Old Fashioned*

Zunaj ščije na polno, deca spijo mirno, od kavča se sliši drnjohanje in še Capi nič ne sanja. Danes zvečer  vlada umirjena mirnost. Če to ni milje za en člančič……. Sploh, ker je taka fina priložnost. V teh dneh mineva 5 mesecev, kar nas s svojim heci zabava t´mala (pa eno leto odkar je majstore odsmučal, pa šest let od štarta zapiskov). Itak, da povem naglas: Špela. Smo postali kar resen geng petih desperadosov – »password: your ass is mine« – štirje dvonožci in pasja legenda. Ni nam dolgčas in zdi se, da nas lajf vozi v nove dimenzije, stran od najinih želja proti novim konceptom – ki nastajajo v enih drugih možganskih krivuljah. Od aktivnih oblikovalcev lokalne konstrukcije realnosti k izvrševalcem.  Kako hecno zadovoljujoč občutek je to v trenutkih umirjenosti; morda sprijaznjenosti ? