Odlaufanih 42 v Budimpešti

Posted: 25/10/2013 in lauf, prebliski
Tags: , , , ,

Zdaj sem že fazi, ko lahko pametujem in nabijam. Tudi o maratonu oziroma sploh o njem. Heh, štirinajst dni po dogodku se jezik spet debeli in opleta. Še preden se dokončno zaplete, moram v začetni opombi pojasniti naslednje: Maraton sploh ni bil novoletna želja, še premislek pred trojkami ni bil. Daleč od tega. Teh 42 je vseskozi cvetelo tam v ozadju, češ, da bom enkrat do dopolnjenega dvainštiridesetega spedenal tudi to zamisel. Potem se je obrnilo malo drugače. Tistih 29 na trojkah je bilo odlaufanih relativno z lahkoto in suvereno, že tisto popoldne je v sebi skrivalo nekaj nevarnih potencialov, ki so se v prihodnjih nekaj tednih izkristalizirali v spoznanje o ugodnem trenutku, ki ga je potrebno ujeti, izkoristiti, skratka ga zgrabiti za kravateljc in stresti iz hlač.

Je pritekel z idejo, da se oktobra v Budimpešti teče klasičnih 42 in da se to zdi kot opcija. Sploh, ker gre samo za en krog – od nekdaj dober adut. Češ zaradi enega res nikoli ne boli glava. Nekaj kilometrov je bilo že za mano, konec junija se je zdel kot primeren začetek za sistematiko, zato sem se sam pri sebi odločil, da vtečem v to zgodbo in oktobra res finiširam, kot malo zblojen kakopak, a vseeno jurišam  na Hősök tere (oz. Hereos square). Urca je razmišljal podobno , pri čemer je moral sploh razrešiti vprašanje o udeležbi. Pritrdilni odgovor na vprašanje »ti, ampak šele po štirih in pol letih (fotrovstva) si spet goden za malce kompleksnejše zgodbe ?« mu zagotovo ni olajšal odločitve. Na koncu se je odločil ZA, a na tistem teku je sumljivo molčal, verjetno zatopljen v pluse in minuse odločitve, jaz pa sem se pomiril s situacijo, kakršnakoli se bo že izcimila: na koncu moraš tako ali tako sam premagati razdaljo, se soočiti s svojimi zmožnostmi, lauf je vedno v prvi vrsti posameznikova zgodba,borba osamljenega možgana z utrujeno mišico. Spotoma sva odločitev o laufu sporočila boljšim polovicam ter upala na ugoden razplet. Odgovora sta bila pritrdilna, zato sva se, kot je za junce v navadi, tudi tokrat v trening zagnala ko prase v buče, si sprintala en »u iber težek« program in začela nabijat kilometre. Večino vsak zase, ob ugodnih zvezdnih konstelacijah tudi skupaj. Oba sva imela za sabo tudi službeni trop, ki sva ga redno seznanjala o tekaških zagatah te in one vrste, predvsem o težavah povezanih z dehidracijo. Tudi vam tenks za potrpežljivost. Že veste kdo.

Z zalogo motivirane zblojenosti me je dohitel dopust, kjer sem v skladu s takratnim planom prvi teden vsako jutro vestno vstajal in opravljal različno dolgo teke, pri katerih, kot po pravilu, nisem dosegal želenega tempa. Večkrat sem zariplo drobil tiste kilometre, se hudoval nad glasbenim izborom, oprezal za wece možnostmi v okolici poletno skuliranega mesteca. Nasploh sem bil lepa tekaška karikatura. V tem stanju sem vsako jutro znova srečeval in opazoval nekega tekača oz. njegovo senco, ki je očitno izbiral/a podobne poti. Njegov dih je bil enakomeren, tempo hiter. Zaradi malega, ki odrašča v velikega, sem tega možaka kmalu spoznal. Otoška mesteca pač niso metropole. Zdaj lahko rečem na srečo, ker mi brez njega ne bi uspelo preklopiti na drug nivo. Skratka, midva se spoznava, stric hitro preide k stvari in še preden bi se lahko izgovoril, sem bil že domenjen za eno jutranjo tekaško seanso. V bistvu nisem vedel točno kaj naj pričakujem, a malo me je skrbelo, ker mi je vseskozi dopovedoval, da bo šel on enakomerno hitro, pa samo devet kilometrov – ker ima tako po programu, pa o kemični sestavi v celicah in o takih stvareh je razglabljal. Kakorkoli obrneš – opasno.  Ob uri, ko v kempih vladajo čistilke, sva se dobila na plaži, opravila nekaj ogrevanja in začela teči. Takoj sem jih slišal, da naj skrajšam korak, da naj grem bolj na prste, podatek o njegovem pulzu se mi še danes zdi orto zabaven in seveda bistveno: takoj v štartu mi je sporočil, naj se ne zafrkavam s tem (mojim) programom, da je to zame prenaporno, nisem več mladenič, niti najbolj fit, v bistvu bolj buco, tista dva A4 lista pa sta namenjena energičnim, talentiranim in treniranim mladcem pri dvajsetih, ki imajo za sabo že kako atletsko šolo, če ne celo večletnega treninga in predvsem ti nabriteži vedo kaj počnejo, v nasprotju s tabo. Tega zadnjega ni nihče izrekel na glas, se mi je pa dozdevalo, da moj notranji samogovor pelje točno v to smer. Potem sva začela teči. Na začetku sem še govoril, na koncu sem precej zaostal in glej ga zlomka tekaškega, na koncu te jutranje seanse me je spet dobil na foro. Kaj pa naj bi drugega rekel, ves zariplo zadihan, kot enozložnico ? Okej, lahko bi prikimal ali nemara odkimal, ampak to je nekako isti zajeb. V takem stanju imaš namreč samo digitalno izbiro, vse ostalo je čisto preveč komplicirano. Eno ali drugo. Izbral sem DA in se zavlekel v senco, saj sem vedel, da me po dnevu premora čaka nova učna ura. Tako sem v družbi mojstra odtekel drugo uro in še tretjo, se spoznaval z zakonitostmi sistematike in iskal svoje meje. Na kratkih turah, tja do deset kilometrov me je teral do zadnjega diha, na daljši seansi sem bil vseeno bolj konkurenčen. Z dopusta sem se vrnil malce bolj izobražen, utrujen, v boljši formi in z manj maratonske skepse. Robert tenks.

Poleg teka in rednega jutranjega razpredanja o tekaških principih me je omenjeni kolega seznanil še z My Asics programom, ki je precej bolj življenjsko zastavljen sistem treningov kot moja izbira. Relativna obvladljivost aplikacije me je dokončno potisnila v sistematični trening. Urca je storil isto, očitno se je obema zdela odločitev smiselna. Bolj ali manj vestno sva filala tiste prostorčke v tabeli, malo sicer dvomila (pa ne preveč na glas) v program (vedoč, da kaka stvar v programu manjka), a vseeno fajtala naprej. Nekje zadaj je bila namreč vseskozi prisotna skrb, da morda pa tale My Asics le ni dovolj, saj je večino dolgih tekov predvideval šele v septembru,zgolj en mesec pred D izzivom tega leta. Ob kronični utrujenosti so tovrstne misli hitro zbledele. V tem času sta prekletstvo sistematike do obisti spoznali tudi boljši polovici, ki sta hkrati z nama strahoma pričakovali september in se potihem veselili trinajstega oktobra.

Ob podrobnem spoznavanju četrtne skupnosti in širše okolice je minilo tudi tistih programsko napovedanih 180 km v zloglasnem septembru. To je bil mesec, v katerem sem se dokončno prepričal, da kaj več od rekreativca ne bom nikoli. Poteze viška so se mi zdele enostavno preveč . Preprosto se tudi še danes nisem pripravljen v celoti podrediti režimu, ki bi še izboljšal moje dosežke. Iz tega razloga sem tekel zgolj trikrat na teden, umanjkali so intervali, ignoriral sem vaje za moč, se zgolj na lahno spopadal s prehranskimi zapovedmi in se površno seznanil s prehranskimi dopolnili, vmes pa iskal beljakovine na napačnih mestih, pretiraval z ogljikovimi hidrati in izgubljal sekunde z mehurčkastimi napitki. A vseeno sem pod površjem čutil napredek. Kljub uživaškemu branju Hočevarjeve Biblije sem trmoglavil in se odločil, da je bukla spoznanj prepozno izšla za implementacijo zapisanega v pripravo tokratnega teka. Septembrska občutja so ob konstantni utrujenosti nihala od besnega travmiranja v slogu »kaj mi je tega treba« do prijetnega zadovoljstva ob spoznanju o relativno suverenem obvladovanju vedno daljših tekov. Mimo evforije in prvih radostnih občutkov vseeno ni šlo, tile dolgi laufi te »ruknejo« na polno. Hočevar pravi, da je vse v serotoninu in endorfinih. Tudi prav. Vsak teden je šlo vsaj štiri kilometre dlje in vsak teden je šlo lažje. Vsaj moji spomini mi dopovedujejo, da sem najbolj trpel na štiriindvajset kilometrskem potepu in da sem zadnjih 34 okoli zelenega mesta odtekel spodobno lahkotno.

Zadnji teden pred velikim štartom se mi je zdel prav posebno hecen. Držal sem se zapovedanega počitka ter ignoriral notranji glas, ki je prihajal na plano s tekaškimi idejami takoj po zadnjem odpljusku mlečne kisline. Še testeninski dnevi so minili, končno je napočil dan velikega poka. Noč prej sem spal slabo, saj je premetavanje imenitna priprava za dober lauf. Poleg tega nemiren spanec prepreči morebitno zamudo na štart. Za nameček lahko tako tudi v miru in večkrat ter na silo opraviš veliko potrebo. Že zato, ker moraš na štart vedno priti pripravljen, sva jo z Urco kar hitro spokala iz stanovanja, poiskala metro ter se pojavila na štartu malo prej. Vsaj nama se je zdelo tako, ampak potem sva ugotovila, da je maraton v Budimpešti velika zadeva, kjer se precej sprehajaš od ene do druge bistvene institucije, med katere nedvomno spada prostor za preoblačenje . Ali pa npr. štart. V modro cono sva se postavila natančno petnajst minut pred velikim pokom, tako da sva imela dovolj časa tudi za humor obešnjaške vrste, ki sva ga naokoli širila z neko navidezno skuliranostjo, ki je skrivala v sebi vso negotovost moje prve velike tekaške zgodbe. Urca je enega odtekel že dolgih deset in več let nazaj, zato se je tudi on počutil precej premierno. Vsaj tako se mi zdi. Okolica na srečo najinih pametovanj ni razumela, ker Madžari ipak niso neki veliki slovenisti, midva pa tudi nisva ravno navdahnjena madžaroslovca.

In potem BUM, BANG, GREMO; AJDE…….še zadnji samozavestni pomežik in izgubila sva se v množici podobno zagretih, vsak s svojim tempom. Meni je šlo na začetku evforično hitro, uživaški korak sem moral štopati na želenih 5:40, komaj sem se zadrževal,da nisem še bolj potegnil. Hecno, tečeš uvodni kilometer 5:10, občutek pa počasen, kot da se komaj premikaš. Pa še danes zavračam pomisleke, da sem svoj tek dojemal kot počasnega zaradi množice hitrih okoli mene, enostavno mi je šlo. Počutje fenomenalno, vzdušje tudi, spodobno število gledalcev, cheerleaderice v modrem, zborček tu, zborček tam, vmes opera, pod mostovi so nažigali bobnarji, na križiščih so blesteli DJ-ji, vmes se je slišal rock. Vsekakor sem bil del sproščenega dogodka, ki ga je mesto vzelo za svoje. Na tej turistični trasi v sončnem vremenu, večinoma ob Donavi, gore – dole po obrežju, ki je nadomestila vse vodene oglede mestnih poudarkov, sem prvih dvajset užival, tja do 26 sploh nisem vedel, da gre za dirko, potem se je začela malce zahtevnejša debata. Golenske mišice so nekaj težile, možgan od zgoraj seveda nazaj. Se je od zgoraj slišalo renčanje, da naj dajo mišice mir, ker zdaj laufamo in da bo tako še naslednjih nekaj minut in da nima smisla zdaj zganjati nekega revolta. One pa »špik, špik« nazaj, češ da one že vedo kako pa kaj, da so najjaće, da naj ne bluzi in jih raje posluša. Na Margaretinem otoku  jim še zadnjič pokazal sredinec, a je bil odziv vseeno malo tečen, zato sem si rekel, da pametnejši odneha in vse vzel v roke. Celostno. Cca. 400 metrov do stojnice na 33 kilometru sem odpešačil, se nalokal cole, odprl predzadnji gel, poiskal saharozo, skratka sem splezal na visok glikemični indeks in odtekel naprej – malce previdneje, kot se spodobi za modre ljudi. Krči me sicer niso popolnoma ujeli, res so špikali, a do konca le niso zategnili. Preudaren tek na robu krčev sicer ni prav estetska zadeva. Pojava, ki izgleda kot da mora takoj, ampak res takoj in s kratkimi koraki, z odrivom tik nad tlemi odšibati proti wecejem, se premika patetično počasi.  Pa je minila tudi ta zadrega, iz strašno počasnega tempa sem prešel v sprejemljivo počasnost. Vmes sem se še nekajkrat pogovoril z golenskimi mišicami, ki sem jih s cukri v nadaljevanju sicer  relativno uspešno miril. Precej bolj resen obraz sem si nadel šele, ko se je oglasil še soleus, češ, da sem malo preveč pogumen, naj raje hitro pojem zadnji gel, če nočem dodatnega teženja. Soleus zna biti težak, pravi smotanc po naturi, zato sem pogoltnil tisto mešanico kofeina, nekih svakojakih zakompliciranih ogljikovih hidratov, spojenih z aminokislinami ravno v trenutku, ko sem na ovinku kake štiri kilometre pred ciljem ugledal zaskrbljujoči prizor, v katerem je nastopalo vsaj pet obnemoglih maratoncev. Enemu je pomagal rešilec, drugemu redar, tretji se je nalival s cocacolo , četrti in peti sta izvajala raztezne vaje. Cukri so dosegli svoj namen, zato sem iz twilight cone maratonsko hitro pobegnil in se še naprej pomikal proti cilju. Kakopak so morali biti od cele dirke najbolj tečni ravno zadnji trije kilometri. Najprej dva klanca, kasneje križemkražem po parku, kjer se je zjuraj začelo potovanje po centru Budimpešte. Še sreča, da sem tik pred koncem oz. na 40 kilometru pred sabo presenečeno uzrl Uroša. Poskušal sem ga ujeti in prav zaradi tega sem ponovno našel, na 30 kilometru izgubljen, tekaški ritem. Tek je spet postal stvar dolgih korakov, enakomernega dihanja, TOLPA je zadnji kilometer nedvomno odtekla na svoj klasičen, tradicionalen način: zadihano, hitro, z nasmehom na frisu in vetrom v laseh. Primerno evforičen sem pritekel v cilj 15 sekund za Urco v času štiri ure, dvajset minut in nekaj drobiža. Ni najbolje, ni najslabše, glede na vloženo je kul in predvsem je prvič. Sam sem kontent. Naslednjih nekaj dni sem se premikal dostojanstveno počasi in se prepiral z arhitekti o smiselnosti nadstropne gradnje.

V dneh po maratonu sem postal zanimiv za okolico. Tudi vam je namenjen tale spis. Hvala za oblilo čestitk in neskončne debate o enem in istem. Da bilo je veliko ljudi, cca. 15000. Ja, sem pretekel. Ja bilo je naporno. Odlaufal sem v tem in tem času. Ja, vem, dalo bi se bolje. Ne, ne grem na Ljubljanca, moja zgodba je za letos končana. Da bila je kriza. Ne, mislim, da se v najbolj trd maratonski zid nisem zabil, sploh ne v tem smislu, da bi vrgel copate v kot, se zaklinjal v konec maratonske poti in trzajoč v krčih obležal na kakem izmed budimpeštanskih mostov. Nič takega se ni zgodilo, teh 42 kilometrov sem odtekel relativno nadzorovano. Seveda si po teku razstavljen in se komaj premikaš še tri dni, ampak pokažite mi enega, ki po dolgem teku ni razvalina. Opravljeni tek se vse bolj kaže kot velika šola za naprej, za trenutke, ko me bo maratonski tek spet zagrabil. Menim, da se to v kratkem sicer ne bo zgodilo, ampak ko me vonj maratonskih superg spet premami vem, da bo treba odteči kak kilometer več, morda se bom celo spopadel z intervali in s pravilno prehrano nemara presegel samega sebe. Vsekakor obstaja precej možnosti napredka,a ne tukaj, zdaj in takoj. Zdaj je čas za druge stvari – tek ni edina stvar na svetu, grem uživat.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s