Poletje pred dežjem

Zdi se kot, da je mimo že 100 let, a v resnici sva izpeljala en kolesarski trip po Brdih do Čedada in potem mimo Kobarida do Tolmina ter nizdol proti Gorici šele mesec in pol nazaj. Ampak takrat je bilo sonce in se je obetalo poletje kot se šika. Danes pa ščije, poletje se nemarno preoblači v jesen. Ne lajkam sploh.

Bilo je to obdobje, kolesu namenjeno, dasiravno brez kondicije, a uživaškega pridiha, izpeljano z lepimi razgledi, po osamljenih poteh, z različnimi karakterji prav vsakega izmed treh izbranih dni. Prvi dan je ritnil skozi Gorico proti Števerjanu in potem dalje v osrčje Brd. Do tega se prebiješ skozi klančine in vinograde, čisto do osamljenega križišča nekje na pozabljeni cesti, nekje na pol poti do Korade. Nahranjen klancev jo pičiš navzdol, skoraj do Dobrovega in potem še v en osamljeni klanec. Šele nato po spustiču skozi Senik vstopiš v Italijo nekje pri Golem brdu. Stara gora je še vedno tam, zato je bila v tokratni seansi izpuščena in prihranjena za drugič.

Do Čedada potem ni bilo več daleč. Direktno v centru zamišljeno prenočevanje, zgolj zato, da zarana najprej užiješ machiato in rogljiče na glavnem trgu. Od tam pa gasa na uživanje ob Nadiži.

Obvoziš jo po levi strani in se trpinčiš v svetobolju. Tamkajšnji kraji so za to še posebej primerni. Smrdljivke, skrite v supergah, odmočiš spet v Sloveniji, na tistem ovinku, kjer zaviješ proti Kobaridu.

Sledeč peščenim lokalkam dospeš tudi tja. Od tam gre zgolj še po asfaltu čisto do Tolmina. Ne bom trdil, da je bilo odveč, ni pa bilo več kičasto. Goniš ob tisti široki reki, specialkarji te prehitevajo, ti prehitevaš počasnejše, spotoma uzreš kako znamenitost, pokneš fotko, pa tako. In evo čas ti mine hitro, že si v Tolminu. Valjda na osrednjem trgu, v osrednji zgradbi. Se očediš, naješ, napiješ, počakaš, da nevihta mine in že načrtuješ naslednje podvige. Nemara se vržeš v ribolov, še odzvanja v glavi.Vsaj od Mosta na Soči do Kanala ob Soči gre spet za pustolovščino, visoko nad rečnim koritom, v odmaknjenih koncih.

Za konec se zapiše še uživanje na kolesarski od Kanala do Solkana. Top. Evo, etapa spet različna od prejšnjih dveh.

Ugotoviš, da je imel vsak odsek nekaj svojstvenega. Kar je v bistvu bonus za tako kratke razdalje, kot sva se jih šla midva. Takrat še nisva računala na poletje v dolgih hlačah, takrat so nama na glavo padale češnje, ne pa litri dežja; entuziazem je bil na višku, kopica načrtov je bila tik pred izvedbo. Zdaj pa ščije.
Advertisements

Nepravilno

Nepravilno diham,

Nepravilno jem,

Nepravilno pijem,

Nepravilno tečem,

Nepravilno vizualiziram,

Nepravilno spim,

Nepravilno hodim, pa tudi vozim,

Nepravilno telovadim,

Nepravilno klobasam,

Nepravilno vzgajam, pa še kaj.

Nepravilno.

Sem še živ?

Amaya v Blunoutu

Tale je pa z Majo oz. Amayo. Je poskrbela, da se je petek lepo zaključil. Uživaško, umirjeno, z dobrimi občutki in pozitivo, daleč stran od nevihtne realnosti na površju.

