri koli, kjer zažiga zgolj prvi požirek dobro ohlajene pijače. O… ne, tu se užitek nadaljuje iz požirka v požirek in vedno znova ugotoviš, da gre v primeru tega pira za P I R vrste porter, ki ga vari moj in tvoj lokalec. In si navdušen zaradi P I R a in lokalca. Mislim, nekdo iz tvoje bližine ve, kako se stvari streže. Ga postrežejo tudi v Brunarici Zadvor. Vedno je na zalogi ohlajen. Mi je pa moj lokalni dealer namignil, da ga lahko najdeš tudi v Leclercu in pa tam nekje okoli Kamnika, pa še kje. Pa kaj bi razlagal o tem. Poglej si tole stran/fb in potem si ga nabavi.

Ker to je PIR za uživanje in rezoniranje. Mah, v bistvu sede v več okoliščinah. Trdim, da je zanj naravno okolje tudi ob knjigi in dobri muziki. Recimo, da si zraven zavrtiš tole. Ma ne morš falit.

Poletje pred dežjem

Zdi se kot, da je mimo že 100 let, a v resnici sva izpeljala en kolesarski trip po Brdih do Čedada in potem mimo Kobarida do Tolmina ter nizdol proti Gorici šele mesec in pol nazaj. Ampak takrat je bilo sonce in se je obetalo poletje kot se šika. Danes pa ščije, poletje se nemarno preoblači v jesen. Ne lajkam sploh.

Bilo je to obdobje, kolesu namenjeno, dasiravno brez kondicije, a uživaškega pridiha, izpeljano z lepimi razgledi, po osamljenih poteh, z različnimi karakterji prav vsakega izmed treh izbranih dni. Prvi dan je ritnil skozi Gorico proti Števerjanu in potem dalje v osrčje Brd. Do tega se prebiješ skozi klančine in vinograde, čisto do osamljenega križišča nekje na pozabljeni cesti, nekje na pol poti do Korade. Nahranjen klancev jo pičiš navzdol, skoraj do Dobrovega in potem še v en osamljeni klanec. Šele nato po spustiču skozi Senik vstopiš v Italijo nekje pri Golem brdu. Stara gora je še vedno tam, zato je bila v tokratni seansi izpuščena in prihranjena za drugič.

Do Čedada potem ni bilo več daleč. Direktno v centru zamišljeno prenočevanje, zgolj zato, da zarana najprej užiješ machiato in rogljiče na glavnem trgu. Od tam pa gasa na uživanje ob Nadiži.

Obvoziš jo po levi strani in se trpinčiš v svetobolju. Tamkajšnji kraji so za to še posebej primerni. Smrdljivke, skrite v supergah, odmočiš spet v Sloveniji, na tistem ovinku, kjer zaviješ proti Kobaridu.

Sledeč peščenim lokalkam dospeš tudi tja. Od tam gre zgolj še po asfaltu čisto do Tolmina. Ne bom trdil, da je bilo odveč, ni pa bilo več kičasto. Goniš ob tisti široki reki, specialkarji te prehitevajo, ti prehitevaš počasnejše, spotoma uzreš kako znamenitost, pokneš fotko, pa tako. In evo čas ti mine hitro, že si v Tolminu. Valjda na osrednjem trgu, v osrednji zgradbi. Se očediš, naješ, napiješ, počakaš, da nevihta mine in že načrtuješ naslednje podvige. Nemara se vržeš v ribolov, še odzvanja v glavi.Vsaj od Mosta na Soči do Kanala ob Soči gre spet za pustolovščino, visoko nad rečnim koritom, v odmaknjenih koncih.

Za konec se zapiše še uživanje na kolesarski od Kanala do Solkana. Top. Evo, etapa spet različna od prejšnjih dveh.

Ugotoviš, da je imel vsak odsek nekaj svojstvenega. Kar je v bistvu bonus za tako kratke razdalje, kot sva se jih šla midva. Takrat še nisva računala na poletje v dolgih hlačah, takrat so nama na glavo padale češnje, ne pa litri dežja; entuziazem je bil na višku, kopica načrtov je bila tik pred izvedbo. Zdaj pa ščije.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