Großer Möseler: letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja

Posted: 29/10/2016 in hribi, zb(i)rke
Tags: , ,

 

phototasticcollage-2016-10-29-07-52-45

Letošnji kos konkretnega hribovskega doživetja je pripadel dogodkom v Zillertalskih Alpah, kamor se je bila namenila v lepem avgustovskem vremenu tudi odprava Pibrovc-Lebanovo, da bi si tam priredila še ene nepozabne hribovske počitnice. Nepoučeni o maniji bergdohtarja smo se odpeljali volku v žrelo, praktično v osrčje njegovih zapletov. Da bi odrešili nekaj teh njegovih problemov ni bilo za pričakovati, smo le prezeleni, je pa v nas tlela visoka stopnja upanja, da bi se dedu vseznalcu na daleč izognili. In res smo jo odnesli praktično nepoškodovani, tistih nekaj neprespanih podočnjakov in blažje doze mlečne kisline v mišičih se ob takih prilikah ne omenja. Sicer smo se nevede peljali ravno skozi osrčje njegovega okrožja in kar sami od sebe so se porajali vzdihi občudovanja. Nam sicer predvsem zaradi pogleda na Wilderkaiser in ostale vršace tam okoli, a dalo bi se verjeti, da so se v lično urejeni okolici zagotovo odvijale ravno prav prijetne zgodbe. Nas niso zmotile, zato smo raje odbrzeli naprej proti Mayrhofnu. Tam nekje se je namreč skrivalo mesto našega baznega tabora – Zell am Ziller.

 

phototasticcollage-2016-10-29-09-09-12

Bilo je ravno prav oddaljeno od bazena, pivovarne in svežega kruha, da odhodi na ture niso izgledali preveč brutalno. Vseeno smo se iz kampa na izlete spravljali ob takih urah, da smo spoznali nočno življenje v kampu. Beri: jasno razločili smrčanje ostarelih Niozemcev, sicer večinskih prebivalcev punkta, sem pa tja smo prestrašili kakšnega ježa in se spoznali z osebjem, ki je skrbelo za neoporečno higieno kampa. Bili so učinkovit in prijazni. Da zadeva ne bo izgledala pretirano osladna, dodam še zapis o rednem večernem mokrenju, ki je prihajalo od hribov iznad krajev kot so Mayrhofen, Zell am Ziller, Gerlos, Tuxer ipd. Vsakič znova je prineslo nekaj skrbi glede izvedbe posamične ture, kaj hujšega pa ne. Sicer je zaradi tega v šotorih na koncu dišalo po domačem, pa tudi nekaj vlage se je nabralo. A smo že dovolj trpežni (in to obe familiji), da smo vseeno zdržali do konca termina brez večjih prask. Kaka manjša se je že pojavila, a se je tudi hitro zgladila, zato lahko trdim, da nam je šlo kar dobro in da smo že kar izkušeni sostanovalci-načrtovalci.

phototasticcollage-2016-10-29-09-13-30

Druga stvar je seveda odraščajoča otročad, njih lastnosti imajo svetle in temne plati. Svetla plat je njihovo odraščanje, zaradi česar se lahko skupaj odpravimo vedno višje. To je über fino. Temnejši sta dve beštiji skoraj neposredno povezani: več kondicije pomeni hitrejšo sposobnost regeneracije (sploh v primeru odraščajoče mularije). Definitivno hitrejšo od odraslega življa, ki je na izbrani dan določen za varuha naše nade. Povzetek tega odseka se glasi: »t´mali kr grejo«. Mogoče bo potrebno razmisliti o sistematičnem treningu za naslednjo leto. Ne zaradi doseganja osebnih ciljev, ampak zato, da t´mali na bajtah ne bodo preveč dolgo čakali. S tem v zvezi sem dolžan eno anekdoto:

