Zagorele bakle so, zeleno spet je nebo…..

Tako evforično vzdušje sicer še ni, a po Partizanu (ta je praviloma merilo) je to že druga domača tekma, ki so jo zeleni basketaši dobili suvereno in brez prevelikih nihanj. Potem dodaj razmislek o tretji zmagi v nizu in letošnja sezona ni več najslabša na svetu Kar pravzaprav navdušuje, saj so mesec dni nazaj zeleni izgledali bolj nabor basketašev kot ekipa – kar je bilo težko razumeti, če so pa prej vsaj dva meseca skupaj trenirali in se spoznavali, ob čemer je bilo vzdušje kao ok in so se zaštekali (sodeč po vseh poročilih), a potem na prvih uradnih tekmah: nedefinirana megla na igrišču – logično, da bodo šli sredinci gor.

Odnos je tisto kar šteje. Omenjeno se spreminja v prid ekipe. In zato upanje obstaja; cvetijo najmanj pričakovanja po drugem krogu. Hej, ob takih zmajih celo trenerja ni treba menjati »pod nujno«. Izgleda čisto solidno, celo »tajmavte« kliče, gestikulira in menja igrače. Je živ in morda ima avtoriteto. Samo na one tri nesrečneže vedno pozabi. To mu še vedno očitam, a ostalo mu gre vedno bolj v korist. V dobro voljo spravlja tudi Boatrightova racionalizacija, Maikova kalibracija ter Blažičeva in Muričeva borbena satisfakcija. Bananam navkljub. In potem je tu še Hopkins, ki se zdi odkritje zadnjih tekem. Malce na ta račun trpi Marko, a dokler ekipa zmaguje, se zdi to prej slatkiš za kasneje kot resen problem. Code je tako ali tako mastermind letošnje zasedbe. Krivično bi bilo ignoriranje mirnorokega Filipa, ki v obrambi gara, hkrati ni velik potrošnik žog, z občutkom za trojko. Včasih smo take modele označevali za tipične, zlata vredne, klubske igralce. Tak je Krušlin. Klubski človek, racionalen, brez ego pretenzij, z ekipo v mislih. Če pretiravam povejte, a meni je model kul in korekten; podobno Andrija s svojimi specifikami. Po dolgem dolgem času izgleda ekipa spodobno, košarkarsko. Še več, zdi se, da skriva ekipa še precej potenciala. Ni vrag, da bodo prišle tekme, ko se bo vse poklopilo in bodo napake izginile v čim večji možni meri (kot proti Primorski npr.). Zato sem pomirjen z današnjo zmago.

Bi si pa želel na tribunah malce bolj ognjevito publiko, ali pa vsaj 20 modelov, ki vedo kaj o navijanju in bi uspeli za sabo potegniti tole anemičnost od publike. Da se sploh ne spotaknem ob glory hunterje, ki jih na tekmah ni, a blestijo na forumih. Skratka, manjka prave, ognjevite publike, ki bi tekmo spremljala in pridala svoj delež, ne pa da na tekmi zvem več o informatiki kot na celem izobraževanju, ki se ga grem te dni. Pa informatika sploh ni edina topika, ki jo absorbiram na tekmah. Potem so tu še oni, ki takoj pizdijo in renčijo, češ da je ekipa pod kritiko. Tega ne štekam in apeliran na bolj pozitivistični pristop k ogledu tekme. To je sicer v tej naciji težko, a naivnost ne pozna meja, zato upam.  Skratka….igrajte zdaj zeleno beli…….pridem tudi v soboto…. 😉

