Fino nedeljsko popoldne

Skratka: fajn se je poklopilo – teden dni od zadnje tekme, spomin na debakel prejšnji teden, utrujen, a dober nasprotnik, lepo polna dvorana in dober basket. Beograjski trojček (FMP, Zvezda, Partizan) je pod streho. Naj se nadaljuje. Mimogrede: ta vikend je spodletelo zgolj hokejistom, a so pri vrhu. Kot fuzbalerji in basketaši. Že dolgo ni bilo tako – ta zelena samoumevnost na vrhu. Prija.

Zmagadinovska

Tale pa ni bila lahka. Prej nasprotno, precej trdo prigarana, a tolikanj bolj sladka. Tudi zato, ker se je malo pred koncem že zdelo, da jih ne bo želenih +8. Pa so zmogli tudi to. Precej borbeno je izpadla zadeva. Čestitke Olimpiji za tole zmago na tekmi, ki ni bila estetski presežek, pa še vseeno se je našel cukr v obliki Hopkinsonovega pohoda na koš. Renčanje prejšnjega meseca se zdi v obdobju petih zmagovitih zgolj oddaljen, slab spomin. Za ta nivo tekmovanja se je ekipa očitno uskladila in je popolnoma konkurenčna. In basket je kar naenkrat postal zanimiv. Sploh ob upoštevanju pretekle kisle sezone, ko od zelene ekipe ni bilo prav velikega napredka. Tale ekipa pa raste. In je zabavna. Edino tisti trije nesrečneži. Ostali imajo priložnost za cvetenje. In tele rože svoj čas izkoriščajo za uspešno žoganje. Precej poživljajoče. Kot oprezni zeleni gledalec sicer upam, da se bo ekipa uspešno ognila vsem, za Olimpijo, običajnim zagatam: razprodaji ekipe do konca decembra, nabavi sumljivih tipov, zaostajanju plač ipd. Sezona se razvija v smer, ki jo je nova vodstvena falanga obljubila. Naj traja. 

Zagorele bakle so, zeleno spet je nebo…..

Tako evforično vzdušje sicer še ni, a po Partizanu (ta je praviloma merilo) je to že druga domača tekma, ki so jo zeleni basketaši dobili suvereno in brez prevelikih nihanj. Potem dodaj razmislek o tretji zmagi v nizu in letošnja sezona ni več najslabša na svetu Kar pravzaprav navdušuje, saj so mesec dni nazaj zeleni izgledali bolj nabor basketašev kot ekipa – kar je bilo težko razumeti, če so pa prej vsaj dva meseca skupaj trenirali in se spoznavali, ob čemer je bilo vzdušje kao ok in so se zaštekali (sodeč po vseh poročilih), a potem na prvih uradnih tekmah: nedefinirana megla na igrišču – logično, da bodo šli sredinci gor.

Odnos je tisto kar šteje. Omenjeno se spreminja v prid ekipe. In zato upanje obstaja; cvetijo najmanj pričakovanja po drugem krogu. Hej, ob takih zmajih celo trenerja ni treba menjati »pod nujno«. Izgleda čisto solidno, celo »tajmavte« kliče, gestikulira in menja igrače. Je živ in morda ima avtoriteto. Samo na one tri nesrečneže vedno pozabi. To mu še vedno očitam, a ostalo mu gre vedno bolj v korist. V dobro voljo spravlja tudi Boatrightova racionalizacija, Maikova kalibracija ter Blažičeva in Muričeva borbena satisfakcija. Bananam navkljub. In potem je tu še Hopkins, ki se zdi odkritje zadnjih tekem. Malce na ta račun trpi Marko, a dokler ekipa zmaguje, se zdi to prej slatkiš za kasneje kot resen problem. Code je tako ali tako mastermind letošnje zasedbe. Krivično bi bilo ignoriranje mirnorokega Filipa, ki v obrambi gara, hkrati ni velik potrošnik žog, z občutkom za trojko. Včasih smo take modele označevali za tipične, zlata vredne, klubske igralce. Tak je Krušlin. Klubski človek, racionalen, brez ego pretenzij, z ekipo v mislih. Če pretiravam povejte, a meni je model kul in korekten; podobno Andrija s svojimi specifikami. Po dolgem dolgem času izgleda ekipa spodobno, košarkarsko. Še več, zdi se, da skriva ekipa še precej potenciala. Ni vrag, da bodo prišle tekme, ko se bo vse poklopilo in bodo napake izginile v čim večji možni meri (kot proti Primorski npr.). Zato sem pomirjen z današnjo zmago.

Bi si pa želel na tribunah malce bolj ognjevito publiko, ali pa vsaj 20 modelov, ki vedo kaj o navijanju in bi uspeli za sabo potegniti tole anemičnost od publike. Da se sploh ne spotaknem ob glory hunterje, ki jih na tekmah ni, a blestijo na forumih. Skratka, manjka prave, ognjevite publike, ki bi tekmo spremljala in pridala svoj delež, ne pa da na tekmi zvem več o informatiki kot na celem izobraževanju, ki se ga grem te dni. Pa informatika sploh ni edina topika, ki jo absorbiram na tekmah. Potem so tu še oni, ki takoj pizdijo in renčijo, češ da je ekipa pod kritiko. Tega ne štekam in apeliran na bolj pozitivistični pristop k ogledu tekme. To je sicer v tej naciji težko, a naivnost ne pozna meja, zato upam.  Skratka….igrajte zdaj zeleno beli…….pridem tudi v soboto…. 😉

Ofsajd & OFC: zaradi nafilanega urnika in namesto zasedenega frenda

Predstavljam si, da je produkcija podcasta sila zabavna, a tudi zahtevna in čas jemajoča aktivnost, ki lahko postane hitro več od hobija. Če naši lokalci na račun tega kaj zaslužijo, jim samo privoščim. Tako bluzim že zgolj na podlagi tega, ker se kot pišoči bloger poskušam aktivirati na vsake toliko časa in vem kako časovno potratno zna biti tako početje. In priznam, da dolgo časa nisem našel prav veliko veselja s poslušanjem, dokler so lokalci razglabljali predvsem o NBA. Ki je zame osebno sicer zanimiva liga, a ima, vsaj zame to smolo, da se dogaja v drugem časovnem pasu, zaradi česar sem prikrajšan za spremljanje tekem (rezultatov) v živo (kar me v resnici zanima), saj je moj bioritem naravnan tako, da v času NBA tekem pač spim. Ker je noč.

Tudi zato se od nekdaj palim na evropski šport, še posebej na tekme zelenega kluba (navijam za zeleni basketaški podcast ;.) ). Na sploh se mi zdi, da je ena večjih čarovnij spremljanja športa v tem, da ga spremljaš tukaj in zdaj, v trenutku dogajanja športnega dogodka, ne pa after. Svoje čase so bili zabavni tudi tisti trenutki, morda še bolj, ko si s frendi/sogovorniki prežvečil različne aspekte dogodka, od rezultata do taktike, od dnevne forme do vzdušja, od kokic do hostes in tako naprej in malo nazaj. A »člouk obrača, bog obrne«, življenja tok je te dni tako usmerjen (ne samo moj), da je vedno manj časa za rezoniranje (#vešprjatudolgganisvapress#), zato mi pridejo podcasti še kako prav.

In zato v zadnjem času prav uživam ob pojavu dovolj konkretnih in zanimivih slovenskih športnih blogov, ki jih z veseljem poslušam in prebiram. Na prvem mestu izpostavljam Lorenčičev Ofsajd. Podcast, ki raste z vsako novo edicijo in je v trenutni postavi Jaša/Žiga sila zabavna zadeva, ki mi omogoči, da preletim celo prvo (in drugo) ligo, se skupaj z njima zabavam ob kakšnih špasnih ugotovitvah ter se v mislih prepiram z njima, kadar se jima prikradejo misli, ki bolj pravokotne od mojih skoraj ne bi mogle biti. Ampak fanta vsekakor več kot korektno opravljata svoj posel in sta zaradi svoje gverilskosti (beri: odsotnost kakih hudih sponzorjev oz. česa podobnega) ravno prav žmohtna. Zanimivo, da ju na NZS še niso vključili v kakega izmed medijskih projektov. Za moj okus najbolj celovito pokrivata 1. SNL. In sta vedno boljša, prav tako fluidnost njunih kotičkov.

Podobno z zanimanjem (pravzaprav z vedno večjim) spremljam Tajno društvo OFC, ki je popolnoma zelena zadeva. Sicer se klepetajoči zmaji še spopadajo s porodnimi težavami glede upovedovanja misli, a mislim, da rastejo in jim zato pozabljivost (in feler ali dva v uvodnih oddajah) z lahkoto oprostim: recimo o tem s kom je Olimpija že igrala in s kom bo in o rezultatih – nekaj več obremenjenosti s podatki bi sigurno ustrezalo. Je treba pohvaliti, da rastejo z vsako novo epizodo. Že predzadnja z OptaŽabarjem je bila mega, zadnja z Videmškom (»člouk, ki pokriva krizna območja, valjda navija za Olimpijo 🙂 ) je sploh top. Zmes kritike zadnje tekme, pogleda nazaj in predlogov za naprej. Več kot uživam in kakopak priporočam.

