Na Lepi vrh bo treba še enkrat

Januarski tris sem po Karavankah in Julijcih zaključil v Karnijskih Alpah. Izlet 37 -stran 112, dobra priporočila in množica slik na spletu. Skupni imenovalec: nezahtevno, lahko in razgledno. Končni »Pa pojdimo« se je zgodil, ko se je petek že skoraj prevesil v soboto. Oprema je bila spakirana, »cucelj mleka spit na dušek«, ob petih sva bila oba malo mačkasta že pri Monsu. V družbi Metallice sva se čez Gorenjsko, mimo Trbiža in Žabnice odpeljala novim dogodivščinam naproti. V Ukvah je sledil zavoj v desno in potem še sedem kilometrov ceste po dolini potoka Ukva do gostilne Camoscio.

Brda nad Lipanco so fina brda

Večina vandrajočih na Debelo peč, nameni Brdom nad Lipanco komaj kakšen pogled. Pač, en kucelj bolj levo. Še posebej poleti hrib ne izgleda atraktivno in razen za tiste, ki zavijejo proti Krmi, hrib večinoma ni na prioritetni listi. Pozimi je situacija podobna. Od vseh pristopnikov jih imajo še najraje turni smučarji, saj so južna travnata pobočja zanje idealna. A če Tine Mihelič v svojem vodniku po Julijskih Alpah zapiše, da je razgled z Brd lepši kot z Debele peči, je že to zadosten razlog za obisk tega kopastega dvatisočaka. Tako nekako so hrib ocenili na www.zaplana.net ter tako malo pripomogli k odločitvi. Sončna vremenska napoved je bila zgolj potrditev odločitve. In poved iz prispevka o Dovški Babi, ki je iskala kičaste, sončne dneve s prijaznim mrazom in škripajočim, lepim, trdim snegom na razglednih pobočjih se je res skoraj popolnoma uresničila. Skoraj popolnoma zato, ker se tisto o snegu ni v celoti uresničilo, a vseeno ne morem jamrati o tečnem snegu, temveč raje zapišem, da sva naletela na solidne smučarske pogoje in na malo manj solidne pohodniške razmere. Sicer sva ubrala eno precej deviško smer prot vrhu, kjer se je med borovci znalo ugrezniti tudi do riti. Prava preizkušnja za trmaste. A z vsakim metrom je bilo več sonca, zato trma ni popuščala. Vsekakor je bila sobota dan kot se šika. Jutranji termometer je kazal -7, spodaj se je vlekla megla, na vrhu je kraljeval sončni razgled. Po pristopu na vrh, sva kot začarana obsedela gor, žulila čokolado in se režala ter vztrajno obračala betice na vse strani. Prisežem: če bi imela neopren seboj, bi na glavo skočila v to morje. Iz vsake špičke, ki je štrlela ven, kakopak. Taki dnevi se res merijo zgolj v presežnikih, sva se strinjala.

Spust je potekal v okviru pričakovanj. Zgornja pobočja so bili uživaška, sledilo je nekaj vratolomljenja med borovci skozi Lipanska vrata, a vstop v meglo pri bajti je bil že skoraj suveren. Do avta sicer nisem odslalomiral, temveč sem raje kegljal s pešči v gazi. Pa se ni noben preveč sekiral. Iskanje idealne špure se nadaljuje še naprej.

več utrinkov sledi v nadaljevanju:

Končno sem spoznal Dovško Babo

Za uvodni smuk sem si sicer zamislil bolj kičasto okolje, kot je bila nedeljska scena z nikakršno vidljivostjo v megli. »A ni dab se sekiru«, navsezadnje gre za prvo turo v sezoni in glede na zgodnji turnosmučarski termin bodo tisti kičasti, sončni dnevi s prijaznim mrazom in škripajočim, lepim, trdim snegom na razglednih pobočjih zagotovo še prišli. V nedeljo smo bili vseh teh dobrot deležni zgolj za kako prgišče. Mogoče je malo k temu pripomogel tudi pozni odhod , a ta, glede na količino lopatanja čez vikend, niti ni bil moteč. Še več, pitje kave in ogled še ene epizode Cuddliesov je prav prijalo  – v tokratni se je Uh-Oh bal guganja. Očitno je res vsaka stvar za nekaj dobra, saj me odsotnost dobrot ni pretirano motila, nemara tudi zaradi prejšnjega večera namenjenega vandranju po kičasto zasneženi Grmadi. Torej, v nedeljo sem se končno spoznal z Dovško babo. Dolgo je trajalo, klinc ,  Baba pa kot baba, , vsekakor je treba vložiti nekaj truda.

