Kje se bo letos dalo videti TOLPO ?

Letos se TOLPE ne bo dalo videti na trojkah. To je precej edinstveno in prvič po 15 letih.

Continue reading “Kje se bo letos dalo videti TOLPO ?”

Advertisements

Situacija je prešteta

#vivavideo

Matr, pa Sappada. Res spadam med občane srednjih let. Oni bi, pa ne (z)morejo. Iz različnih razlogov. Ker so predstave v glavi preširoke in ker so v neskladju z dejanskimi zmožnostmi, kakor si jih razlaga glava.

 Pa čeprav je letos situacija taka, da je kondicija za družinske počitnice čisto dovolj, samo kaj ko v navezi z izpostavljenostjo jebe bolj kot je to v navadi. Tana pripomni, da manjka kilometrine. Ni druge, kot da punci pritrdim. Thank god za Miha, ki je je s kondicijo nabit še bolj kot jaz in je spotoma še malo psihologa, ki zna v napetih (zame) situacijah zadevo sprostiti in potem se bolj ukvarjam Šuvakom in njegovimi skrivnostmi kot z vsem ostalim. Pa čeprav je fakin divja atmosfera, pa čeprav je ozračje, ki dela hribe še bolj veličasnte, ki delajo cel teden hribolazenja vrednega čemenja na šihtu. 

Skratka. Sappada ponuja mnogo tega: hude hribe, lepo izpostavljenost, odtrgane in osamljene konce, ki te napolnijo in si rečeš, pa ;čeprav spiš na 1200 in te spotoma vsak večer navlaži na polno in vsako jutro vstajaš v meglice. Vseeno je da best, ti rečem. 

Ker si sam v hribih, na običajni turi srečaš v povprečju po tri, širi osebke, ker si v družbi skuliranih ljudi. Ker mularija odrašča in se je vedno lažje zmeniti za različne povige. Cel paket je čista pwetica, pa sploh še nisem začel o tistih eksternalijah, ki dodajo pigment: adrenalinski park, pa pivnica, pa dostava paninov v oporišče, pa štart direkt iz kampa , pa fini, mali muzej posvečen prvi svetovni vojni in navsezadnje geocachi, sploh v navezi z ljubko vasico. O manjših malenkostih na poti me povprašajte sproti, če vas zanese v tiste konc. 

Je več finih detajlov: od opuščene poti, po kateri so tovorili kanone, do resne izpostavljenosti na škrbinah in med njimi, najde se pa tudi hribe, kamor je lezel papa, a so vseeno ohranili šarm. Pa o tavžnt kavernah in ostalem sploh ne govorim. Za liter bo dovolj. 

V glavnem: hudi hribi, ne preveč skomercializirani, vredni uživaških gornikov. Priporočam. Sploh zato, ker je fino. Sem omenil geokeče ? 🙂

S Pibrom sva zlezla tole: Monte Peralba (ferrata Sartor in potem po normalki dol):

– Monte Chiadenis (ferrata Chiadenis kot jo priporočata Stritarja),

– Creta Forata po normalki – sestop je problematičen (vprašaj dodatno, če te zanima),

– na Creton di Culzei (po ferrati Simone in zadnja tretjina ferrate 50, potem sestop mimo bivaka Damiana v Sappado),

– z mularijo: do Laghi d Olbe in potem dol po »štirki«,

– geokeči nad Rigolatom; cel dan zabave.

Hudi konci. Vseeno prvinski. Niso to Dolomiti, kelnarce imajo svoj karakter. So pristno lokalne. V dobrem in slabem. Pejte !

Großer Möseler: letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja

 

phototasticcollage-2016-10-29-07-52-45

Letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja je pripadel dogodkom v Zillertalskih Alpah, kamor se je bila namenila v lepem avgustovskem vremenu tudi odprava Pibrovc-Lebanovo, da bi si tam priredila še ene nepozabne hribovske počitnice. Nepoučeni o maniji bergdohtarja smo se odpeljali volku v žrelo, praktično v osrčje njegovih zapletov. Da bi odrešili nekaj teh njegovih problemov ni bilo za pričakovati, smo le prezeleni, je pa v nas tlela visoka stopnja upanja, da bi se dedu vseznalcu na daleč izognili. In res smo jo odnesli praktično nepoškodovani, tistih nekaj neprespanih podočnjakov in blažje doze mlečne kisline v mišičih se ob takih prilikah ne omenja. Sicer smo se nevede peljali ravno skozi osrčje njegovega okrožja in kar sami od sebe so se porajali vzdihi občudovanja. Nam sicer predvsem zaradi pogleda na Wilderkaiser in ostale vršace tam okoli, a dalo bi se verjeti, da so se v lično urejeni okolici zagotovo odvijale ravno prav prijetne zgodbe. Nas niso zmotile, zato smo raje odbrzeli naprej proti Mayrhofnu. Tam nekje se je namreč skrivalo mesto našega baznega tabora – Zell am Ziller.