Ker tudi preveč je lahko moteče. Ob tem mi prideta na misel Sportinfo in Dvokorak, ki spremljata predvsem NBA basket, a se sem pa tja zaustavita tudi pri Evropejcih. Priznam: kadar začnejo operirati s statistikami, mi postanejo pošteno naporni, a splošni vtis še vedno govori o pristnem navdušenju nad igro. Kar šteje na polno.

Nasploh je format posameznega podcasta zanimiva zadeva. Sam oddajice poslušam predvsem na poti v in iz službe, kar zame pomeni veselih (ponedeljkovi, torkovih) cca. 30 minut, zato mi je večina tu omenjenih predolgih in redkokaterega poslušam v celoti, zato mi sedejo tisti, ki celoten show razparcelirajo na posamezna poglavja. To pripomore k poslušanju tematike, ki te zanima bolj kot ostale. Pa še nekaj je skupno vsem: vedno znova dolgi uvodi, kjer se poleg bistvenih sestavin ( impresuma posamezne oddaje, predstavitve različnih možnosti poslušanja in nakazila finančne podpore) vedno znajdejo uvodni razmisleki. Kadar so zamorjeni (ko se npr. 4x pove eno in isto ter v bistvu nič) so preveč dolgočasni in tudi razlog za zaprtje oddaje, spet drugič blestijo zaradi pronicljivih dovtipov, ki so lahko tudi najboljši del posamezne oddaje. Kakorkoli – za moj okus tovrstno podcasti z lahkoto nadigrajo tv-edicije tipa Gol. Šele tu dobiš DIY strast, žlahtne recenzije in necenzurirano navihanost.

Ampak ej….nadaljujte na polno, zgornje impresije so posledica preposlušanih ur, ki lepo oplemenitijo/dopolnijo moj športni razgled….Skratka – zaradi nafilanega urnika in namesto zasedenega frenda…..

»Manjka nam malo zbranosti, pameti, samozavesti in športne predrznosti”

Vse zapisano v prvem delu letošnje zelene nadaljevanke še vedno drži. Zeleni mladeniči se znajo žogati (a EUROCUP jih heca), a kaj ko je ekipni basket še kaj več od tega, zato očitek o sodelovanju še vedno ostaja. Ta ekipa bi morala bolje funkcionirati. Pa ne.

In zato rastejo zamere do trenerja, ki očitno ne zmore vzpostaviti v ekipi dovoljšnega sodelovanja, ki ne spodbudi dviga nivoja odgovornosti posameznih igralcev in ki ne prepreči raznovrstnih neumnosti zmajev (ki prejemajo trapaste blokad v protinapadih, ki delajo nepotrebne nešportne v obrambi, ki si ne podajajo v napadu, ki ne vidijo do osamljeno ždečih kril v kotih, ki ne trgajo za ekipo v obrambi in zato že ob polčasu dobijo 50+pik, ki ne zadanejo prostih, ki ne podajo v pravem trenutku). Zdi se, da ga banda igralska ne upošteva preveč.

Kar se mene tiče, je tu še zamera zaradi sedenja določenih igralcev na klopi. Je že res, da že v štartu sezone niso bili pripeljani kot prve violine, temveč prej kot nadomestki za krajši čas in kot kvota za slovensko prvenstvo, a ravno zato bi lahko dobili svojo priložnost.  Mulalič je svoje minute do sedaj vseeno oddelal korektno, ne razumem pa zakaj priložnosti ne dobi Krampelj, zakaj je Zagorac na klopi in zakaj je tam Vujačič, če pa ne najde poti na igrišče. V glavnem: Rimac, daj prosim premisli o vključitvi teh igralcev v rotacijo. Predstavi jih, naj dobijo možnost. Ni nujno, da bo ob vključitvi povzročena zgolj škoda, kar je očitno trenerjev strah, zagotovo bo v tistih nekaj minutah vsakega izmed njih prisotna večja doza borbenosti, ki bi nemara lahko prinesla pozitivno vzdušje v ekipo.

Strinjam se z ertevejevci, da sta problem igra in predvsem pristop. Ni garbanja za vsako žogo, pri večini ni opaziti steklega, predatorskega instinkta. Po mojem bi moral to v njih zbuditi trener. Poslednjih 1000 Mohinkancev, ki se spravijo na tekmo, je odsotnost divjosti včeraj zelo dobro opazilo, se zato vključilo v dogajanje (in tako vsaj delno vplivalo na mega zmedene sodnike) in na koncu zelo jasno pokazalo svoj odnos do zelene anemičnosti: zmaji včeraj niti do vljudnega zaključnega aplavza niso prišli.

Počasi spoznavamo limit letošnje sezone: tj. sredina ABA lige, izpad v predtekmovanju EUROCUPa in drugo ali tretje mesto v SKL. Če se v napovedih motim, bom svoje zmote vesel. Prvi naslednji indikator bo že sobotna tekma proti Partizanu in bližajoča se tekma proti Primorski. Vmes pa Joventut, Darussafaka in Mornar. Po trenutnih predstavah se težko znebim pesimizma. Je čas za menjavo trenerja (ki sicer opaža iste stvari kot novinarji in kibici) kot izhod v sili?

Še ena doza zelenega naivizma

Še ena sezona, ko visim na tribuni: zdaj že po tradiciji, tej se ne gre izneveriti. Zato bodo na tem mestu, ob dovoljšnih zelenih spodbudah, spet našli mesto prebliski o basketu zelenem (kot bi pridevnik oplemenitil, od Lorenčiča, Jaša). Ker je letos spet nova zgodba, ki z upanjem kaže v svetlečo prihodnost, sem v sredo z velikim zanimanjem zavil proti Stožicam v Zmajevo gnezdo, (ki mimogrede stoji tam že 9 let), da vidim ali letošnji zmaji obvladajo žogarijo, košu naproti, bolje kot tisti lanski nabirki. Ker lani res ni bilo upanja. Letos nasprotno: upanje obstaja. Kljub porazu se vidi, da so letošnji zmaji bolje izzvežbani v osnovah košarkarske igre, da prosti met niso pretirano daleč, da znajo basketirati proti zmagi, ne zgolj za obstoj; nabor evropskih in svetovnih prvakov ter ostalih znalcev se zdi posrečen. Je pa res, da se lahko opazi manjko ali dve kolektivne povezanosti, kjer bi se bojsi v zelenem zgarbali za vsako žogo (od tod tista razlika v skokih po mojem) in v napadu, ob pametnem vključevanju egoizma, tekli do onemoglosti, dokler ne bi en zadel iz lepe pozicije. Skratka: nastavki so, a vseeno bo treba dodati. Če pa lahko pripomnim, je vseeno osvežitev, videti po dolgem času zeleno ekipo, ki že na prvi pogled izgleda kot nabor basketašev, ki proti nasprotniku gledajo samozavestno, in ne zgolj z izrazi strahospoštovanja. Potem se pa samo še izobrazi publiko v smeri, da se ne pljuva po svojih, da gleda basket, da tuli in navija ter razglablja o službenih zadevah med polčasom. Vse kar zelenemu privržencu še preostane je, da poišče Arenosport in upa na najdbo spodobnega linka. Evo, Mego so pobedval.

Naj se projekt posreči – valjda gremo na tekme, ne bojo oni nas…;-)

V pričakovanju zasavskih poskočnežev

Tako kot pa čakam tale koncert, pa že dolgo ne. Pa sem šele dobro odprl koncertno jesen in sprehod z velikani slo rocka. Ampak Orleke pa res čakam. Ne Vlada (pa je bil več kot kul), ne Hamota (ki je na prvem obvladal publiko, čeprav nisem čisto na ti z njim), ne Duhove (ki jih firbčasto čakam), ne Maginifica (kjer pričakujem spektakelsko rutino), ne Siddharte in ne Mi2, Orleke pa ja. Orleki so spomin na zvezdniške dni, Orleki so spomin na koncert pred Šubičko, Orleki so nostalgija po poznonončnih, jesenkih piknikih, Orleki so že sami po sebi spomin in opomin; spomin na junaške rudarske čase, spomin na raznovrstne pobaline in modelke, spomin na neko kislo-sladko-trpko preteklost, ki je brbotala tam v Zasavju in Orleki so opomin na minevanje, Orleki so opomnik zdravi pameti, da ni vse Insta in bleščeče, da ni vse kul v tem včasih kurčevem svetu. Potem prištej še to poguesovsko nrav, ki jo premore sporočilnost njihova in zvok, ki (so) ga producirajo, to mešanico rocka, pank pristopa in zvoka pleh muske. Vse to prinese v Orleke začimbe,ki jih imam rad. In priznam, da je že nekaj časa od tega, kar sem zadnjič vtaknil njihovo muziko v svoja ušesa. Potem se pa, kot zaradi priprave na dogodek, po youtubu vržem v njihove takte in ugotovim, da so še vedno »in« ter aktualni. 30-let je kar brcajo in privoščim jim jutri eno uspešno obletnico in hud špil v Šiški. Orleki – na polno še naprej  !

Create a free website or blog at WordPress.com.

Navzgor ↑