Skratka smo šli oni dan, tam v Zillertalskih alpah eni bajti, do katere je bilo slabi dve uri hoda, naproti. Se gre po poti, ki je precej humana. Namreč precej po eni izohipsi, mimo planince, pa nekaj višincev gor in si tam. Smo šli pravzaprav na bajto zato, da tam pomalicamo in spotoma pričakamo mamasti del odprave, ki se je imel v času našega prihoda na bajto ravno vrniti z enega skoraj tritisočaka. Otročad sprva tega dejstva, o srečanju namreč, ni poznala in se je bila vlekla do planince, do kamor smo potrebovali dobro uro, kot največja nebodijihtreba, kot prototip križev in težav, ki lahko mularijo doletijo ob druženju s starši. Tako smo se, še preden smo ujeli trden, zanesljiv in enakomeren korak, morali pogajati o obisku igrišč, o tempu, seveda so nekateri vmes postali lačni, spet drugim je bilo vroče, medtem ko se je tretjim pač vse skupaj zdelo brez zveze. A sva to hordo štirih našpičenih dva izkušena vseeno uspela pripeljati do prvega mesta za oddih (na planinci kakopak), kjer so bile na vrsti frutabele in take stvari kot so plezanje po balvanih, obmetavanje s kravjeki in ostale malenkosti. Da je bilo malce bolj napeto, je od nekje zavel še mrzel veter. In ko jih takole pedenava, jim še zaupava, da jih tam zgoraj, »lej pri tisti bajti ne« čakata Tana in Maja. Da vidiš ti to. Vsej zadihanosti navkljub in odločnosti v najinih očeh, jih nisva uspela slediti, še najmlajša me je nažgala. Ona, malce starejša otročad me je gor čakala 15 minut. Zato tudi na tem mestu trdim, da je vse v glavi. Enim je jasno vse, drugim se meša in ve se v kateri poziciji sem (bil) jaz.

phototasticcollage-2016-10-29-09-17-43

Čisto za staro šaro vseeno še nisem in tudi na letošnjih počitnicah mi je pripadlo mesto med tistimi, ki so zlezli na najvišjega. S tem dejstvom se lahko pohvali moški del naveze, ki je bil spričo nestabilne vremenske napovedi, skoraj nagnan na pustolovščino in je ob tem velikodušnem dejanju (: »če želita tja gor, potrebujeta stabilno vreme in to bo samo še jutri, ne glede na vajin današnji podvig – lahko gresta, če želita«) bolj preudarnih uspel celo nekaj godrnjati. In sva šla na pot. Osebno sem šel gor totalno razrvan in neprespan, po nekajurnem premetavanju v šotoru, ne da bi se pošteno naspal, kar je bila sprva moja ideja. Namreč tura ni bila kar tako.

