Mar je vredno objave ?

Na športnih straneh enega časopisa sem danes zasledil novico, ki me je zaskrbela in pripravila, da sem osramočeno pogledal v tla, si na skrivaj obrisal solzico ter na glas preklel Kebrov zakon. Navsezadnje tudi mene skrbi za jesetre in barakude. Vest je šla takole:

»Predstavniki akvarija v Hongkongu so osramočeni, saj je v njihovem akvariju umrl jeseter redke vrste, ki jim ga je kot maskoto olimpijskih iger v Pekingu podarila Kitajska. Jesetra je ubila barakuda.«

Prvovrsten izbljuvek. Bljak in katastrofa. “Kr neki”.

Povedi bi si zaslužile odstavke

Dnevi minevajo v pripravi trapastih nalog za tiste, ki si natikajo obroče, buljenju v teve ekran in prebiranju edukativnega gradiva, ki usmerja proti točki, ko se tudi tafgajsi raznežijo. Samo za mimgrede vletavata velika junijska sopotnika kot sta eurofuzbal in izbira zelenih dečkov za prihodnjo sezono. Spotoma se (ne)naslika še kak ploščičar(zdaj razumem reklo: ne diraj lava, dok spava), takojci pestrost dobi naslednjo dimenzijo, ko se zaradi frendov poglabljam v medicino pa štejem kosti in mišice, ki se prestavljajo iz tega v oni položaj, v bolj ali manj narkotičnih stanjih. Nabiranje slušno (od Dubioze proti Muriju) – bralnega (od Dylana proti Jakobu) inventarja krajša prihod prekratko odmerjenih dni. Dolgčasa res ni na spregled, a meni se vseeno malce kolca po višji nadmorski. Skromne želje usmerjam zgolj k kakemu Jezerskemu Stogu ali pa Škrbinski plošči, morda kak zgodnje-jutranji odhod v povezavi z utrujenim pozno-večernim prihodom. Kot rečeno, dolinske spletke so popolnoma ohromile pogled v višave in razlogov za bolj ali manj glasna komentiranja kar noče zmanjkati. Recimo včerajšnji fuzbal, ki je verjetno pomagal stavnicam k boljšemu počutju (klinc gleda Portugalce, če pa Nemci fuzbalirajo:-)), ali pa torkova tiskovka, ko so obelodanili, da bodo pod Rožnikom še proizvajali spodobno košarko. Kar se tiče basketa, se zdi, da morda tja proti Celovški res spet prihaja razum, pa čeprav tudi v tej smeri omenjajo Jocove milijone. Sam prav velikih težav z barvo njegovega denarja nimam, edinole razpršenost njegovih športnih investicij mi je malce sumljiva. Bo pomagal vsem ? Nogometu, hokeju, košarki ? To ni zdrava situacija bi pripomnil. Morda se pa motim in naj mi bo salzburški rdeči bik v poduk. Opazovalec dogajanja v lublanskem športu bi nemara utegnil pomisliti, da obstaja samo poslovnež Joc, onda šest puta ništa, a poslije nikog. In če sem že komentatorsko razpoložen, še dodam, da mi trenutni turnirski sistem, v katerem se potijo nogometni dečki popolnoma ustreza. Več kot en mesec nogometa je verjetno res preveč, in ravno prav ena tekma na večer. V teh zanimivih časih, ko »lebanovo« banda stopa novim sferam naproti ne zahtevam nič več. Še Boljša polovica se ne priduša preveč in ko se vrnem iz kakega večernega komentatorskega simpozija, le zanesljivo pripomni: »saj sem ti rekla, da bodo zmagali…. V bistvu je tale junij kar posrečen mesec.

p.s. upajoč na kako dodatno točko, sem danes obkrožil kockasto

Niet - Križanke 08 - Trip in vijolice

Roke so se včeraj malo tresle. Za prvi vtis bo vseeno dovolj.