Samo moja naivnost je pričakovala nekaj več, v resnici gre v primeru dotičnega hriba za drajsanje po cesti do končnih meja potrpežljivosti. Šele, ko absolviraš to poglavje, spoznaš veličino pobočja nad kočo. Predstavljam si, da je v primeru sončnega dne tam gor precej kičasto in ljudje kar letijo gor ter nizajo vriskajoče zavoje. Res bo treba še enkrat gor, vsem kritičnim besedam navkljub. No, nedeljska izkušnja je bila res bolj spoznavne narave. Še sreča, da je bil nahrbtnik  poln pravih jestvin.  Do vrha smo že prišli, a smo spoznali, da mogoče kondicija ni na vrhuncu. Nekaj zavojev smo že oddelali, a hkrati spoznali, da je sneg težek in malo skorjast. Čez gozd je že šlo, a brez čelk bi težje prišli do avta. Prvi zimski preizkus smo tako končali prijetno utrujeni v temnih, poznih popoldanskih urah, malce z mislijo na nove podvige, malce z željo po kaki topli odeji, skodelici čaja in trenutkih kontemplacije.

Z vesli Na produ

Blog s pričujočim prispevkom sicer ne bo pridobil na aktualnosti, a bo zadostil poslanstvu arhiviranja…………………….

Petkove impresije

Redni četrtkov basket

Pa je šel še en četrtkov večer v franže. Malo po zaslugi sodnikov, malo po zaslugi basketašev, ki niso zmogli dokončati Maccabija. Večerna analiza je seveda pokazala na kup vzrokov, ki sestavljajo/razstavljajo zeleni konglomerat imenovan Olimpija. Prvi v vrsti je bila seveda debata o Zdovčevem ravnanju. Kljub hudim očitkom omizja, da si trener tega pač ne more privoščiti, sem po prespani noči še vedno mnenja, da je bilo Zdovčevo bentenje upravičeno. Fantom s piščalko bi namreč moralo biti jasno, da je v Tivoliju domača zelena momčad in ne Pinijevi fantje. A sodili so tako, kot da bi bili v Tel Avivu. Vsaj do renčanja, ki je pripeljalo do izključitve, je bilo tako. Šele v drugem polčasu so nekako relativizirali svoje poglede na košarkarsko igro, a tistega nenapisanega pravila ta Španec od sodnika, da se ponavadi vsaj malo zaščiti domača ekipa, ni spoštoval. Je pa uspešno spravil ljudi na noge in včeraj sem po dolgem času spet naredil nekaj počepov: iz sedeža gor, korak naprej, korak nazaj in spet na sedišče. Sploh je bila večina gledalcev kar dobro razmiganih. In ko je bila prava debata o odnosu sodnikov do Tivolija v povezavi s trenerjevim ravnanjem izčrpana do zavzdihajočih pogledov, se je druga fronta odprla z argumentacijo o zaščiti največjih v tej zasebni ligi. Bolj jeznoriti možje od Zdovca, ljudje tipa Obradović, Giannakis, Ivanović, Vujošević niso kar tako izključeni. Pa kako renčijo !!!!! Pravzaprav se niti ne spomnim, da bi se komu od naštetih to že zgodilo, a enega mirnega Zdovca je pa potrebno takoj izključiti. Včasih se zaradi vseh cinizmov sprašujem o smiselnosti spremljanja dogodkov. Racionalno gledano: škoda časa in denarja.

Kakorkoli: včerajšnji Maccabi je bil premagljiv in spoznanje o nemoči zelenih je zato tisto bolj zoprne narave. Fantje so se pravzaprav zgledno borili, metali na zobe, a bolj se je tekma bližala zadnjemu pisku, bolj je manjkala tista pika na i v obliki kakega lahkega koša, suverene poteze. Na trenutke se je namreč zdelo, da v napadu igra samo tisti z žogo, ostali pa statirajo. Pogrešal sem kak blok za Walsha, pogrešal sem kako podajo Đorđeviča, pa morda kako odločno ruvanje pod košem. Ne pa da Slokar premišljuje o smislu metanja trojk. Tej ekipi, navkljub pripeljanim znalcem, ne gre. Vsaj v Euroligi ne. Ali jim zmanjka moštvenosti ali pa kakovosti. Pomanjkanje slednje se je zgodilo včeraj in zato ni preveč za zameriti včerajšnjega Sanijevega finiša, ki je pripeljal zgolj do prepričljivejšega poraza. Izgubili so že pred tem festivalom egoističnih potez iz obupa. Res, da mojstru prefinjene igre včeraj ni šlo, a v zaključku tekme je bil edini, ki je pokazal željo po spremembi in je zato trmasto želel žogo zase ter jo v preveliki vnemi preveč pogosto izgubljal. A kot rečeno, bolj se je tekma bližala koncu, bolj so se zdeli zeleni paralizirani. Na žalost Olimpija včeraj ni zmogla preobrata, zdel se je blizu.

Ravni zaradi te preklete bližine se je debata vrnila na izhodišče. Da so zeleni tako brezidejni tudi zaradi trenerja, ki ekipe očitno ne pripravi do te mere, da bi funkcionirala tudi takrat, ko je najbolj potrebno. Torej, da ta mag na klopi ne uspe uskladiti posameznikovih sposobnosti s taktično pripravo ekipo, kjer vsak točno ve kje mu je mesto. Najbolj radikalni seveda zagovarjajo menjavo trenerja, ki naj se zgodi tukaj in zdaj. Ob tem v razmislek ponujajo Okorna, Mahoriča in Bečirovića. Hm. Okorn bi morda iz te ekipe spravil še kaj več čustvenega potenciala, Tomo bi verjetno prišel v poštev kot sestavljavec nove ekipe, o Memiju pa pravzaprav nimam mnenja. Pravzaprav niti nisem prepričan, da bi katerikoli drug trener napravil s to ekipo več, kot sedaj počne Zdovc, ki je že na začetku povedal, da je glavni cilj te sezone liga NLB. Euroliga že v štartu ni bila prioriteta. Tega sedaj nihče noče slišati, ker vsem v glavi odzvanja tisti mali pomislek Zdovca, da bi lahko v idealni situaciji celo prišli med 16. Kot smo do zdaj že spoznali, situacija ni idealna.

Kakor jaz vidim stvari, se mi ta trener ne zdi najslabša možnost na svetu oziroma se ne spomnim nikogar boljšega v okviru danih možnosti: Zdovc vsakič znova poskuša poiskati idealno peterko z manj ali več menjavami, a se na koncu vedno pokaže, da zmaji enostavno niso dovolj dobri, pa če igra sedem ali pa dvanajst igralcev. In potem je problem kao čudno vodenje tekme, čeprav se zdijo igralci kot iz drugega planeta. Probleme imajo s koncentracijo (kar vsi po vrsti), s prevzemanjem (prevzemanje nizek-visok igralec), s hitro igro, z metanjem na koš (praviloma vsi razen Walsha in občasno Ožbolta, Sanija), Đorđevič proti košu še pogledati ne upa, z razštelanostjo, z (ne)zmožnostjo igranja trde igre, z zadevanjem prostih metov – to so po mojem bolj osnovne stvari, s katerimi se verjetno trenerju članske ekipe ni potrebno ravno ukvarjati. Podobno kot Vilfan, tudi sam ne štekam, da nekdo, ki živi od košarke meče proste 2/8, čeprav sicer pokaže relativno solidno igro. Pa, bentiš, mi na rekreaciji ob določitvi ekip bolje mečemo proste (pa smo tudi pod pritiskom ).

Po mojem je še najbolj realna ugotovitev ta, da Olimpija plačuje davek reprezentančnega poletja. Bojsi, ki trenutno nastopajo v zelenem dresu bi morali biti skupaj s trenerjem od začetka julija naprej, da bi jim ta lahko opral možgane, jih naučil nekaj akcij, peljal na ene tri skupne večerje in jih gonil kot pse, da bi imeli več kondicije kot cela Euroliga skupaj. Šele takrat bi lahko realno upali na top 16. Tako slabi pa spet niso.

Siddharta v Šiški (21.11.09)

Splet naključij ali premišljena poteza, ki nakazuje na zaključen krog ? Siddharta je namreč spet nastopila v Šiški. Tako kot je nastopila tam leta 1999, ko je pod okriljem založbe ETP promovirala prvo plato. Takrat Id in lovljenje cedejev pod odrom, včeraj  pa vstop v obdobje silovite Sage. Čeprav stisnjeni na malem odru, so me že takrat precej navdušili in nekaj let kasneje so se občutki ponovili, pa čeprav so blesteli na velikem odru  pred izbranim občinstvom v zelo zračni dvorani.  Hm, časi se vseeno res spreminjajo. Z lahkoto bi zdržal tudi kako uro dlje na koncertu, a se strinjam, da je za promocijo nove plate edino primerno zaigrati zgolj nove komade. Zato je bilo konec že okoli enajste. Sicer pa je bilo občinstvo deležno zvočnega udara, ki ljudi ne bo pustil ravnodušnih. Polovica jih bo verjetno tulila v rog velikega razočaranja, ker je stvar malo drugačna, ni toliko radijska, vmes uspe bend zatežiti celo z zelo dolgim odklopom brez pravega scenosleda. Pravzaprav si delček mraka in zore privoščijo skoraj v vsakem komadu, kar jih seveda oddaljuje od poslušljivosti na prvo žogo in približuje kontekstu zahtevnosti. Verjetno bo druga polovica ravno zaradi tega v novem izdelku našla dokaz ustvarjalnega nemira. Po dveh poslušanjih sem z lahkoto še tretjič pritisnil na play in šel še na eno pot. Skupaj z navdušujočo izdajo, ki bo sicer malo spravila ob živce vse ljubitelje besedil, bo Siddharta v prihodnjih mesecih spet burila rockovski živelj pod Alpami. Kar se mene tiče, upravičeno.

* fotke: nokia 6234