Continue reading “Großer Möseler: letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja”

Oziranje: Na feratah v okolici Dachsteina – avgust 2015

Pisalo se je 2015, ko smo s Pibri dorekli odpravo na Dachstein v avgustovski periodi. Smo se šli odpravo družinske sorte. Kar pomeni, da smo z izbiro koncev nad Schladmingom našli lokacijo, ki je ustrezala vsem hribovskim aspiracijam. Tam se namreč najde za vsakogar nekaj: narava za mularijo in strahovlada neprehodnih skalnih formacij za odraslo klientelo. Področje je naphano z outdoor prilikami naj gre za hribolazce, kolesarje vseh vrst, pohodnike ali pač za ljubitelje gondolazništva po ledenikih ter ostale entuziaste. Povrhu vsega Ramsau še vedno izgleda kot vasica, kar se nam je tudi precej dopadlo. Skratka, odprava se je zdela logično nadaljevanje lepih dolomitskih zgodb iz Cortine in Corvare, kjer smo se prvič resneje spoznali s pojmom »Via ferata«. In tole je predvsem zgodba o hribih za feratarje, medtem ko puščam odstavek o hrbih za mularijo za naslednjič.

28676697982_d0ef3f2a0c_o

Vzpon na vetrovni vrh: greben Osorščice

IMG_20160714_071302

Zarana v baznem taboru razmere niso kazale na uspešno turo. Nad borovci je zavijal veter, wc se je zdel prekleto daleč in temperatura je padala. Stopila se je že na skoraj znosnih 20. Obetal se je naporen, zanimiv dan, saj naju je poscanemu, vetrovnemu vremenu navkljub vseeno vleklo v neznano, gor, tja kjer domujejo ptice, tja, se energije prečistijo, skratka, na vrh. Sploh pa: se že spodobi, če zaporednih 6 let zahajaš skoraj v bližino, da na koncu le obredeš večino ogleda vrednih punktov. Zato sva šla. Spet sama. Kompleksnost ture naju je prisilila, da sva mularijo pustila dol, pri »t’starih«. Nihče se ni pritoževal. Continue reading “Vzpon na vetrovni vrh: greben Osorščice”

Prebujenost na Parenzani

IMG_20160610_144205[1]

Lebanovo vseeno še miga. Kljub odsotnosti zapisov v 2016 prisežem, da se miga. Na nižjih obratih, a vztrajno. Kot en preizkušen diesel kronist rinem naprej: novim dogodivščinam naproti. A še preden zapadem v periodično rednost, sem sam sebi dolžan še kak pogled nazaj. Kot je tale v nadaljevanju: o tem, da sva šla z Boljšo polovico na Parenzano. Sz bicikli se razume. Tale ideja je dolgo tlela. Kakih deset let nazaj je bilo mogoče brati o zaraščeni poti, o skoraj brezpotni pustolovščini, ki je bazirala na principih “nekoristnega osvajanja  sveta”, a sedanjost že priča o prebujeni misici, ki se predstavlja kot mična turistična zgodba za kolesarje uživače. Zato je bil res že skrajni čas, da spoznava nje skrivnosti.

Continue reading “Prebujenost na Parenzani”

Malo sem out

WP_20150530_009[1]

In potem končno napoči čas za hribe. Mislim za eno tako celodnevno turo, ki izčrpa in napolni. Pa začneš izbirati cilj. Hitro ugotoviš, da nisi več na ti z razmerami. Sicer se zavedaš, da je bilo slabo vreme, da zna biti na severnih straneh še mrzlo in trdo, da tete Konde tokrat pač ni preveč smiselno iskati, da bo šlo bolj za razmeram primerno turo, ne pa z glavo skozi zid, na polno in na ponos. Lazy blueser definitivno, Hkrati ti je seveda tudi jasno, da redkega okna za skok iz nižinskih rabot ne gre zapreti na kakem izmed popularnih in obleganih vrhov. Zato se seveda nujno uloviš v tuhtanju, ki prerašča v slabo voljo, ker se ti po mislih venomer pojajo večkrat obiskani hribi, kjer je znano vse: od logistike za naprej, za nazaj ter vse vmes. To ni preveč privlačno, zato raje še enkrat preveriš ujemanje opisov izletov z dejanskimi imeni hribov – Vrtaško sleme pač ni Macesnovec. Spoznanje o zmoti situacije ne olajša, ker je nasprotje med dejanskim in želenim še vedno preveliko. Je že tako, da bi prej sodil na markirano pot kot na brezpotje, a neučakanost vseeno prevlada. Pa sva šla na Macesnovec, ki ima svoje argumente. Recimo: je razglednik s primerno časovnico, ki ne predpostavlja skrajnega jutra z zgodnjim vstajanjem, je brezpotje iz Kota, ki ga dojemam po krivem spregledanega, za nameček vrh ni oblegan. V potrditev zadnjima dvema navedbama še dodam, da sva res splašila eno gorsko kuro in zgolj od daleč, ampak res od daleč, slišala še pogovor dveh, ki sta rinila proti Staniču. In to je bilo to kar se tiče hrupa. Osvežujoče. Tako se je na vse mogoče načine potrdilo, da sva z izbiro zadela, izlet se je izkazal za uživancijo par excellence. Markacije v spodnjem delu so poskrbele za ogrevanje, meliščaste prečke za lepo uverturo v strm in mesto precej izpostavljen macesnov gozd, kjer je bil zanesljiv korak precej pomembna komponenta, sploh ob dejstvu, da je spotoma potrebno prečiti snežišče – vzletišče . Na vrhu je trud poplačan: midva in nekaj gamsjih kakcev. Razgled tja proti, pa tudi nasproti je navdihujoč in že zgoraj se začne prilagajanje urnika naslednjih mesecev, saj prevlada spoznanje, da je potrebno spet najti čas za tovrstne podvige, ki jih je bilo zadnje čase skrajno premalo. In ker je bila razmera tokrat na najini strani se je tudi uscalo šele tik pred makino. Ne bi moglo biti boljše.

WP_20150530_003[1]  WP_20150530_010[1]

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