Jamajka 1999 – Erazmovi zapiski

Čas potovanja: 12.11.1999 – 5.12.1999

Opis poti: V treh tednih sva približno obkrožila otok: Kingston – Ocho Rios – Port Antonio – Montego Bay – Falmouth – Negril – Black River – Treasure Beach in potem nazaj v Kingston. Na žalost sva izpustila Blue Mountains; zaradi bližajocega hurikana.

Način potovanja: Do tja je možno priti v razumnem času le po zraku. Iz Ljubljane sva najprej letala v London približno 2 uri. Tam sva prestopila na drugo letalo, ki je letelo na Jamajko (v Kingston in Montego Bay) približno 10 ur in pol. Na račun vrtenja planeta je polet nazaj trajal približno 2 uri manj. Iz ZDA pa na Jamajko vozijo plavajoči hoteli, vendar so to turistična križarjenja. Bolj petični se po otoku vozijo z letali, Jamajčani pa poznajo več vrst avtobusov (in to bistveno vpliva na kakovost prevoza). Turiste prevažajo naokrog s posebnimi avtobusi, ki jih je lahko opaziti že na daleč, saj so bolje vzdrževani, ne vozijo hitro, ampak po predpisih in predvsem niso ‘overcrowded’. So dražji (tudi za desetkrat in več). Midva sva se vozila predvsem z busi, namenjenimi domačinom, ki so pravo nasprotje prej opisanega avtobusa. Niso sicer totalno razbiti, so pa vsi po vrsti malce obtolčeni in malce starejšega letnika. Vedno, in to je pravilo, so dobesedno nagneteni z množico domačinov (v avtobus, v katerega gre po zahodnoevropskih normah 10 ljudi, Jamajčani nagnetejo najmanj 20 ljudi, povprečno 2 na sedež, skupaj s prtljago seveda. Vozijo po občutku. To pomeni tudi s 100 km/h v nepregleden ovinek z eno roko na troblji. Na začetku je taka oblika prevoza lahko stresna, vendar se navadiš in na koncu skoraj uživaš. Tak prevoz je občutno cenejši. Vozniki so zelo prilagodljivi, ustavijo povsod, kjer zahtevaš. Taksiji imajo podobno ceno kot avtobusi. V eni Toyoti Corolli karavan se nas je peljalo tudi po 8 ljudi skupaj (dojenčkov v rokah ne štejem). Medtem ko avtobusi skrbijo za povezave med večjimi mesti, pa taksiji vozijo tudi v manjše vasi in nadomeščajo avtobuse. Oboji vozijo brez voznega reda in speljejo s postaje šele, ko so polni. Vseeno na prevoz nisva nikoli čakala vec kot uro. Pri obeh vrstah prevoza se je za ceno potrebno pogajati. Kot belcu ti namrec vseskozi želijo zaračunati dvakratno ali ceno višjo ceno. Za 200 km poti sva ponavadi plačala 3000 SIT (160 JD); še najtežje je dobiti prevoz v nedeljo. Železnice ni.

Stroški potovanja: Povratna letalska karta (British Airways je bil dalec najcenejši): Ljubljana – London – Kingston z letališko takso skupaj 95 000 SIT, stroški tritedenskega potovanja + viza + departure tax – 130 000 SIT.

Jezik sporazumevanja: Uradni jezik je angleščina, vendar večina govori patois. Patois je jezik, ki ga turisti težko razumejo, saj vključuje ogromno krajšav, prirejenih besednih zvez, zaslutiti pa je mogoče tudi vpliv španščine. Ta jezik je v bistvu skupek kolonialnih vplivov. S turisti domačini komunicirajo v angleščini.

