Mraz me dela nostalgičnega

img_20170107_093354
Lepi, mrzli sončni dnevi me z lahkoto odpihnejo v čase, ko smo kot osnovnošolci v popolnosti obvladovali športne aktivnosti na ovinku in nam je to početje dogajalo na polno in so bile zime kot se spodobi. Se pravi, da je bila zima taka kot se od nje pričakuje – je bilo obilje snega in mraza in so bile in smučarske in tekaške proge in seveda led. Ampak o ledu kasneje.

img_20170107_230532

Ne glede na izbrano disciplino so se priprave začele zgodaj. Je bilo potrebno pripraviti količke za slalom in ostale podvige, med drugim je bilo potrebno opraviti tudi oglede primernih hribov za skakalnice in se posvetovati o imenih prizorišč. Odveč je dodati, da je imela domišljija obilo opravkov. Že poleti.

S prvim snegom se je pa začelo. Smo se (Blaž, Miha, Aleš) najprej zbrali za štamfanje in prizadevno gonili v klanec »pr Fletnovih«, direkt nad »Pedrani«. Ta zaresni skoki so se bili vršili pri »Pr Lubotu«. Vse to je bilo treba preštamfati in smo – kaj pa otrok ve, kaj je to napor. Da dodam, še to, nisi bil pravi, če nisi imel tistih smučarskih hlač, ki so bile spredaj, od kolena navzdol oblazinjene, zgoraj oprijete . »kao za količke napadat«. Take sta imela tudi Rok in Bojan. 🙂 Ko smo končno vse stepatali, je ponavadi nastopil vremenski obrat in je malo pritisnil mraz. Kar je bilo za tiste z bolj plužno tehniko, ki še niso obvladali prestopanja, sploh ok, saj so sicer venomer poslušali, da uničujejo progo in je zato pri ostrih zavojih ven pogledala trava. Pa smo tudi te luknje sproti zaflikali. Enkrat vmes sta na sceno vleteli še Pedranova Špela in Jančkova Barbara, pa, ki so bile naših let in potem smo se skupaj izpolnili še v sankanju. Da ne pozabim še na »Lukatova t mlada«  – David in Matevž sta vedno prišla. Onadva sta nam odkrila skrivnosti teka na smučeh in kako s tistimi ozkimi sulicami skakati čez skakalnico, kjer smo mi za daljše skoke odpenjali pancarje. To je bila njuna specialnost, ki sta jo obvladala v nulo. Mlajše mularije, stare ene toliko kot moja sestra seveda nismo šmirglali, ampak vseeno jih je bilo kar nekaj (Katarina, Jana, Petra,  Aljaž, pa Domen, ki je kasneje na klancu diplomiral iz bordanja, pa kajtanja, pa slackanja) Pa seveda niso bili na urniku zgolj sosedovi klanci, še posebej razburljivo je šlo čez gozd, bodisi je šlo za smuk svetovnega pokala ali pa zgolj za sankanje. Drevesa so pač stala tam in v vsakem primeru je bilo treba zaviti. Včasih ni zneslo in te je ujela kaka smreka –  prehude panike ni bilo, ker so bili avtomati napedenani na hitro odpenjanje, so bili pa spektakularni izleti iz proge. Skratka na klancih ni bilo dolgčas, čeprav se nam je kolcalo po resnih smučiščih, a praviloma je bil že izlet na Zatrnik cel praznik. So naše početje odobravali tudi starejši, sploh oni ta odrasli, ki so prišli sem pa tja v preverbo. Nikakor in sploh ne smem pozabiti tudi na Simono, ki je našim doma izdelanim diplomam in priznanjem za osvojena visoka mesta (čeprav nas prav veliko itak ni tekmovalo – običajno šest:)) večkrat dodala kako značko. To se nam je zdelo nasploh imenitno, še posebej zato, ker se je z nami ukvarjala punca iz osmega, mi smo bili pa praviloma nižja stopnja. Malinovci v najlepših letih.

Če je slučajno sneg skopnel, je v naslednjih dneh zagotovo pritisnil mraz, ki je omogočil drsanje na bajerju »pr Lukat«. Zato smo se lotili sprva drsanja, kasneje hokeja. V resnici se sploh ne spomnim, kako sem se naučil bodisi drsati bodisi smučati, v spominu imam samo neprestane projekte, ki smo jih oblikovali na podlagi TV Ljubljana (kot že rečeno: to je bil čas Mateje, Bojana in Roka in v Tivoliju se je igralo hokejsko prvenstvo skupine B – logično, da smo bili tam), ampak hokej je bilo pa vedno fino igrat. Na naš DIY način, daleč od regularnih pravil, ampak z razdelanimi »gentalmens agreements«: paka ni bilo dovoljeno dvigovati, na telo tudi nismo igrali preveč, igralo se je do 5, do teme. Poleg že naštetih sta bila inventar bajerja tudi Beno in Luka, in včasih so vleteli celo »B-zovci«, vedno je uletela tudi sostrška banda (Miha, Uroš, Erik, Klemen, Drice in njegov ATX – ampak to so že zgodbe za kdaj drugič). Točno na tem ledu smo razvijali principe zdrave tekmovalnosti in predrznosti. Obče je znano, da ob odjugah led in take stvari pobere, ampak mi smo praviloma vztrajali do skrajnih meja. Dobro se spomnim dveh prigod: enkrat se je Lovec na banšinah prav lepo odpeljal v vodo, spet drugič je prišla otoplitev prehitro, da bi dol pobrali oranžne gole (made by moj stari), zato so potonili. Suhi nismo ostali niti tisti radovedneži, ki smo preverjali ali led že drži in ali led še drži.

Skratka v tistih časih je bil bajer živ. Je bil sestavljen iz treh enot: največja je bila namenjena hokeju, manjša drsanju, na najmanjši se je vozil slalom – na polno in z drsalkami, od razporeditve se ni odstopalo, bila je samoumevna. Nasploh so bili to romantični časi, večino smo imeli tiste rjave addidas drsalke, ki smo jih brusili pri stricu v Polju. Se še prav živo spomnim, da so bile plastične drsalke skoraj atrakcija in še zdaj vidim tisti beli Koflach napis na črni plastiki. Ni jih imel vsak. Spotoma smo odrasli in zgolj rekreacija ni bila dovolj: eni so začeli preganjati drsalke, drugi so se ubadali z gradnjo šanka za kuhanca, saj tako napravo ima prav vsako pošteno drsališče. Na koncu nas je zafrknila kombinacija pretoplega vremena in usedlin, ki so se stekale v bajer –  z drsanjem smo prenehali.

Zadnja leta, bodimo natančni, vsaj zadnjih 15 let se zato na naši mlaki ni drsalo.

Do letos, ko je ČS Sostro v navezavi z lokalci mlako očistila in glej prvi pošteni mraz je spet prinesel obilo veselja. Že teden pred soboto je bil napet: kje najti opremo, so drsalke še žive, imam palico z desno ali levo krivino, koliko stane pak, si lahko od sina sposodim gole ? Do sobote je vsak našel svojo balanso in točno ob dveh, kot je bilo dogovorjeno, smo se na bajerju spet znašli junaki preteklih dni. Prav lepo je bilo danes opazovati otroško veselje v očeh fotrov, kako so vihteli palice in po dveh sprintih z izbuljenimi očmi lovili sapo, zgolj zato, da bi se spet lahko zagnali v nov napad, vključujoč vse bravurozne poteze, ki pripeljejo nov zadetek. Res super, pa čeprav v resnici precej manj elegantno od tistih finih podob, ki so naslikane v nezavednem delu betic. Ampak led je bil dober – tisto kar se je v petek ponujalo kot neumnost, se je dan kasneje pokazalo kot čisti presežek, kar se tiče ledene površine, zato tudi na tem mestu hvala vsem vpletenim za izvedbo tega. Aja, sem omenil, da je drsališče v Žabji vasi v tokratni izvedbi opremljeno z reflektorjem ? Heh, tega pa včasih ni bilo, zato smo tokrat malo potegnili. Rezultat je izjemen: razen musklfibra hujših poškodb ni, nihče ni čofnil v vodo. Za nameček smo mularijo prikazalo radosti lokalne mlake. Si lahko v tem vremenu fotr želi še kaj več ?

p.s. če kdo najde kako fotke iz tistega obdobja in mi jo posreduje , bom pa tudi čist hepi….

img_20170107_152137

  • ene par protagonistov tistega časa danes
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: