Nekaj zavojev z Blegoša

Posted: 19/02/2013 in hribi
Tags: , , ,

Bregi okoli Železnikov me vedno znova pripravijo do razmisleka o bivanju tam in pogosto se ujamem v razkoraku, kjer hoče romantična plat takoj odkupiti parcelo, začeti zidati in se preleviti v enega takega, klenega, samozadostnega visokogorskega kmeta, ki živi v sozvočju z naravo in se briga samo zase. Ampak po drugi strani se vedno pripeljejo očitki o zahtevnosti takega bivanja, ki je daleč od romantike. Če te že ne zgazijo poplave, so pa zagotovo najdejo zabave s pluženjem, nevihtami, takimi in drugačnimi plazovi,da sploh ne omenjam zagat, ki se pripeljejo, če slučajno nisi samozadosten. Tako misli šivgajo sem ter tja ob 6.15, ko se čez Železnike z modro puščico vzpenjava proti Potoku, kjer sva na lokaciji – d: 14,09498989, š: 46,17315410 – nataknila smuči in se začela vzpenjati proti Blegošu. Lepo utrjena gaz naju je prehitro pripeljala do koče pod Blegošom, kjer sva spoznala mrzlejši odtenek zime, pa tudi užitkarjenja po smučarski gazi je bilo konec. Od tod do vrha so luknjači uspešno onemogočili  vsak poskus nedotaknjene smučine. Zanimivo, kako na široko je mogoče peškati (do zdaj me to sploh ni motilo J).Vseeno se nisva prav dolgo mučila, je Blegoš le prenizek kucelj, megleni vrh sva dosegla še prehitro glede na ranost vstajanja. Sprva se nama je zdela odsotnost vetra blagodejna, a sva se v zadnjih dvajsetih metrih vzpona le zedinila, da nisva lokalca, ki bi poznala vsako blegoško grbino. Megla je dala turi resnoben pridih, zaradi katerega sva po vršni, relativno trdi in spihani flanki proti koči odsmučala v območju orientacijskih palic. Ko sva se končno rešila meglenega objema, sva naletela na zamete, ki so nama pričarali  težjo smučarijo od pričakovane. Do koče skratka turi nisva namenila prav veliko prijaznih besed. Je šlo prej za negodovanje, sicer ne preveliko, saj sva vrhunec tako ali tako pričakovala v gozdnem smučanju. Ob vzponu sva namreč diagnosticirala, da je sneg ravno pravšnji za užitke. In sva se zapodila navzdol, v pogoje, ki mi niso bili ravno po  godu. Sneg ni bil več prvovrstni puhec, prej uležani (skoraj) težak  kjer je bilo treba vsak zavoj pošteno oddelati. A smučarija po gozdu vseeno nudi svoje čare – vijuganje ni samo sebi namen, gre za raznovrstnost, ki jo vsakič  sproti narekuje teren in vse kar je povezano z njim. Direkt pod bajto je šlo za ravno pravšnji naklon in primerno razdaljo med drevesi, spodaj je šlo bolj za iskanje prehodov in izogibanje – vejam, štorom, hlodom. Morda sem bil preveč utrujen, morda preveč razvajen, morda enostavno nisem ujel pravega ritma, a tokrat se mi je smučanje zdelo zahtevno in utrujajoče, zato sem bil pri avtu potolažen že s tem, da mi je vseeno uspelo opraviti turo. Tudi to šteje.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s