Plačevanje: Glavna tuja valuta je ameriški dolar, dobiš občutek o vzporedni valuti. V vsakem malo večjem kraju so banke (ponavadi vsaj dve), kjer lahko zamenjate tujo valuto v domačo. Še najraje menjajo ameriške dolarje in britanske funte. Nemške marke boste v menjalnicah težko zamenjali, lahko pa poskusite v boljših hotelih, kjer je menjava slaba. Za en ameriški dolar dobite v uradnih menjalnicah in bankah okoli 40 JD. Vseskozi imejte pri sebi manjše bankovce, ker boste imeli tako manj težav pri nakupovanju na tržnici ali pri uličnih prodajalcih sadja. Banke so med tednom odprte od 9 do 14 ure. V soboto so odprte od 9 do 12 ure, ob nedeljah so zaprte. Trgovine prav tako odprejo od devetih in zaprejo med sedemnajsto in devetnajsto uro, odvisno pač od gneče. Midva sva imela s seboj potovalne čeke Thomas Cook in z njihovo vnovčitvijo nisva imela nobenih težav. Do študentov je Jamajka negostoljubna – nikjer ne morete uveljaviti študentskih popustov (z nobeno študentsko izkaznico). Popust pa sva dobila le v muzeju Boba Marleya v Kingstonu na Old Hope Road. Namesto 500 JD sva placala vsak 250 JD. Cene vseh turističnih znamenitosti imajo razdeljene na tiste za domačine in na tiste za tujce. Za tujce je vstopnina ponavadi še 1x dražja.

Prenočevanje: Youth Hostlov ni in tudi druga najcenejša možnost je težko dosegljiva. Kampe sva sicer našla, vendar so bili zaradi predsezone vsi zaprti. Najcenejši so družinski ‘guest houses’ (in še vedno urejeni). Najti jih je moč povsod, ponavadi pa ti prenočišče ponudijo že na avtobusni postaji. Cene variirajo od 15 – 30$ za najcenejše sobe. Lahko pa dobiš tudi cenejšo sobo, če povprašaš pri domačinih, ki sicer niso neposredno povezani s turizmom. Tudi na Jamajki je kvaliteta sobe odvisna od cene: pri najcenejših sva si delila kopalnico, na voljo pa je bila včasih tudi kuhinja včasih jo deliš s ščurki). Za 30$ že lahko najameš sobo z lastno kopalnico in obveznim televizorjem z veliko ponudbo satelitskih programov. Sobe so po večini izgledale zadovoljivo čiste in tudi ključavnice so bile bolj ali manj zanesljive – na celem potovanju so nama ukradli le banane, pa čeprav so naju vseskozi strašili pred krajami in nasiljem. Sicer pa so tam, kjer sva spala, v isti stavbi živeli tudi lastniki, ki so imeli ponavadi vse pod kontrolo. V ‘guest houses’ so z veseljem postregli hrano, ki je bila občutno cenejša od tiste v restavracijah. V Negrilu priporočam TIP TOP COTTAGE. Hiša in sobe res ni najvišjem nivoju, vendar tam živijo resnično prijazni ljudje in kuharica Marva (ki vrh vsega izgleda skoraj kot Naomi) obvlada vse skrivnosti kuhinje. V Port Antoniu obstaja četrt samih ‘guest houses’, kjer vlada prav popotniško vzdušje. Tja namreč pride stanovat večina ‘budget travellerjev’. Montego Bayu je po svoje zanimivo, saj naj bi bilo turistično mesto, vendar turizem v tem mestu izgleda nekako takole: ena ulica je bila nagnetena z dragimi all-inclusive hoteli, kjer skoraj nisem videl domačina. Za glavnim križiščem je drug svet, ki nima veze s turizmom. Od tam naprej je povsem običajno mesto z nepreglednimi množicami domačinov, kjer lahko najdeš kak low budget jogi.

Prehod meja: Za slovenske državljane je za vstop potrebna viza, ki jo lahko dobite na Jamajki na letališču pri urejanju vstopnih formalnosti. Viza za tri mesece stane 20$ in jo dobite brez problema. Na MZZ tega ne vedo in te napotijo po vizo na Dunaj ali pa v Ženevo in v Bonn. Več podatkov imajo na Kompasu. Slovenija na Jamajki nima svojega zastopništva, manjše zaplete lahko rešite s pomočjo avstrijskega predstavništva, ki je v Kingstonu. Posedovanje marihuane je kljub splošni razširjenosti prepovedano in zaradi nje imate lahko resne probleme. Policija ima velika pooblastila (zaradi marjane vas lahko vtaknejo v ječo ali v najboljšem primeru izženejo iz države). Domačini jo redno konzumirajo, dobite jo lahko povsod zelo poceni, vendar ni priporočljivo puhati ravno na glavni ulici, ampak vsaj v kakšnem baru ali na plaži. Po njej tako ali tako diši povsod.

