Dokončno odbluzil…..

Posted: 25/11/2014 in lauf
Tags: , , , , , ,

Ker večina mojih še ni prebrala knjige, ker sem zamudil vse predstavitve, ki so bile (tako ali tako) prekmalu za kakršnokoli bistvenejše vprašanje z moje strani, sem se odločil, da ultra zabluzim tule in da namesto verbalnega dokumenta ponovno dodam nekaj vsebine na Lebanovo, ki je po krivici zapostavljeno že nekaj časa.

2014-11-24 21.24.34.1

Ker….kakšna knjiga bi pa bila, teh cca. 450 strani kronološko urejenih akcij in modrovanj, če ne bi vsaj malo sprovocirala in dala misliti. Dejanja junakov so pač takšne narave, da si zaslužijo nekaj komentarja. Sploh zato, ker si domišljam, da se v meni skriva nekaj od vsakega, kakšen drobec teh treh psajhotov, ki so se spravili na 100 kilometrski tek in to ne samo nekam daleč stran, za povrh še v trojki. To se mi zdi pogumno. Z dolgimi teki sicer nimam prav veliko izkušenj, ampak s tekom v skupini prijateljev jih nekaj imam (zato vem kako zapleteno je lahko udejstvovanje te vrste).

Zato najprej nekaj o tem: v nasprotju z našimi tremi junaki, tečem v skupini prijateljev, ki jih poznam praktično že celo življenje in točno vem za vse njihove pluse in minuse in se jih upam v vsakem momentu poslati nekam daleč, daleč stran z ne prav prijaznim vokabularijem. Tega si verjetno bluzerji, na začetku knjige še znanci, niso mogli privoščiti, zato se mi zdi odločitev za projekt pogumna. Mislim: zakaj bi se sploh spravljal v španovijo z znanci, če veš, da to prinaša ogromno nekih kompromisov in prilagajanja, definitivno usklajevanja na dnevni ravni, ki je pogojeno z osebnostnimi lastnostmi vsakega od vpletenih, razen če…..razen če potrebuješ sem pa tja kako ludistično za boljše funkcioniranje v normalnosti. Zato s simpatijo dvigam palce gor za to odločitev.

Po drugi strani pa seveda dobro vem, da so redne, tedenske, tekaške seanse ene boljših, bolj sproščujočih rekreacij, ki si jih lahko privoščiš. Glede na fotrovski status tule še dodam, da je ta vrsta rekreacije relativno poceni, logistično nezahtevna in ne preveč potratna v časovnem smislu – dokler si je na zakompliciraš z odločitvijo o 100 km teku verjetno🙂. Pač, kako uro na teden si pa ja lahko vzameš zase in za svoje frende vsem ostalim obveznostim navkljub. In zato jaz rad tečem s Tolpo in kvasim neumnosti in pojem navijaške pesmi in lajam na pse, vljudno pozdravljam ostarele, a lepe gospe na PST, se zapletam v gospodarsko-politične analize, primerjam javno in zasebno ter skupaj z njimi sanjam, naglas ali pač potihem, o morebitnih novih projektih v svetli prihodnosti, ko bomo skupaj zavzeli vsa gorovja tega sveta, obiskali vse ragga festivale na tej strani meseca, stestirali vse tiste češke pire in pojedli vse možne fitnes dodatke v iskanju optimalne priprave. Ki se v resnici nikoli ne zgodi, a mi imamo vseeno pripravljenih nekaj odgovorov na te dileme.

Precej tega sem zaznal v Ultrabluzu, tej zdaj verjetno že lahko prejudiciram: uspešnici, ki jo mora, že zaradi odnosa, ki ga ti trije tekači, prej znanci, zdaj prijatelji, zgradijo skozi svojo zgodbo, prebrati vsak, ki ga zanimajo korelacije med na glas izrečenimi dobrimi mislimi, med lastnimi hotenji in iskrenimi odnosi. Če je ta slehernik še tekač, je branje tega dela še toliko bolj nujno, sploh bi morala knjiga postati priročnik za vsakega, ki se spravi v trojko in želi odteči vsaj ljubljanske trojke. Biti v trojki pač ne pomeni samo pir po skupni seansi, pomeni še marsikaj drugega. Kar se mene tiče, avtorji pišejo predvsem o tem. In zato sem knjigo dobesedno pojedel in me pravzaprav končni rezultat v smislu, ali bodo bojsi sploh zmogli, ni preveč  zanimal. No, razen vprašanja, če so se na koncu kaj tepežkali…

Bolj kot razmišljam o tej knjigi bolj se mi zdi iskrena in menim, da avtorji niso zamolčali veliko (si pa mislim, da je verjetno, kljub precejšnji vključenosti, namenoma izpuščena množica družinskih pogovorov). Zagotovo k temu vtisu prispeva že sama struktura bukle. Namesto, da bi dobili tri knjige o poteh do Ziona, smo bralci obdarovani z eno buklo treh, kronološko urejenih vtisov, ki se med seboj lepo dopolnjujejo in nadgrajujejo. Z užitkom je spremljati tri aspekte istih dogodkov. Vidi se (bere se), da so jo ustvarjale bistre glave z bogatimi izkušnjami na področju oblikovanja /ustvarjanja besedil, zato jim je za čestitati za odločitev o skupnem in predvsem sprotnem pisanju, ki je bila sprejeta še preden so dokončno odtekli v ta projekt. Kar vsaj mene še dodatno navdušuje. Sploh se mi zdi knjiga navdihujoča za trenutke, ko se zdi, da sem skurjen, da ne morem več in da je vse brezupno, brez hitrega izhoda na svetlo. Tile, že tako ali tako na polno in precej raznovrstno zaposleni kreativci, so zame še en dokaz več, da se marsikaj da, če se hoče in precejšna potrditev tistega rekla »vse je u glav«, ki seveda vsakič znova poskrbi za to, da se logistične in ostale zagate organizirajo tako, da se najde še čas za tek. OK, za precej njega…. Po tej lastnosti se zdijo precej podobni alpinistom in ostalim outdoor aktivistom, ki vedno znova dokazujejo, da peljeta kakovostna organiziranost ter domišljija v izpeljavo lepih projektov, ki se sprva zdijo nemogoči. Res, dobro je vedeti, da ni nemogočih poti.

Sploh se pa ne morem ogniti še eni lastnosti te knjige. To so trase. Trase, ki jih, vsaj nekaj njih utrjujem tudi sam in se mi zato zdi še posebej fino, ko se znajdem v kakem izmed odstavkov, ki zavije točno po mojih poteh in zato točno vem kako zoprn je tisti klanec in kako naporno je dvigniti nogo čez tisto korenino –  ta nečimrnost mi sede, priznam. Mimogrede: že v primeru »Delaj, teči, živi« je bilo omenjeno navdihujoče. Sploh ob dejstvu, da v času izida prve Rugljeve tekaške izpovedi razen Te-eFa (oz. nisem poznal) ni bilo kake hude izbire in se je bilo treba zadovoljiti bodisi s čudaškimi Mehičani bodisi z ameriškimi picojedci. In če pomislim, da sem se modre knjige na začetku ogibal iz prepričanja, da se mi o trpljenju prvega maratona res ne da brati, saj so mi te izkušnje znane iz prve roke. No, potem me je avtor prijetno začaral, v zavračanju se bolj ne bi mogel motiti. To je ena tistih knjig, ki bi začetnikom verjetno bolj koristila kot predpisani tekaški treningi. Ti nedvomno zadenejo žebljico na glavico, a v Rugeljevih dogodivščinah je več žmohta, ki utegne navdušiti, te spodbuditi k teku kar tako, za boljše počutje. Ultrasi so to sicer še nadgradili: Pokazali so, da je tek lahko imeniten način življena, pri čemer ni nujno, da ravno vse potrgaš v prvem momentu. Gre bolj za evolucijo, nekako v stilu » s tekom skozi lajf v iskanju perfekcije«. Ki se seveda od posameznika do posameznika razlikuje . Za enega je zmaga upočasnitev, za drugega je ultra tek pot k nadgradnji, predvsem v fizičnem smislu, za tretjega je Zion zgolj stopnica v svet ultrašev. Vsaj meni se zdi tako. A, da ne zabluzim preveč, grem raje nazaj na trase. PST, Golovec, ravnina od Bizovika do Urha, Debc, Javor, Pance, Sostro, fakin ravnina ob Ljubljanici do Fužin, Orle, Molnik, Lipoglav, Šmarka, Gradiško. Očitno je, da se zdijo Orle in Molnik kar posrečena kombinacija, zato moram naše junake enkrat ujeti, jim podtakniti v roke motorko🙂, da skupaj očistimo tistih nekaj zadnjih metrov na Molnik, kjer se trail strmina zaradi žledoloma prelevi v zadihan steeplechase. Po mojem pride premetavat tiste hlode tudi Kapica Šal. J

Poleg že znanih poti so navdihujoči tudi predlogi za tekaška raziskovanja, ki so v mojih načrtih že dolgo, pa jih zaradi različnih razlogov še nisem izpolnil. Denimo: »dasiravno sem se nekajkrat že zamotil z mislijo na tek v Tamar«, se mi je praviloma na koncu odločanja vedno zdelo docela trapasto teči po poteh, kjer se hodi v hribe. Vedno znova me ob živce spravlja tudi Rašica, kjer je v vsakem primeru treba iti naokoli, če želiš štartati iz Stopa, ki je ravno nekje na sredi med črnuškim in tacenskim mostom. In zaradi tega »okoli rit v varžet« še nisem šel. Naslednje je seveda bluzenje od Ljubljane do Škofje Loke –  še ena neuresničena saga.  Morda bo v sklopu novega odklopa na dolge trojke ta zadeva uresničena. Predlog na Grmado pa se še vedno zdi preveč brutalen. Tja gor pač hodiš, ker je Polhograjska Grmada spodoben hrib z lepim grebenom in pogosto nemarnim vetrom na vrhu – kot se spodobi za zaresne hribe. In, ja, seveda, da slučajno ne pozabim: toliko bom že laufal, da mi naslednje poletje Krčina in Loznati po šetnici iz marine ne uidejo. Majke mi. Še zbudil se bom pravočasno. :-)

Navkljub iskrenju, ki ga pričara zadnje Boštjanovo pisanje (čestitam majstore🙂, je zame zadnji zajeb in vrhunec knjige, tisti o soliranju. Če sem malo škodoželjen, vesel sem, da se to ne dogaja samo meni in moji trojki. ……. Naj kar takoj napišem , da štekam oba: tako Sama, ki je doživel popisditis in je verjetno moral nekajkrat globoko vdihniti in premisliti, preden je napisal ključni odstavek. Si mislim, da je bilo sprva v njem precej kletvic, a že tista zastavljena vprašanja dovolj režejo. A razumem tudi Iksa in njegovo odločitev. Kljub vsemu gre vedno tudi za hamletovščino. Kakor sam razumem povedano, so zadevo inkorporirali v odnos in ga nadgradili. Palce gor. Tudi zato, ker je na trojkah vsako leto znova prav mučno gledati tiste primerke, ki se imajo za člane trojke, a svoje sotrpine čakajo na Hradetskega mrkega obraza in skoraj razpenjeni, ker so se že skoraj ohladili.  Vedno sem se spraševal kakšnega okusa je pivo v takih primerih. Tega še zdaj ne vem – Tolpa thnx !

Kakorkoli: kar me je ob branju resnično navduševalo je bila rast trojke. Prav užival sem ob vseh njihovih razglabljanjih, podzgodbah, ozadjih. tudi v njihovem smislu za organizacijo, predanost, za reševanje vseh mogočih družinsko-logističnih težav, ki jih seboj nujno prinese tako zagaman projekt kot je ZION (simislim).  Bravo za projekt in buklo ! HOWGH – spisal sem.

p.s. bemu ,cajt je za zelene, še Kapetana usmerita pa bo. Kakšna forza fiume…ne me..:-)

Comments
  1. potpodnoge says:

    Berljivo bluzenje. Bo treba res prebrat kako so shendlali tole trije skupaj in vsak po svoje.

    P.S. Toplo priporočam bluzenje od Ljubljane proti Loki, lahko tude čez Grmado, he, he. Z Rašice je pa lušno produžit čez Dobeno do Mengeške koče. LP.

  2. lebanovo says:

    Thnx ! Nujno moraš prebrati. Predvidevam, da se boš našel v precej odstavkih🙂 Tole dvojico bom zagotovo odbluzil. Kaj je s tistimi opevanimi markacijami na poti do Loke ? So res bolj redke sorte, kot sem že večkrat prebral ?

    • potpodnoge says:

      Nič nisem slišal o tem problemu. Že sama beseda bluzenje nakazuje nepomembnost markacij.🙂 Predlagam traso Sv Katarina – Gonte (za ta zajebane ovinek čez Grmado) nato pa po trasi teka nanaj21 http://www.najnaj21.si po levem ali desnem kraku do Loke. Čez Osolnik je bolj po gozdu, čez Sv Andreja je pa bolj odprto z nekaj asfalta in makadama. Priznam, da se ne spomnim, kako je z markacijami. Poti bolj ali manj poznam. Če nočem bluzit, se pa obrnem na Garmina. Sporoči, ko se boste spravili kam bluzit. Mogoče se pridružim.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s