Barvno prehranjevanje – jed na žlico

Z oranžno žlico pomalica nekaj zelenega na rumeni posteljici.

Šest mesecev

Bejba je danes dopolnila šest mesecev, kar pomeni, da je mali veliki odrasel že do treh let in pol. Čist zares.

p.s pa sem precej pametoval, da tega ne bom počel….

Napaljeni starci in pridna deca

Uživaški teden je čisto prehitro minil. Dnevi, ko se vse poklopi tako kot je treba, naravnost zahtevajo pomnjenje in rovinjski mimobežniki definitivno spadajo v kategorijo več kot zapomljivih.  Pa se pravzaprav ni zgodilo nič usodnega za univerzum, samo nekaj osebkov je živelo lastna majhna veselja. Prav vsi udeleženci tripa smo prišli na svoj račun: mularija se najedla sladoleda, splašila vse galebe, preštela polže, martinčke in ribe, oddrajsala »tavžent« toboganov, zgradila nekaj pristanišč, izvedla nekaj čofotanj, ukročeni smo po dolgem času spet občutili nagovor gravitacije v skalnih zagonetkah, kot dodatek se je ponudil  lauf  ob morju  in najmlajša je ravno toliko gor zrasla, da je z zanimanjem opazovala dogajanje in tečnobi, navkljub vsem novostim, ni dopustila odprte poti. Prav za pohvaliti – carica mala. Da ne začnem o vremenu, ker bom postal osladen, a tokrat se je res vse izšlo. Še vonj po pravih občutkih se je vrnil, volja do načrtovanja že spodbuja prve zagate…Moram res omeniti še hojo po traku  (p.s. hehehe: »kera droga«)? Res, več kot fajn…..

Bejbina prva tura – Grmada nad Ortnekom

Potem, ko je že odkljukala gorniške klasike prvega trimesečja: Debni vrh, Rožnik, Stari grad nad Kamnikom in Šmarno goro je napočil čas za resnejšo preizkušnjo potrpežljivosti, aprilskih razmer, nižjih temperatur in blažje burje. Proti Notranjski je vodila Špelina pot, mimo Velikih Lašč do Retij, ki so se ponudile kot izhodišče za vzpon v slingu.

Old Fashioned*

Zunaj ščije na polno, deca spijo mirno, od kavča se sliši drnjohanje in še Capi nič ne sanja. Danes zvečer  vlada umirjena mirnost. Če to ni milje za en člančič……. Sploh, ker je taka fina priložnost. V teh dneh mineva 5 mesecev, kar nas s svojim heci zabava t´mala (pa eno leto odkar je majstore odsmučal, pa šest let od štarta zapiskov). Itak, da povem naglas: Špela. Smo postali kar resen geng petih desperadosov – »password: your ass is mine« – štirje dvonožci in pasja legenda. Ni nam dolgčas in zdi se, da nas lajf vozi v nove dimenzije, stran od najinih želja proti novim konceptom – ki nastajajo v enih drugih možganskih krivuljah. Od aktivnih oblikovalcev lokalne konstrukcije realnosti k izvrševalcem.  Kako hecno zadovoljujoč občutek je to v trenutkih umirjenosti; morda sprijaznjenosti ? Hm, kaj pa vem, itak ni časa za rezoniranje, je treba vedno znova in vsakič sproti reagirati. Včasih pa točno to spoznanje požene ihto do onemoglosti, takrat  pot k nirvani traja malce dlje. In še takrat mi ni čisto jasno zakaj besnim: ker nimam časa ?, ker zgubljam tisto, kar je fino in imam rad ?, ker se ne uspem soočiti in še kar živim v preteklosti, v obujanju tripov, grifov, tekem, koncertov inu taku naprej en nazaj ? Nikoli ne pridem do jasnih odgovorov, valjda borbaš, z ali brez alkoholov.  Definitivno prej evolucija kot revolucija. Zgodbe so, nadaljevanje sledi.

 

* kocka sladkorja (ali žlica medu kot Medvedek Pu) , brizg ali dva grenčice, poštena rezina oranžnega agruma,  štamperle ali dva viskija in led za počez: kozarca ne razbiješ, ampak noter najprej flikneš žlico medu za karakter (ali kocke cukra, če si softič), brizgneš z grenčico, sledi pošten kos agruma in to vse skupaj premečkaš, da se sprostijo sokovi – če bo nekaj viskija že v tem trenutku našlo pot  v kozarec toliko bolje. Nakar nujno flikneš noter še led in ga preliješ sz ognjeno vodo. Do počasnega, uživaškega srkanja, rabiš samo še v izico premešati. Potem čakaš na hude misli.

Čokoladni zagon

Po šestih letih je potrebno imeti razlog ali dva za nadaljevanje. Čokolada kaže pot naprej.

Objektivna ljubljanska publika na Olimpija : Prokom v letu 2011

Objektivna ljubljanska publika se je, kot že tolikokrat doslej, spet izkazala in dokazala, da živi za košarko in svoj klub. V dvorano, ki je že tako pokala po šivih se je nagnetlo še več pričakovanja, še več norih  iskric v očeh, ki so izražale vero v zeleni prav in se niso obremenjevale niti s pogledom na lestvico niti s pomisleki o, morda malce mehki in nepovezani, igri domače ekipe. Še manj je to množico zanimalo kdo je današnji nasprotnik. Bojda so bili Poljaki, ampak mantra se je glasila, da so prišli gledati svoje, jih spodbujati, ne glede na umazani zakulisni svet in vse zarote tega sveta. Oni so pač tu, gledajo svojo basketaško ekipo. Pika. Televizijske kamere so v svet zato spet ponesle sliko zelene rapsodije in zvok ubranega petja in ploskanja večtisočglave množice, ki je temperaturo pognala blizu vrelišča, da se sodniki niti prav niso uspeli slišati in so zato podzavestno sodili po zelenih pričakovanjih.  Za kletvice v tej dvorani danes ni bilo prostora, ni bilo prostora niti za različne oblike rasizma. V tej dvorani nihče ni vpil na igralce svojega moštva, nihče ni preklinjal domačega trenerja in nihče, ampak res nihče, takoj na začetku tekme ni zmerjal domačega igralca. Ker takšnega gledalca bi tu imeli najmanj za slabo vzgojenega, če ne celo za slaboumnega. Tu, že od nekdaj,  košarkarji pridejo do svoje priložnosti, tu spoznajo, da je košarka igra srca, ne pa prekletstvo zakompleksanih frustrirancev, ki sami ne zmorejo tapkati.  Res, užitek je sedeti v  dvorani polni košarkarske radosti in entuziazma ter spremljati navdušene obraze, se čuditi podajam, skokom, košem, preigravanjem, slavitzi zmage; kot danes na primer…..Tu je res užitek spremljati košarko. Saj sploh ne vem zakaj se neproduktivno sekiram. Taki so. O tistih, ki jih na dogodku ni bilo pa sploh ne bom. Ker tisti so šele pravi košarkarski navdušenci, morda celo zelene barve.

Aja, da sem zabluzil, da se moram najprej predstaviti ? Oprastite, pišem Lebanovo, sem naiven idealist.