Rdeča postrv je splavala

Časi se spreminjajo in ljudje z njimi. Vmes pride kaka risanka z naukom o odklopu (ki te z lahkoto spelje na limanice), spotoma pomencaš o hardrockerju in že si na poti v Zg. Besnico, kjer živi en navihan stric z Zgodbo o velikem užitku. Tam se čudiš , od tam se na koncu nestrpno odpelješ z ulovom (avtohtona češka rdeča postrv) nazaj , z mislijo naprej. Verjetno. V risanki bi pisalo novim dogodivščinam naproti, ti pa se spet ujameš v razmišljanju o vremenu. Nič novega ni v dojemanju slabega vremena. Lahko te dotolče, lahko v tebi zbudi kljubovalnost. Dežuje, na Bledu je 12 stopinj, časa za test zmanjkuje, kljubovalnost raste. Pa ne bosta kaplja ali dve, no ploha ajde, ja, ja, močan naliv, priznam, obrnili dan na glavo. Ne, to, pa ne, Evo sredinca!, kljubovalno poiščeva Zbilje, pa če so tisti labodi tam še tako horny. Nekaj ogrevanja,ravno toliko, da začutiš občutke, urca razmigavanja za boljši pretok misli, že domišljija poskrbi, da se v nedeljo zbudiš nekam »napaljen«. Sledi kratka poved, ko se ti banalnosti v obliki rednih hišnih opravil zazdijo tako brezveze ter nenujne, da se kljub slabim vremenskim obetom odpraviš na zrak. Seveda te opere še pred startom, seveda na hitro povonjaš kanalizacijske pridobitve in seveda se javi tudi prvi žulj, a nič ne zmoti velikih duhov ,ko udarjaš po vodi, preganjaš race, raziskuješ kanale in odkrivaš pluse usklajenega veslanja. Dasiravno je Krim iz malhe na posadko zvrnil galono do dve, to ni zmotilo Rdeče postrvi, ki je ujela tok in praktično odsrfala do zastavljenega cilja na koncu kanala. Topla juha je prijala, z vsako žlico nov načrt. Obeta se mokro poletje. O tem govori tudi Velkavrh.

p.s. za stalne stranke: klikneš in pogledaš

Pa stari kwa teb ni jasn ?

Še preden se razpišem o teku trojk, ki ga je Tolpa še enkrat več zvezdniško zaključila, iztegujem fakiča natakarju iz Zlate ribice: »pa stari, kwa teb ni jasn ?«, a si natakar zato, da strežeš ljudem ali ti slučajno čutiš, da je ravno obratno ? In veš kaj, ti moj ljubi natakar, zmorem razumeti, da zunaj ne strežete pijače, ker so zunanje mize samo za turiste, ki si zaželijo obedovanja na prostem s pogledom na lublanski center – to vašo segregacijsko politiko zmorem razumeti, je zagotovo hud poslovni model. Povej lepo vljudno pa bo. Res je, da mi gre to težko v glavo ob sobotah zjutraj, tam nekje dvajset do devetih, ko je vaš prostor še v senci, totalno nepripravljen na  kulinarične vrhunce, kot jih opisuješ: »Za začetek lahko izbirate med hladno kmečko suho desko s sirom z modro plesnijo bla, bla,bla…«   

In potem se zunaj prikažeš ti, ves lep v beli srajčki togotno, topotajoče s tečnim glasom poveš, da pijačo strežete samo znotraj. Tri mize trojkašev, ki so do takrat čisto mirno, da ne rečem spokojno, celih pet minut !!!!, čakale na postrežbo se začudeno spogleda, nakar eden zine: Ja, zakaj pa ne zunaj ?  Takrat se tebi, ljubi natakar, malo odpelje (vsaj zdi se tako) in začneš s povišanim glasom ukazovati, da zunaj strežete samo hrano, zraven malo zacepetaš in nasploh daješ vtis maminega sinka, ki je ostal brez lizike. Še enkrat: »pa stari, kwa teb ni jasn ?«  Miško veš, jaz slišim, ostali tudi, »turizem ste bojda ljudje«, nekdo te mora prevzgojiti. Ta model natakarja je res poskrbel za grenko začudenje vseh prisotnih, ki ne štekamo  tovrstne oblike gostilniške fleksibilnosti. Čim več plesni želim na tistih suhih deskah. V plesnive želje sem danes ob ugotovitvi, da pravzaprav odpirate šele ob desetih, še bolj prepričan. Tega podatka namreč nisi uspel izustiti. Pa če še tako dvomiš, verjemi, da bi normalni običajneži zmogli vstaviti ta podatek v enačbo o prvi jutranji kavi.