Ofsajd & OFC: zaradi nafilanega urnika in namesto zasedenega frenda

Predstavljam si, da je produkcija podcasta sila zabavna, a tudi zahtevna in čas jemajoča aktivnost, ki lahko postane hitro več od hobija. Če naši lokalci na račun tega kaj zaslužijo, jim samo privoščim. Tako bluzim že zgolj na podlagi tega, ker se kot pišoči bloger poskušam aktivirati na vsake toliko časa in vem kako časovno potratno zna biti tako početje. In priznam, da dolgo časa nisem našel prav veliko veselja s poslušanjem, dokler so lokalci razglabljali predvsem o NBA. Ki je zame osebno sicer zanimiva liga, a ima, vsaj zame to smolo, da se dogaja v drugem časovnem pasu, zaradi česar sem prikrajšan za spremljanje tekem (rezultatov) v živo (kar me v resnici zanima), saj je moj bioritem naravnan tako, da v času NBA tekem pač spim. Ker je noč.

Tudi zato se od nekdaj palim na evropski šport, še posebej na tekme zelenega kluba (navijam za zeleni basketaški podcast ;.) ). Na sploh se mi zdi, da je ena večjih čarovnij spremljanja športa v tem, da ga spremljaš tukaj in zdaj, v trenutku dogajanja športnega dogodka, ne pa after. Svoje čase so bili zabavni tudi tisti trenutki, morda še bolj, ko si s frendi/sogovorniki prežvečil različne aspekte dogodka, od rezultata do taktike, od dnevne forme do vzdušja, od kokic do hostes in tako naprej in malo nazaj. A »člouk obrača, bog obrne«, življenja tok je te dni tako usmerjen (ne samo moj), da je vedno manj časa za rezoniranje (#vešprjatudolgganisvapress#), zato mi pridejo podcasti še kako prav.

In zato v zadnjem času prav uživam ob pojavu dovolj konkretnih in zanimivih slovenskih športnih blogov, ki jih z veseljem poslušam in prebiram. Na prvem mestu izpostavljam Lorenčičev Ofsajd. Podcast, ki raste z vsako novo edicijo in je v trenutni postavi Jaša/Žiga sila zabavna zadeva, ki mi omogoči, da preletim celo prvo (in drugo) ligo, se skupaj z njima zabavam ob kakšnih špasnih ugotovitvah ter se v mislih prepiram z njima, kadar se jima prikradejo misli, ki bolj pravokotne od mojih skoraj ne bi mogle biti. Ampak fanta vsekakor več kot korektno opravljata svoj posel in sta zaradi svoje gverilskosti (beri: odsotnost kakih hudih sponzorjev oz. česa podobnega) ravno prav žmohtna. Zanimivo, da ju na NZS še niso vključili v kakega izmed medijskih projektov. Za moj okus najbolj celovito pokrivata 1. SNL. In sta vedno boljša, prav tako fluidnost njunih kotičkov.

Podobno z zanimanjem (pravzaprav z vedno večjim) spremljam Tajno društvo OFC, ki je popolnoma zelena zadeva. Sicer se klepetajoči zmaji še spopadajo s porodnimi težavami glede upovedovanja misli, a mislim, da rastejo in jim zato pozabljivost (in feler ali dva v uvodnih oddajah) z lahkoto oprostim: recimo o tem s kom je Olimpija že igrala in s kom bo in o rezultatih – nekaj več obremenjenosti s podatki bi sigurno ustrezalo. Je treba pohvaliti, da rastejo z vsako novo epizodo. Že predzadnja z OptaŽabarjem je bila mega, zadnja z Videmškom (»člouk, ki pokriva krizna območja, valjda navija za Olimpijo 🙂 ) je sploh top. Zmes kritike zadnje tekme, pogleda nazaj in predlogov za naprej. Več kot uživam in kakopak priporočam.

Ker tudi preveč je lahko moteče. Ob tem mi prideta na misel Sportinfo in Dvokorak, ki spremljata predvsem NBA basket, a se sem pa tja zaustavita tudi pri Evropejcih. Priznam: kadar začnejo operirati s statistikami, mi postanejo pošteno naporni, a splošni vtis še vedno govori o pristnem navdušenju nad igro. Kar šteje na polno.

