Oziranje: Na feratah v okolici Dachsteina – avgust 2015

Posted: 07/08/2016 in hribi, prebliski
Tags: , , , , , , ,

Pisalo se je 2015, ko smo s Pibri dorekli odpravo na Dachstein v avgustovski periodi. Smo se šli odpravo družinske sorte. Kar pomeni, da smo z izbiro koncev nad Schladmingom našli lokacijo, ki je ustrezala vsem hribovskim aspiracijam. Tam se namreč najde za vsakogar nekaj: narava za mularijo in strahovlada neprehodnih skalnih formacij za odraslo klientelo. Področje je naphano z outdoor prilikami naj gre za hribolazce, kolesarje vseh vrst, pohodnike ali pač za ljubitelje gondolazništva po ledenikih ter ostale entuziaste. Povrhu vsega Ramsau še vedno izgleda kot vasica, kar se nam je tudi precej dopadlo. Skratka, odprava se je zdela logično nadaljevanje lepih dolomitskih zgodb iz Cortine in Corvare, kjer smo se prvič resneje spoznali s pojmom »Via ferata«. In tole je predvsem zgodba o hribih za feratarje, medtem ko puščam odstavek o hrbih za mularijo za naslednjič.

28676697982_d0ef3f2a0c_o
  • klikneš na FOTKO pa pogledaš

 

Na kratko – via ferata (oz. Klettersteig oz. ferata) označuje tiste poti v hribih, kjer so vrli hribovci skozi čas za varnejše napredovanje proti vrhu namestili jeklenice, ki omogočajo hkrati varovanje in napredovanje. Nekatere tovrstne poti so urejene po naravnih prehodih, druge, predvsem tiste v Dolomitih so posledica prve svetovne vojne (in tam naletiš na prevrtane gore ter zato med drugim vandraš tudi po predorih), v zadnjem času pa gre pri nadelavi tovrstnih poti predvsem za turistični interes tistih bajt, ki imajo v bližini kako konkretno steno, ki se jo da na feratarski način opraviti v 2 do 4-ih urah ter na povratku pomalicati vsak kakšen apfelštrudl, če ne celo kakega germknedla. Ljubitelju tovrstnih tras ostane na poti do užitka zgolj še nakup samovarovalnega kompleta, samoumevna in zadostna doza zanesljivega koraka ter odsotnost vrtoglavice, nekaj preudarnosti pa nikoli ne škodi, še posebej ne v primeru navdušenega hribolazništva.

DSCN4208

Sicer pa: še vedno se sprašujem, kako ferate doživljajo tisti, ki nikoli niso poskusili plezati. Kar se mene tiče, priznam: ferate me odbijajo in privlačijo. Odbijajo me v tistem purističnem smislu, da če ne zlezem na vrh sam,zgolj z osnovno opremo, ki pritiče hribovcu, potem gor pač ne grem. A do zdaj sem se s potuho, češ da gre pri feratarstvu zgolj za novo vejo hribovstva (nekaj vmes med brezpotji in zahtevnimi markiranimi potmi ter z vonjem po alpinizmu) sam pri sebi še vedno izmazal. Druga stvar, ki me moti,je povezana s kolovratenjem po teh poteh. Na poti proti vrhu moraš pomagalom zaupati, tako tistim, ki so pritrjena v steni, kot tistim, ki jih imaš na sebi. Včasih so razdalje med točkami, kjer so jeklenice pritrjene v zdrave skale kar dolge, zato se še vedno težko prepričam, da bo vse ok, če ruknem nekje tik pod vrhom odseka, se nato odpeljem dol v smeri, ki jo narekuje jeklenica in se ustavim takrat, ko samovarovalni komplet dokaže, da je kakovostno spleten. Zato dvomim, če sem pravi za črko E, kjer je možnosti za preizkus dvoma več kot dovolj, C in D sta ravno prav vratolomni za moj okus. Stopnja dvoma se seveda niža z boljšo kondicijo, a v resnici moja kondicija niti ne stagnira več, temveč nekako pada. Iz leta v leto. Zato mi gredo po malem ferate na jetra. Sploh tiste previsne, kjer se ne postavljaš tako kot pri plezanju (in v nato v primeru, plezalsko gledano, logičnega postavljanja okočin in telesa nasploh, v ferati bebavo gledaš), kjer lahko marsikatero zagato prelisičiš s postavljanjem telesa. Sploh pri teh bolj previsnih feratarskih zadevah gre dostikrat zgolj na moč, na roke. Bi rekel, da je vse skupaj precej bolj rudarsko kot pri plezanju. A vseeeno: ob izbiri primerne ture, ustreznih razmer in ostalih konstelacij je feratarstvo prijetna, kontrolirana, relativno varna hribovska pustolovščina, ki jo znajo fotri vsem pomislekom navkljub visoko ceniti. Pri feratarski navezi Piber-Leban gre (ponavadi) za celodnevno uživancijo, ki osebka dodobra preizkusi, ju izmuči in zadovoljna odplakne v dolino (velja tako za moški kot ženski sestav). Čeprav je za boyse večkrat slišati pripombe, da sva usekana, preveč pogumna in nasploh obremenjena z višinsko razliko, da o piru sploh ne govorim. Z leti očitke vse bolj uspešno obvladujeva.😉