V domžalskem muzikaličnem zaklonišču oz. v Blunoutu so vibrirale drugačne frekvence. Take, ki so malo vlekle na Razstreseno Ally. Če se bralci, podvrsta dinozavri, še spomnite te pravniške limonade, potem veste o čem pišem. Ne, ne o dolgih nogah in brbljavih odvetnikih. V tistih epizodah so konstantno zahajali v lokal, kjer je praviloma vladala pevka močnega vokala in odločnega stasa, ki je vedno uspešno, ustrezno zaključila posamezno epizodo.

No, nekaj takega se je zgodilo v petek. Amaya je zaključila (moj) teden z enim finim nastopom, v polnem zaklonišču načeloma sproščene publike, ki povečini ni utrujala z glasnimi, samozadostnimi debatami, ampak se je lepo zlila s koncertom.

Gor na odru so vestno sledili »tribute to soul« konceptu in spretno mešali evergreene slovenske nature, ciljam na tiste papirne s tistimi iz bolj angleškega sveta (na hitro nakažem proti Amy Winehouse in Leonardu Cohenu), vmes so seveda vpletli tudi evrovizijski standard v ljubki preobleki. Ampak naslovi tokrat niso moja jaka strana, gre bolj za feeling v prostoru. Ta je bil »zainteresiran«. Bend je funkcioniral tudi v tako kaotičnih momentih, kot je izpad elektrike, ki ni toka koncerta prav nič zmotil. Še več, zdi se kot da je bil akustični insert en izmed vrhuncev. Bila je želja po še, a je Amaya odigrala klasični bis in nič več od tega. Škoda, ker publika, bi z veseljem sodelovala še naprej, njena odrska prezenca je pač odraz samozavestnega dekleta, ki obvlada in točno tak je bil tudi koncert. Z jasno linijo, ravno prav humornimi prebliski tipa »jebeš band«, brez nepotrebnega kiča.

Nekaj takega sem iskal že nekaj časa, v zadnjem času predvsem v skalni dvorani Ljubljanskega gradu ali pa denimo v akustični Drami, a tam je vedno nekaj manjkalo. Npr. pogled na oder, če si prepozen ali kak kozarec v roki. Tozadevno Blunout zmaga. Ravno pravšnji za koncertiče. Zadovoljen, da sem odkril to zaklonišče. Prostor po mojem okusu.

Situacija je prešteta

#vivavideo

Matr, pa Sappada. Res spadam med občane srednjih let. Oni bi, pa ne (z)morejo. Iz različnih razlogov. Ker so predstave v glavi preširoke in ker so v neskladju z dejanskimi zmožnostmi, kakor si jih razlaga glava.

 Pa čeprav je letos situacija taka, da je kondicija za družinske počitnice čisto dovolj, samo kaj ko v navezi z izpostavljenostjo jebe bolj kot je to v navadi. Tana pripomni, da manjka kilometrine. Ni druge, kot da punci pritrdim. Thank god za Miha, ki je je s kondicijo nabit še bolj kot jaz in je spotoma še malo psihologa, ki zna v napetih (zame) situacijah zadevo sprostiti in potem se bolj ukvarjam Šuvakom in njegovimi skrivnostmi kot z vsem ostalim. Pa čeprav je fakin divja atmosfera, pa čeprav je ozračje, ki dela hribe še bolj veličasnte, ki delajo cel teden hribolazenja vrednega čemenja na šihtu. 

Skratka. Sappada ponuja mnogo tega: hude hribe, lepo izpostavljenost, odtrgane in osamljene konce, ki te napolnijo in si rečeš, pa ;čeprav spiš na 1200 in te spotoma vsak večer navlaži na polno in vsako jutro vstajaš v meglice. Vseeno je da best, ti rečem. 

Ker si sam v hribih, na običajni turi srečaš v povprečju po tri, širi osebke, ker si v družbi skuliranih ljudi. Ker mularija odrašča in se je vedno lažje zmeniti za različne povige. Cel paket je čista pwetica, pa sploh še nisem začel o tistih eksternalijah, ki dodajo pigment: adrenalinski park, pa pivnica, pa dostava paninov v oporišče, pa štart direkt iz kampa , pa fini, mali muzej posvečen prvi svetovni vojni in navsezadnje geocachi, sploh v navezi z ljubko vasico. O manjših malenkostih na poti me povprašajte sproti, če vas zanese v tiste konc. 

Je več finih detajlov: od opuščene poti, po kateri so tovorili kanone, do resne izpostavljenosti na škrbinah in med njimi, najde se pa tudi hribe, kamor je lezel papa, a so vseeno ohranili šarm. Pa o tavžnt kavernah in ostalem sploh ne govorim. Za liter bo dovolj. 

V glavnem: hudi hribi, ne preveč skomercializirani, vredni uživaških gornikov. Priporočam. Sploh zato, ker je fino. Sem omenil geokeče ? 🙂

S Pibrom sva zlezla tole: Monte Peralba (ferrata Sartor in potem po normalki dol):

– Monte Chiadenis (ferrata Chiadenis kot jo priporočata Stritarja),

– Creta Forata po normalki – sestop je problematičen (vprašaj dodatno, če te zanima),

– na Creton di Culzei (po ferrati Simone in zadnja tretjina ferrate 50, potem sestop mimo bivaka Damiana v Sappado),

– z mularijo: do Laghi d Olbe in potem dol po »štirki«,

– geokeči nad Rigolatom; cel dan zabave.

Hudi konci. Vseeno prvinski. Niso to Dolomiti, kelnarce imajo svoj karakter. So pristno lokalne. V dobrem in slabem. Pejte !

Großer Möseler: letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja

 

phototasticcollage-2016-10-29-07-52-45

Letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja je pripadel dogodkom v Zillertalskih Alpah, kamor se je bila namenila v lepem avgustovskem vremenu tudi odprava Pibrovc-Lebanovo, da bi si tam priredila še ene nepozabne hribovske počitnice. Nepoučeni o maniji bergdohtarja smo se odpeljali volku v žrelo, praktično v osrčje njegovih zapletov. Da bi odrešili nekaj teh njegovih problemov ni bilo za pričakovati, smo le prezeleni, je pa v nas tlela visoka stopnja upanja, da bi se dedu vseznalcu na daleč izognili. In res smo jo odnesli praktično nepoškodovani, tistih nekaj neprespanih podočnjakov in blažje doze mlečne kisline v mišičih se ob takih prilikah ne omenja. Sicer smo se nevede peljali ravno skozi osrčje njegovega okrožja in kar sami od sebe so se porajali vzdihi občudovanja. Nam sicer predvsem zaradi pogleda na Wilderkaiser in ostale vršace tam okoli, a dalo bi se verjeti, da so se v lično urejeni okolici zagotovo odvijale ravno prav prijetne zgodbe. Nas niso zmotile, zato smo raje odbrzeli naprej proti Mayrhofnu. Tam nekje se je namreč skrivalo mesto našega baznega tabora – Zell am Ziller.

Continue reading “Großer Möseler: letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja”

Oziranje: Na feratah v okolici Dachsteina – avgust 2015

Pisalo se je 2015, ko smo s Pibri dorekli odpravo na Dachstein v avgustovski periodi. Smo se šli odpravo družinske sorte. Kar pomeni, da smo z izbiro koncev nad Schladmingom našli lokacijo, ki je ustrezala vsem hribovskim aspiracijam. Tam se namreč najde za vsakogar nekaj: narava za mularijo in strahovlada neprehodnih skalnih formacij za odraslo klientelo. Področje je naphano z outdoor prilikami naj gre za hribolazce, kolesarje vseh vrst, pohodnike ali pač za ljubitelje gondolazništva po ledenikih ter ostale entuziaste. Povrhu vsega Ramsau še vedno izgleda kot vasica, kar se nam je tudi precej dopadlo. Skratka, odprava se je zdela logično nadaljevanje lepih dolomitskih zgodb iz Cortine in Corvare, kjer smo se prvič resneje spoznali s pojmom »Via ferata«. In tole je predvsem zgodba o hribih za feratarje, medtem ko puščam odstavek o hrbih za mularijo za naslednjič.

28676697982_d0ef3f2a0c_o

Create a free website or blog at WordPress.com.

Navzgor ↑