Nasploh je format posameznega podcasta zanimiva zadeva. Sam oddajice poslušam predvsem na poti v in iz službe, kar zame pomeni veselih (ponedeljkovi, torkovih) cca. 30 minut, zato mi je večina tu omenjenih predolgih in redkokaterega poslušam v celoti, zato mi sedejo tisti, ki celoten show razparcelirajo na posamezna poglavja. To pripomore k poslušanju tematike, ki te zanima bolj kot ostale. Pa še nekaj je skupno vsem: vedno znova dolgi uvodi, kjer se poleg bistvenih sestavin ( impresuma posamezne oddaje, predstavitve različnih možnosti poslušanja in nakazila finančne podpore) vedno znajdejo uvodni razmisleki. Kadar so zamorjeni (ko se npr. 4x pove eno in isto ter v bistvu nič) so preveč dolgočasni in tudi razlog za zaprtje oddaje, spet drugič blestijo zaradi pronicljivih dovtipov, ki so lahko tudi najboljši del posamezne oddaje. Kakorkoli – za moj okus tovrstno podcasti z lahkoto nadigrajo tv-edicije tipa Gol. Šele tu dobiš DIY strast, žlahtne recenzije in necenzurirano navihanost.

Ampak ej….nadaljujte na polno, zgornje impresije so posledica preposlušanih ur, ki lepo oplemenitijo/dopolnijo moj športni razgled….Skratka – zaradi nafilanega urnika in namesto zasedenega frenda…..

»Manjka nam malo zbranosti, pameti, samozavesti in športne predrznosti”

Vse zapisano v prvem delu letošnje zelene nadaljevanke še vedno drži. Zeleni mladeniči se znajo žogati (a EUROCUP jih heca), a kaj ko je ekipni basket še kaj več od tega, zato očitek o sodelovanju še vedno ostaja. Ta ekipa bi morala bolje funkcionirati. Pa ne.

In zato rastejo zamere do trenerja, ki očitno ne zmore vzpostaviti v ekipi dovoljšnega sodelovanja, ki ne spodbudi dviga nivoja odgovornosti posameznih igralcev in ki ne prepreči raznovrstnih neumnosti zmajev (ki prejemajo trapaste blokad v protinapadih, ki delajo nepotrebne nešportne v obrambi, ki si ne podajajo v napadu, ki ne vidijo do osamljeno ždečih kril v kotih, ki ne trgajo za ekipo v obrambi in zato že ob polčasu dobijo 50+pik, ki ne zadanejo prostih, ki ne podajo v pravem trenutku). Zdi se, da ga banda igralska ne upošteva preveč.

Kar se mene tiče, je tu še zamera zaradi sedenja določenih igralcev na klopi. Je že res, da že v štartu sezone niso bili pripeljani kot prve violine, temveč prej kot nadomestki za krajši čas in kot kvota za slovensko prvenstvo, a ravno zato bi lahko dobili svojo priložnost.  Mulalič je svoje minute do sedaj vseeno oddelal korektno, ne razumem pa zakaj priložnosti ne dobi Krampelj, zakaj je Zagorac na klopi in zakaj je tam Vujačič, če pa ne najde poti na igrišče. V glavnem: Rimac, daj prosim premisli o vključitvi teh igralcev v rotacijo. Predstavi jih, naj dobijo možnost. Ni nujno, da bo ob vključitvi povzročena zgolj škoda, kar je očitno trenerjev strah, zagotovo bo v tistih nekaj minutah vsakega izmed njih prisotna večja doza borbenosti, ki bi nemara lahko prinesla pozitivno vzdušje v ekipo.

Strinjam se z ertevejevci, da sta problem igra in predvsem pristop. Ni garbanja za vsako žogo, pri večini ni opaziti steklega, predatorskega instinkta. Po mojem bi moral to v njih zbuditi trener. Poslednjih 1000 Mohinkancev, ki se spravijo na tekmo, je odsotnost divjosti včeraj zelo dobro opazilo, se zato vključilo v dogajanje (in tako vsaj delno vplivalo na mega zmedene sodnike) in na koncu zelo jasno pokazalo svoj odnos do zelene anemičnosti: zmaji včeraj niti do vljudnega zaključnega aplavza niso prišli.

Počasi spoznavamo limit letošnje sezone: tj. sredina ABA lige, izpad v predtekmovanju EUROCUPa in drugo ali tretje mesto v SKL. Če se v napovedih motim, bom svoje zmote vesel. Prvi naslednji indikator bo že sobotna tekma proti Partizanu in bližajoča se tekma proti Primorski. Vmes pa Joventut, Darussafaka in Mornar. Po trenutnih predstavah se težko znebim pesimizma. Je čas za menjavo trenerja (ki sicer opaža iste stvari kot novinarji in kibici) kot izhod v sili?

Še ena doza zelenega naivizma

Še ena sezona, ko visim na tribuni: zdaj že po tradiciji, tej se ne gre izneveriti. Zato bodo na tem mestu, ob dovoljšnih zelenih spodbudah, spet našli mesto prebliski o basketu zelenem (kot bi pridevnik oplemenitil, od Lorenčiča, Jaša). Ker je letos spet nova zgodba, ki z upanjem kaže v svetlečo prihodnost, sem v sredo z velikim zanimanjem zavil proti Stožicam v Zmajevo gnezdo, (ki mimogrede stoji tam že 9 let), da vidim ali letošnji zmaji obvladajo žogarijo, košu naproti, bolje kot tisti lanski nabirki. Ker lani res ni bilo upanja. Letos nasprotno: upanje obstaja. Kljub porazu se vidi, da so letošnji zmaji bolje izzvežbani v osnovah košarkarske igre, da prosti met niso pretirano daleč, da znajo basketirati proti zmagi, ne zgolj za obstoj; nabor evropskih in svetovnih prvakov ter ostalih znalcev se zdi posrečen. Je pa res, da se lahko opazi manjko ali dve kolektivne povezanosti, kjer bi se bojsi v zelenem zgarbali za vsako žogo (od tod tista razlika v skokih po mojem) in v napadu, ob pametnem vključevanju egoizma, tekli do onemoglosti, dokler ne bi en zadel iz lepe pozicije. Skratka: nastavki so, a vseeno bo treba dodati. Če pa lahko pripomnim, je vseeno osvežitev, videti po dolgem času zeleno ekipo, ki že na prvi pogled izgleda kot nabor basketašev, ki proti nasprotniku gledajo samozavestno, in ne zgolj z izrazi strahospoštovanja. Potem se pa samo še izobrazi publiko v smeri, da se ne pljuva po svojih, da gleda basket, da tuli in navija ter razglablja o službenih zadevah med polčasom. Vse kar zelenemu privržencu še preostane je, da poišče Arenosport in upa na najdbo spodobnega linka. Evo, Mego so pobedval.

Naj se projekt posreči – valjda gremo na tekme, ne bojo oni nas…;-)