DSCN4264

Apropos zgoraj omenjenim šank feratam, smo mi še vseeno iskali tiste poti, kjer te ruta pripelje na vrh in ti omogoča prave hribovske občutke. Še celo tako zahtevni smo bili samo do sebe, da smo tri rute štartali praktično iz izhodišča, kar je takoj pomenilo večji preizkus kondicije do vstopa v ožičeno zabavo. Ker take klasike od ferat imajo to zoprno lastnost, da se pričnejo precej visoko; se je treba najprej privleči do cca 2000 nmv in šele potem na plano zbezati bicepse, oz. kar je od njih ostalo. Ker že motrim o mišićih, še dodam, da je enotedenska hribovska seansa ravno prav za fino utrujenost.

Kot omenjeno: področje Dachsteina nudi obilo tovrstnih možnosti. Seveda je bil med cilji tudi vzpon čez veliko steno Dachsteina do vrha, kamor te na koncu pripelje ena brezzvezna in običajno natrpana B-jka. Še prej se moraš povzpeti čez Anno (ki je lep primer ture, ki je brez feratarskega vznika verjetno ne bi bilo – pač vzpneš se nad en predvrh sicer markantne južne stene Dachsteina) in Johana, ki nista od muh. Že Anna ima par jutranjih odsekov za popestritev, Johann je pa sploh lep. Uvodoma te prestraši v desno viseči previs, ki se nadaljuje v plate, ki jih premagaš po zračnih oprijemih in stopih, verujoč, da so zajle BP in potem prideš na ledenik. Vsaj tako poroča Piber, ki jo je odpičil čez, kot da je vzpon mala malica. Definitivno feratar kot se šika. Sam sem jemal slovo na previsu, kjer sem se dokončno naučil, da brez rokavic ne grem v nobeno ferato več. Seveda za povratek ne krivim švohosti. Vseeno sem jo tudi jaz potem pičil do ledenika, samo da je mene pot vodila nazaj do bajte, pa pod žico velike gondole, mimo vstopa v Skywalk in čez eno B-jko na ledenik. Petre Majdič nisem srečal😉, sem pa zbral nekaj kondicije. In če predpostavim, da je vse v glavi ter dodam še pregovor, da kdor nima v glavi, ima v nogah, zagotovo ni kriva švohost.🙂. Potegnil sem še do izhodišča za napad na končni vrh, vendar me je vrsta čakajočih prepričala v moč zdravilnega pšeničnega na ledeniškem platoju. Tudi to je bilo zabavno, saj je bilo mogoče opazovati diverziteto obiskovalcev in njih čudenje (na tekočem traku) ob snidenju s snegom – turisitika v pravem pomenu.

DSCN3873

Klic doline je prehitro prišel, a očitno so nas imeli tudi hribi dovolj, saj se je na zadnji dan našega bivanja tam pošteno uscalo. Res ni bilo več outdoor razlogov, da ostanemo tam, zato smo spokali, napravili obračun večernih tarokov, si nekam v spomin zatlačili, da smo šli čez Anno Klettersteig, Johann Klettersteig, Ramsauer Klettesteig, Jubiliaum Klettersteig, AlpinKlettersteig Sinabell iin Hoher Dachstein Rundkluftsteig. Dovolj …steigov… za eno sezono, od oziranja boli vrat, zato gremo naprej.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s