phototasticcollage-2016-10-29-09-22-38

Za vsako zgodbo je treba enkrat vstati in za tole sva midva naravnala budilke ob četrti uri. Najprej sva se odpeljala gor do parkirišča nad jezom. Do tja je dobra ura vožnje, kjer se srečuješ z redoljubnimi zahodnjaki, ki pred dvignjeno cestno rampo stojijo in čakajo, da bo ura sedem, ko se cesta uradno odpre. Ob petih zjutraj, ko sva midva prispela do rampe je bilo tam kar nekaj takih osebkov, ki sva jih gladko obšla in trmarila, da midva greva gor, pa naj stane kar hoče (saj na koncu so šli vsi za nama, samo očitno niso želeli prevzeti tveganja prvega vozečega –semizdi ?). Na koncu se je izkazalo, da je bilo brezplačno za gor in dol. Enkrat sva bila prezgodnja, drugič prepozna za plačilo. Skratka prideva gor, pakirava na najbolj skrajnem delu, odmontirava kolesa, do konca nabutava nahrbtnike in odkolesariva 6 km vzdolž zajezitve mimo zaspanih kravjih čred do zatrepa doline. To se je dogajalo nekje med šesto in sedmo zjutraj. Se nama je zdelo romantično. Saj veš, kaj bi ti govoril: prebujanje jutra pa to……, pa svež zrak in take romantike. Šumenje vode, vedro razpoloženje, pa ovo ono….. Mah, ne bom napletal preveč, a dokler je šlo s kolesi, sva gonila. Ko ni šlo več, sva kolesa dala vstran, jih skrila za eno fukiš skalo ob potoku, superge zamenjala za zaresne gojzarje in se zažrla v serpentinasto prijazno pot. Jasno, potekala je na pobočju ob enem potoku. Ni izgledal prijazen, je bil pa glasen, kar verjetno v megli niti ni slab znak. Ob ene osmih sva prispela na bajto, kjer so naju prej, dvakrat spletno zavrnili, češ da so polni. Sva si mislila, da je bolje, da ne pokaževa, kako je, če si poln. Ampak so bili res polni. Ob prihodu gor, se je iz bajte valilo precej pohodnikov, ki tam obirajo neko transverzalo. Ta se je najinega izbranega cilja ognila v širokem loku, zato ni bilo pričakovati pretirane gneče na poti. Tudi zato ne, ker je bil podvig označen s PD+. Prgišče dobrih občutkov je dodal še oskrbnik z omembo naj bova previdna pri prehodu čez špaltne in da potrebujeva kompletno ledeniško opremo. Saj sva jo imela seboj, a če to izusti še oskrbnik prispeva k dramatičnosti situacije. Sploh tista, da so mostovi čez špaltne v avgustovskem obdobju res tanki. Saj sva se mu zahvalila, a da bi obrnila v resnici niti nisva pomislila, saj je bilo nekaj zoprnije že za nama. Pogled vnaprej je razkrival logičen potek nadaljevanja. Najprej čez moreno do ledenika, pri njem sva bila ob desetih, potem čez, pa v steno, pa na drugi ledenik, pa hop na vrh do križa. Niti ni izgledalo preveč daleč, dokler se ni začelo vse skupaj prevajati v realnost. Morena se je vlekla, hoja čez ledenik je postregla s štrikanjem ledeniške naveze, preverjanjem mostov, poslušanjem nevidnih potočkov in zaupanjem v gaz predhodnikov – prav veliko jih ni bilo. Vmes sem bil tudi zadihan, saj že dolgo nisem bil na tako kompleksni turi, ki vključuje zgodnje vstajanje, dolge odseke šodranja in precej obteženo kredenco. phototasticcollage-2016-10-29-09-34-19Kakorkoli, okoli dvanajste sva vstopila v steno, oziroma v severnozahodni greben. Ni bil to monolit od skale, prej nabor naključno nabranih skal in skalnih gmot, ki so se verjetno v greben izoblikovale skozi čas, skozi počasno preobrazbo tamkajšnjega ledenika, ki se v zadnjih letih pospešeno manjša in se spreminja iz sneženega kolosa v obvladljivo, a še vedno fascinantno pokrajino. No, in te skale so tam ostale, ne vedoč, da čez njih pelje pot na vrh. Da bi rekel, da gre za plezanje, me tudi ne boste slišali, čeprav v bistvu gre. Nekako nekje med enko in dvojko bi po UIAA težavnosti ocenil gibanje tam gor. Pač iščeš prehode med temi skalami, iščeš možice, ki se pojavijo vsake toliko, redno preverjaš stabilnost naloženega skalovja in upaš, da bo šlo brez štrika. Tovrstni občutki so vedno povezani z nivojem vplezanosti, ki ga letos ni bilo. Zato je bilo z moje strani nekaj pizdenja, nekaj prestrašenosti in nelagodja, a na koncu sem do dveh popoldne vseeno preplezal ta tako zvani greben in se začel sončiti na robu vršnega ledenika, zaklinjajoč se, da se do križa ne spravim, ker se že nabirajo oblaki in jaz moram splezati še dol in sploh sem utrujen in neprespan in da imam dovolj, da sem zadovoljen s to višino. Še nekaj takih sem kvasil, Miha me je potrpežljivo poslušal, a na koncu je obveljala njegova. Spet sva oblikovala ledeniško navezo in se sopihajoč prebila čisto do vrha, do križa, oziroma povem po pravici. Stal sem dva višinca stran od križa, ker na tistem mestu sem pa res imel dovolj. Tisti korak ali dva po mešanici snega in majavih skalic se mi je enostavno zdel preveč.phototasticcollage-2016-10-29-09-37-42 Na hribu sva bila sicer že nekaj časa sama, a na vrh je z druge strani uletel modelc brez kakršnekoli preme. Ker midva sva bila resna: piskri na glavi, cepin v roki, dereze spodaj, vetrovka in tko. Tovrstne stvari so se dogajale ob cca 15:30 na vrhu Gran Möselerja (3480 nmv),mejni (Gran Mesula) špički in drugem najvišjem vrhu Zillertalskih Alp. Vsakemu vzponu nujno sledi spust. Najin naju je vodil po isti poti, kar je spet pomenilo nekaj pizdenja, vzdihovanja, sekiranja Pibrovca in podobnih sladkorčkov, a ob petih sva bila pod podrtijo, kmalu sva se zbasala tudi čez ledenik do ledeniških lužic, kjer sva nahrbtnike ponovno obtežila, saj je vendar znano, da se pohodnik po nabasanem nahrbtniku spozna. Sledila je priljubljena morena, pa spust mimo bajte in pri kolesih je ura kazala tam nekje okoli sedme zvečer. Če me spomin ne vara, sem se tisti dan razveselil še dveh stvari: namakanje v bistrem, hribovskem potoku je ponovno osredotočilo misli, špageti ob devetih  (ali ob desetih ?), že pri šotoru so teknili kot že dolgo ne. Za nama je bila res kompleksna tura, ki se mi še danes zdi fascinantna. Taka, ki spodbuja sanjarije in ohranja motivacijo za naprej.

phototasticcollage-2016-10-29-09-31-07

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s