V pričakovanju zasavskih poskočnežev

Tako kot pa čakam tale koncert, pa že dolgo ne. Pa sem šele dobro odprl koncertno jesen in sprehod z velikani slo rocka. Ampak Orleke pa res čakam. Ne Vlada (pa je bil več kot kul), ne Hamota (ki je na prvem obvladal publiko, čeprav nisem čisto na ti z njim), ne Duhove (ki jih firbčasto čakam), ne Maginifica (kjer pričakujem spektakelsko rutino), ne Siddharte in ne Mi2, Orleke pa ja. Orleki so spomin na zvezdniške dni, Orleki so spomin na koncert pred Šubičko, Orleki so nostalgija po poznonončnih, jesenkih piknikih, Orleki so že sami po sebi spomin in opomin; spomin na junaške rudarske čase, spomin na raznovrstne pobaline in modelke, spomin na neko kislo-sladko-trpko preteklost, ki je brbotala tam v Zasavju in Orleki so opomin na minevanje, Orleki so opomnik zdravi pameti, da ni vse Insta in bleščeče, da ni vse kul v tem včasih kurčevem svetu. Potem prištej še to poguesovsko nrav, ki jo premore sporočilnost njihova in zvok, ki (so) ga producirajo, to mešanico rocka, pank pristopa in zvoka pleh muske. Vse to prinese v Orleke začimbe,ki jih imam rad. In priznam, da je že nekaj časa od tega, kar sem zadnjič vtaknil njihovo muziko v svoja ušesa. Potem se pa, kot zaradi priprave na dogodek, po youtubu vržem v njihove takte in ugotovim, da so še vedno »in« ter aktualni. 30-let je kar brcajo in privoščim jim jutri eno uspešno obletnico in hud špil v Šiški. Orleki – na polno še naprej  !

Every word handwritten

A veš tisto, ko te neka muzika ujame in te sploh ne spusti in si nasploh navdušen, ker tiste note res sedejo ena k drugi, glas ravno prav raskav in nasploh se vse komponente sestavijo kot legice. No, to. Ko te zadane, in se počutiš fino.

Prva skica: razbeljen poletni dan, ti pa na šihtu, boljša polovica še dlje, mularija na plaži z babicami. Ti pa devaš, kucaš. Se pojavi prilika za pobeg in jo izkoristiš. Se v tisti razbeljeni vročini oddrajsaš do Kamniške Bistrice in začneš gonit proti Jermanci. Ker valjda rabiš energijo za odmevnejše podvige in veš da te od Pastircev gor čaka pravi kondicijski izziv. Zato si že na štartu nadeneš slušalke, da odmisliš nepotrebne okljuke, korenine oz. kar je strmejših delov spodaj ter začneš gonit po šodrovsko: z umirjenim, enakomernim korakom jo ubiraš gor na sveži zrak. V slušalkah odmeva nek nabirek Billbordovih rockerskih hitov, od katerih jih nekaj poznaš bodisi zaradi razvpitosti bodisi zaradi zlajnanosti. Nekje tam pri Jermanci te ujame »every word handwritten« in korak kakopak ujame ritem muzike, zato skoraj že malo poplesuješ (kolikor se to da početi pri hoji navzgor), malo brundaš napeve. Kasneje zveš, da temu rečejo tudi »americana«, pa se vseeno ujameš v razmišljanje, da je predalčkanje v bistvu brez zveze, ker tale muzika je, taka – no, taka »za užent«.

Spevna, z melodijo, a ne pocukrana, z zanimivim vokalom, na spoliranih obratih, niso to ravno Motorheadi. Gre za godbo, ki jo primerjajo s tisto od Brucea, rojenega Springsteen. Neka. To ni ravno faktor, ker tudi brez tega vedenja zgodba stoji. Kitarski rock, karo srajce, se poje o bejbah in ostalem, kar obremenjuje malega človeka. Malce melanholičen rock skratka.

Že takrat je ta godba polepšala dan. In ostala v ušesih, postala reden gost mojih avtomobilskih kompilacij. A kot je s tem lajfom nasploh: sčasoma vsaka stvar zbledi, postane hvalevreden spomin, ena taka podstat za naprej.

