Za sobotni lauf sem si omislil turco, ki je že dolgo nisem tekel, a ima zaradi svoje narave izrazit Balboa šarm, tak da na koncu zavriskaš, dvigneš roke v zrak, se počutiš močnega – skratka kot »itejlijn stejlijn«, samo da rekreativec pač na vrhu skoraj vrže ven pljuča. Če bi se mister Balboa boril samo enkrat, a se na srečo ni, bi očitek o odsotnosti betonske džungle morda še vzdržal, moja ruta na Molnik, omiljeni hrib, namreč poteka v pristnem okolju, ki že nakazuje dolenjsko nrav.
včasih pišem 