Zdravstvena zaščita: V Sloveniji so nama svetovali le preventivno cepljenje proti hepatitisu A in B. Cepljenje za hepatitis A stane 9200 SIT. Na potovanju sva imela predvsem klasična popotniška zdravila: tablete proti driski, nekaj antibiotikov, nekaj povojev in gaz. Priporočam kakršnokoli mazilo proti pikom komarjev. Vožnja v prenatrpanem avtobusu zna biti brez tablet hudo naporna, midva sva na Jamajki kupila zelo učinkovit GRAVOMINE (200 JD) . Slabost izgine v trenutku.

Prehranjevanje: Ni blema sploh. Za občutljive so v vseh večjih mestih ameriški fastfoodi. Poleg obiskovanja nizkoproračunskih lokalov sva bila redna gosta tudi v štacunah. Cenovno je Jamajka podobna Sloveniji, morda malce dražja. V trgovinah in supermarketih so cene določene. Pri nakupovanju na tržnic si je potrebno vzeti čas za barantanje z mamami na tržnici, ki utegne biti zamudno, vendar zelo zabavno. Upoštevati velja predvsem dve osnovni pravili: ‘More you mile, less you pay’ in drugo ‘More you buy, less you pay’. Mame so najbolj srečne, ce jim pokupiš vsaj pol stojnice. Sadje potem dobiš zelo poceni, zato sadna kosila v stilu kokos, pet pomaranc, tri banane za povrh pa še papaja niso nič nenavadnega. Vsekakor se morate odžejati z odličnimi sokovi, ki jih prodajajo na vsakem koraku in so cenejši od ustekleničene vode, pa še vedno so zelo hladni in osvežujoči. Lastniki ‘guest houses’ namreč zelo radi postrežejo s hrano, ki je v primerjavi z restavracijami tudi veliko cenejša. Na splošno je hrana kar precej začinjena in pekoča, vseeno pa znajo pripraviti tudi nepekočo, nezačinjeno hrano. Padla sva na ‘Steamfish with rice & peas’. Sicer pa pečejo še take štose: ‘jerk chicken’ do ‘curried goat’ in ‘jerk ox’. Kot že receno, je priloga največkrat riž s fižolom, pripravljen na kokosovem maslu. Če najde kako rasto se povabite na ITAL FOOD – veganski užitek. Tako je priljubljena priprava ‘Ackee’-ja. Največkrat ga pripravljajo s slaniki ali pa z ‘dumplins’. Zelo poceniin okusna je tudi njihova oblika bureka, imenovana ‘patty’.

Hitro dojamete, da ste za večino Jamajčanov predvsem objekt izkoriščanja in šele potem človek. Predvsem v Negrilu vas bodo nadlegovali ‘hustlerji’, ki vam bodo poskušali prodati karkoli. Ko ugotovite v kakšni revščini živijo lahko postanete malce prizanesljivejši. Na splošno se da z Jamajčani čisto dobro sodelovat. V bistvu otok funkcionira nekje med evropskim redom in sredozemsko ležernostjo. Točnost ni njihova vrlina. Življenje predvsem v manjših vasicah poteka umirjeno. Vsekakor velja : ‘Don’t be chicken in Jamaica’. Na Jamajki lahko izkusiš tako množični turizem kot tudi popotniškega. Za množični turizem velja predvsem popolna izoliranost pred lokalnim prebivalstvom. Povsod po otoku, praktično v vsakem kraju so internet bari (20JD na minuto) , kjer so na voljo različni brezplačni zemljevid. Otok je raj predvsem za tiste športne fanatike, ki se radi potapljajo, igrajo golf, jadrajo in za tiste, ki imajo radi nogomet na bolj neformalen nacin. Dovolj je, da nogometni navdušenci stopijo na plažo, po možnosti z žogo in že bodo imeli okoli sebe somišljenike. Jamajčani so po vzoru Angležev ubrisani tudi na konjske dirke, ki se dogajajo vsak vikend. Načeloma je Jamajka varna dežela, malce previdnosti ne škodi v Kingstonu in Montego Bayu. Zaradi revščine in velikih slumov je tam kar precej nasilja in potemtakem tudi nevarnosti. V Kingstonu je najbolj varna četrt New Kingston, pa še tam ni priporočljivo vohljati okoli ponoči, drugo baje ni dobro raziskovati niti podnevi (midva nisva imela nikakršnih problemov). Precej bolj sproščujoče je v vaseh, kjer je življenje umirjeno. Glavna turistična sezona poteka v času od 15. decembra do sredine aprila. Po tem obdobju primat prevzamejo ameriški študentje, ki imajo Jamajko za podoben otok kot Slovenci Krf ali los; žur do onemoglosti torej. V bistvu na Jamajki turistična sezona zaradi ugodnih klimatskih razmer traja vse leto in turizem je ena pomembnejših gospodarskih panog. Vsekakor je čudovita dežela z zanimivimi ljudmi, burno in nesrečno zgodovino, čudovito naravo ter nenazadnje s sanjskimi, pravzaprav rajskimi plažami.