Druga skica – nekaj let kasneje: Obeta se še en dolg delavnik, dan v tednu, ko scenosled poznaš vnaprej brez posebnega naprezanja. Onaj Amerikanac je dobro povedal: kuča – posao. Zato rahlo resigniramo vseeno vzburiš celice že zgolj s tem, da odsurfaš do urnika za Kino Šiška in pobrskaš, kali je nemara kaj spodobnega za slišati. Takoj odkljukaš Jona Spencerja kot DA, se za trenutek ustaviš pri The Strange, že zaradi imena v njih podvomiš, pa te odnese na Youtube. Ob tej, kot pravijo kritiki, tarantinovski, in po mojem zelo poslušljivi in korektni muziki, misli odtavajo do The Gaslight Anthem in tistega famoznega šprinta na Kamniško sedlo. Smer surfanja je zakoličena.

Dokaj hitro ugotoviš, da prav veliko novih komadov tega banda ni, zato vseeno še malo povohaš naokoli in ugotoviš, da band ne obstaja več, ampak, da je Brian Fallon, mastermind dotičnega podviga pa še kako živ. Kaj živ, tipo rocka in rolla še naprej. Valjda si zasluži šanso. Iz šanse do uročenosti je lahko dolga pot, a tokrat ne. Brian ga žge v prepoznavnem slogu. Mene ima v 15 sekundah. Trenutek v katerem odštevam fičnike za novo ploščo ni več daleč. Od takrat naprej je dan drugačen: lepši in sočnejši.

Ključne: Brian Fallon, The Gaslight Anthem, Sleepwalkers, Painkillers.

OLIMPIJA – BAYREUTH: “Kr bedno”

Kar se tiče letošnje basketaške Olimpije, so zaenkrat zgolj tri dobre zadeve:

1. na vsaki tekmi je zastonj čips različnih okusov

2. ni problema s parkingom.

3. Green ladies obvladajo

Sicer se pa počutim nategnjenega. Pošteno. Seveda sem jezen sam nase, da sem se pustil premamiti zapeljivemu ženskemu glasu, ki se je name spomnil ravno po dveh spodobnih tekmah: to sta tisti z Mornarjem (zmaga) in s Partizanom (spodoben poraz v Beogradu). Spregledal sem namig iz superpokalne tekme proti Primorcem, kjer so bili zmaji prvič pošteno šolani. Zdaj imam pa letno karto in gledam zgrešeno ekipo, treniram potrpežljivost. Vsaj to lahko počnem precej kakovostno, saj zelena ekipa pada iz problemov v težave, pri čemer se je težko osredotočiti na ključno zagato: je za zelene težave kriva izbira igralcev, morda trener, morda odločitev o igranju v treh tekmovanjih, čeprav bi zelenkoti potrebovali predvsem trening ? Je nemara kaj tretjega ? Med te tretje zagotovo sodi odsotnost nekaterih igralcev: zakaj že ne igrajo Tratnik, Felton in Badžim ? Zakaj je med sedečimi včeraj intenzivno po mobiju brskal Jones ? Zdi se kot da ekipa rabi remont v smislu, da Mirza ne bo edini spodoben center, da Reynolds ne bo edini spodoben play, da se naštudira situacije za Špana in Lapornika, da se telim najboljšim mladincem na svetu (Sanon, Šamanić, Simonović, Vujačič, Mesiček, Felton) doda kakega izkušenejšega, od katerega se bo mularija lahko učila, da se nemara poišče trenerja tirana. Ker zdajšnji to ni in zdi se, da ga igralci ne priznavajo za avtoriteto. Skratka uvod v sezono je precej bogi, kar se tiče Olimpije. Pa čeprav so imeli letos v pripravljenem obdobju kar nekaj časa za uigravanje in razvijanje ekipnega duha. Na žalost ni videti ne uigranosti, ne ekipnega duha. Sploh pa letos v živo še nisem videl zmage mojega kluba.

