Pujsova zgodba

Posted: 14/01/2013 in hribi, prebliski, zverinjak
Tags: , , , ,

Ker se ravno zdi, da je zapadel sneg in da bodo zatorej po radič prišle srne in bo v okoli našega »basecampa« precej  živalskega prometa, je prav, da se vrnem v jesenski čas ter za hip obudim spomin na nočni šprint od prve vaje do doma.

To, da pišem o dogodkih v Zadvorskem hribu, bi vam moralo biti sedaj že jasno. Torej, zgodba je šla nekako takole (opomba v scenariju: pripovedovalec se udobno zlekne v kak fotelj zraven kamina, si napolni pipo, malo zaprede in začne pripovedovati – nič ni narobe, če ima brado, pumparice in rdeče nogavice):

Dan prej, kot je že v navadi, pridem precej pozno iz šitha, povabim Capija, pograbim čelko in jo odtavava v gozd na en nočno-popoldanski sprehod. V gozdu je vladala spokojna širina, pok veje tam, pok veje tu, čivk ali dva, na trenutke je zavel topel jesenski veter in nasploh je vladalo mirno ozračje. Midva sva se naokoli sprehajala kako uro in dobesedno uživala v pristnem občutenju gozda, se obenem spraševala, zakaj za vraga tega ne počneva pogosteje, saj so pogoji na najini strani. V tem umirjenem vzdušju je minil sprehod dan prej in prav veselil sem naslednjih gozdnih tavanj. Se mi zdi, da je podobno čutil tudi Capi, zato sva nekaj podobnega kanila izpeljati še naslednji dan.

Čeprav vzdušje se zdaleč ni bilo spokojno; že pred vstopom v gozd je bilo v zraku nekaj nenavadnega, sva vseeno pograbila čelko, vrvico in hajdi na ustaljeni ritual. Pa nisva prišla daleč, ko je Capi že pomenljivo vohal, se zaganjal, vrvica mu je predstavljala tečno oviro. Zato sem ga precej hitro spustil, to pomeni – še preden sva dosegla trimstezo. Ampak kuža sprva sploh ni potegnil v globino noči, temveč je zgolj lajal, tacal zgolj nekaj metrov pred mano. Sam sem ga seveda priganjal, češ kaj se obira, naj ne bo omahljivec in da mi slučajno ne potegne v vas. Vmes je med naju posegel gozdni hrup. Slišalo se je, kot da nekje nad nama skupina grabljic zavzeto grabi listje – malo tu, malo tam, hitro in sunkovito, precej predano poslu. Midva sva nepozorno za hrup okrivila veter (tisti prijetni veter iz prejšnjega dne) ter se odpravila v nespremenjeni formaciji naprej. Kuža lajajoče prvi v vrsti, jaz sedem korakov zadaj s strumnim korakom. Kar naenkrat se je barjanski gonič odločil za šprint v temo. Za nekaj korakastih trenutkov je zavladala tišina, glavo sem naposled usmeril v tla, tja proti koncu svetlobnega sija ter se končno odpravil vsakdanji rutini naproti. En, dva tri se je tišina spet spremenila v  trušč. Sprva je bil zgolj pasji lajež, nakar so grabljice pospešile tempo, zato sem dvignil glavo. Tam na koncu svetlobnega snopa sem zagledal pujsa, divjega očitno, kako vleče on svojo špuro, v sploh ne blagem alpskem tempu, temveč prej v hitro rekreativnem, naravnost proti meni. Izgubil sem veselje do komunikacije, srečevanje novosti, spoznavanja naravnih danosti, raje sem se jadrno obrnil, odšprintal tudi sam , preko znamenitih uvodnih šikan na zadvorski trimstezi, naravnost v hišo. Šele v garaži sem se ustavil, malce zadihan in popraskan. Hehehe – pošteno sem se »usral«. Približno v tem trenutku sem začel umirjati utrip in detektirati okolico. Bil sem brez čelke. Pogled skozi okno je razkril, da naglavka počiva nekaj metrov v gozdu in sveti v hrupno noč. Trušč v okolici hiše se je nadaljeval še dobre pol ure in po 45 minutah se je zadihan vrnil tudi Capi.  Brez čelke jasno, to sem moral iti iskati sam. Jutranja inšpekcija je pokazala precejšno razritost gozda in bližnjega travnika, tistega travnika kjer se je pred odjugo veselo sankala lokalna otročad. S Capijem sva seveda takoj postala atrakcija pripovedovalskih večerov v prednovoletnem času.

Nekaj časa nisva zahajalo globoko v gozd. Še ko sva šla, sva imela ušesa na pecljih. Od takrat naprej pozorneje bereva sledi v gozdu. Saj ne da bi vedela, da so pujsi letos v igri, navsezadnje je preoranih kar nekaj travnikov v okolici, a do osebnega srečanja vse do letošnje jeseni ni prišlo. Kasnejše rezoniranje je pripeljalo do nasvetov s katerimi si ne znam prav pomagati. Še vedno se mi zdi tek precej uporabna rešitev, ker si ne predstavljam, kako naj ponoči plezam na drevo, če mi za vratom diha svinja. Še bolj neverjeten za uresničitev se mi zdi nasvet, naj se pujsu zgolj umaknem z njegove poti, ker pač on ne odstopa od začrtane trase, razen, če slučajno ne naletim na mamo pujso sz mladiči. Takrat moram bojda pa res pospešiti, ker mama pujsa ne pozna milosti. Ma ne vem – moj recept je tek, lovec še vseeno ne mislim postati. J

p.s. zgodba ima tudi mini nadaljevanje. Kak mesec po dogodku se peljem z avtom mimo šole in spet zmrznem, saj se na travniku med hišami mirno sprehaja en pujs.  Ko ga pofotkam izgleda pomirjen, a vseeno divji. Spotoma sem zasledil govorice, da je mrcina udomačena. Hm, morda: tu se zdi taka zgodba povsem mogoča.

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s