Kaj priporočaš za ogled: Jamajka je na splošno dežela naravnih znamenitosti, manj dežela kulturnih spomenikov, ki so predvsem posledica različnih kolonialnih obdobij. To so hiše, ki so že doživele lepše trenutke in značilna središča mest. Čeprav v Kingstonu nisva imela nobene slabe izkušnje, pa mesto slovi kot zelo razvpito in nevarno; tu živi polovica vseh ljudi na otoku, to je približno milijon in večina je revnih. Eno najbolj atraktivnih mest je zaradi naravnih znamenitosti Ocho Rios. Vstopnina na Dunn River Falls znaša 250 JD. Vredno si je ogledati tudi kakšnega od botaničnih vrtov. Vstopnina v Shaw Botanical Garden znaša 150 JD. V Port Antoniu sva bila na otoku Errola Flyna (prevoz do tja in nazaj stane 100 JD). Samo mesto je znano tudi po raftingu. Cene se začnejo od 20$ za dve osebi navzgor. V okolici mesta je ogromno lepih plaž, vendar je za vse potrebno plačati vstopnino (ponavadi okoli 100 JD), tudi za tisto iz filma Blue Lagoon. Tu so vredni ogleda tudi Sommerset Falls (100 JD). Na poti v Montego Bay sva se ustavila v Falmouthu, kjer sva si ogledala farmo krokodilov (400 JD). To je bilo eno bolj informativnih in izobraževalnih obiskov znamenitosti. Po obisku farme je logično nadaljevanje ogled krokodilov v naravnem okolju, na safariju v Black River (550 JD). MoBay je turistično središče znano predvsem zaradi izletov na Kubo (od 150$ naprej, za tri dni) in koralnih grebenov. Cena izposoje potapljaške obleke je 30$, vendar potrebujete tudi potapljaški izpit. Če ga nimate, ga lahko opravite tam. Pot sva nadaljevala v Negril, žurersko središče Jamajke. 10 km dolga peščena plaža je napoljnjena z lokali. Vsak večer vsaj en reggae koncert in vsaj 10 lokalov s ’special offers’. Pivo stane ponavadi 100 JD. Druga znamenitost so strmi klifi, kjer lahko v vodo povsem varno skačete iz višine 15 m. Seveda pa tudi v Negrilu tržijo potapljanje do koral. Poleg prave potapljaške opreme lahko najamete tudi masko in cevko in se za kratek cas odpravite občudovat korale. Najem za eno uro stane 5$. Priporočam obisk Appleton Rum Estate, kjer vam za 12$ razkrijejo skrivnosti pridelave, skladiščenja in destilacije ruma in na začetku zatežijo z zgodovino. Za večino je vrhunec ogleda obisk posebne sobe, kjer lahko neomejeno degustirate 16 različnih ponujenih rumov. Sicer je glavni bonus Jamajke raznovrstnost. V Treasure Beachu, ki je spokojna in mirna vasica lahko opazujete tipično afriško savansko pokrajino z 10-meterskimi kaktusi in posameznimi drevesi z ravnimi krošnjami. To je popolnoma v nasprotju z naravno na severu otoka, kjer raste džungla. Medtem, ko so v vasicah po celem otoku ljudje prijazni in ustrežljivi, pa ti poskušajo v turističnih središcih venomer nekaj prodati.

Comments
  1. lunya says:

    zavidanja vredno…tudi sama si želim na jamajko in v bljižnji prihodnosti jo bom zagotovo obiskala…prav luxuz more bit tam na plažah

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s