»kr bedno«

PIR OD LAMPLA: V E L E S

Ena taka influenserska je namenjena pivu. Ker valjda vplivneži pišejo o stvareh, ki jih obvladajo. V tem aspektu vendarle ne smem odstopati. Zato začenjam s tem. Najprej predzgodba:

Ker sem vmešan, a ne zmešan, v organizacijo Molniškega teka (ja, ja…to je tisti tek na obrobju Ljubljane, ki je fukiš, oh in sploh in se ga splača odlaufati tudi zaradi srčnosti organizatorjev, hipi pristopa in vedno fine družbe in tega….pa trasa je skoraj ravninska,, pa ful te vedno napolni z energijo…pa to), vedno znova poskušamo v organizacijo, vsaj v pridobivanje nagrad, pa tudi ostalega vplesti lokalne akterje pomembnega značaja. In tako sem prišel do Lampla. Lokalec. Je poznan in jih pozna. Vse. Faca in model. Se prej nisva poznala, zgolj od daleč sem vedel zanj, a sem poskusil srečo. In ko se dobiva in mu nabijam o smiselnosti sodelovanja , on samoumevno prispeva svoje napitke – THNX LAMPL ! – in zato seveda ponudim protiuslugo, da bom napisal eno recenzijo njegovega piva, da mu bo lažje pri prodoru, a da bo lažje tudi meni. Ni nama bilo lažje kakšno leto: do zdajšnjega prebliska in tega odstavka.

Evo, na oni lep, poletni, vroči dan sem si privoščil, se usedel v senco na terasi in odprl Velesa…in evo, od prve me je pir očaral…. že zvok, ko se zamašek osvobodi pritiska, je navdušujoč…tako mora zveneti zamašek od poštenega pira… te kar namami, da prisiliš pir iz steklenice v kozarec…ker valjda, to je pir v steklenici, na pa tisti iz pločevinke, brez karakterja.. tu je že flaša taka, ta prava pirovska…Mislim…že tu se lahko zaustavim…Pa kakšno pivo ? Dobremu pivu se je vedno reklo P I R. In zato od tu naprej uporabljam zgolj to tričrkovnico: P I R. Za hude bejbe in prave dečke.

Skratka: ga naliješ, počakaš da se umiri, nato vzameš prijetno orošen kozarec v roke in ga povonjaš. Matr, diši much better kot Malizia; to trdim, pa če me zbudiš sredi noči. Še več, namami te na misel, da začutiš čokolado pa kavo in tak en poživljajoč občutek (oz. mi influensiči pravimo temu FEELing) te preplavi. Porodi željo, da nagneš na polno in ga sprazniš v trenutku. Ampak ej, se ne splača. Malo ga le podrži v roki in potem poglej to barvo. Zgleda temno rjava, skoraj črna, ampak jaz raje trdim, da je čokoladasta. Taka, da ni redka, ampak že iz barve razbereš gostoto. Šele potem, ko dojameš te razsežnosti, pa nagneš, napraviš en pošten požirek. Tam je vse. Tam je bistvo. Tam je P I R. P I R, ki ti sporoča pot praženega ječmena mimo kvasov do poželenja in užitka. Včasih je požirek več od vsega. In to ni tako kot pri koli, kjer zažiga zgolj prvi požirek dobro ohlajene pijače. O… ne, tu se užitek nadaljuje iz požirka v požirek in vedno znova ugotoviš, da gre v primeru tega pira za P I R vrste porter, ki ga vari moj in tvoj lokalec. In si navdušen zaradi P I R a in lokalca. Mislim, nekdo iz tvoje bližine ve, kako se stvari streže. Ga postrežejo tudi v Brunarici Zadvor. Vedno je na zalogi ohlajen. Mi je pa moj lokalni dealer namignil, da ga lahko najdeš tudi v Leclercu in pa tam nekje okoli Kamnika, pa še kje. Pa kaj bi razlagal o tem. Poglej si tole stran/fb in potem si ga nabavi.

Ker to je PIR za uživanje in rezoniranje. Mah, v bistvu sede v več okoliščinah. Trdim, da je zanj naravno okolje tudi ob knjigi in dobri muziki. Recimo, da si zraven zavrtiš tole. Ma ne morš falit.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