Bodi dovolj kašljanja, tak modelc ne bo zmotil pozitivnega dneva. Mi se zgolj začudeno poberemo iz tega pajzla in poiščemo prvo jutranjo kavo drugje, cca 10 metrov najprej, kjer natakarica ob smrtno resnem vprašanju o strežbi zunaj, dobi občutek, da jo zafrkavamo.

Trojke pa kot trojke. Palec gor. Uživancija kakor obrneš. Mi smo odznojili nekaj nesnage, se radovali in hudovali nad novo traso, uživali v lepem vremenu ter komaj čakali cilj, da smo lahko začeli z analizo. Analitikov pa preveč za en post, omenim zgolj tiste, ki so dovolj poenostavili imena za lebanovo procesor: Laufarca, NK Olimpija.com, Fubar, Poskočni tekači…. Nadaljevanje, kot je že v navadi, temeljito, odkrito, zabavno, dolgo, srečevanj polno. Polno popolni naprej bi se skoraj glasilo geslo tega dne. Pešpot po Litijski na začetek stare trase ni bila napor, temveč zgolj napoved hude prihodnosti, ko bo redni tek ob odsotnosti dobrot spet mantra. Letos smo verjetno k zadevi pristopili preveč turistovsko in na cilj pritekli v približno istem času kot že nekajkrat doslej. Enkrat bi bilo fino narediti spet preskok naprej, tudi zato, ker se konkurenca bliža, nekateri Tolpo celo prehitijo. Njim posebne čestitke. hehehe..itak 

Sicer so si partizani tale praznik imenitno zamislili. V norišnici puhlega egotripa je občasno fino spoznati predvsem radosti, manj pasti soodvisnosti. Prekleto dober občutek je, ko tečeš od Magistrata proti Juliji, srkaš vzklike podpore, poslušaš jurišne hite in veš, da se ekipa zaveda tvojega maksimuma. Pa čeprav se prej čakaš, spodbujaš, pametuješ, sopihaš in izgledaš vse drugo, samo zdrav ne, po glavi pa se ti vrtijo bizarne epizode. Kakopak enako velja za sotekače. Ampak po drugi strani je pa svet dobro narejen: tečeš po navidezno lažji trasi, v glavo ti nažiga jutranje sonce in v klanec zanalašč dekleta spustiš naprej, srečevanja prej, vmes in kasneje so več kot bonus, skoraj si upam zapisati: rezultat ni vse….Saj pravim: dobro so zastavili tale praznik, še kelnarčka pozabljam…..

Prvomajsko čez Slovensko / Slovenska čez prvomajske

Klinc pa naglica, če zmanjka časa za ovrednotenje in rezoniranje. Dnevi si sledijo prehitro, še preden pridem do tipkovnice se že zdani, sosedov petelin se zdere na poštarja in jutranje britje se zdi prekleto naporen biznis, dnevi se izgubljajo z vsako naslednjo popito kavo. Majstori potem dodajo, da bo samo še slabše. Pa še včeraj sem se počutil čisto čukovsko, s slamico v ustih sem poslušal butanje valov, se kregal z galebi in se nasploh počutil fino, ko mi je sonce nabijalo v glavo. Posledice čutim še danes, a včeraj je izležavanje prišlo kot naročeno. Rahlo orošen se izgubim dva dni nazaj: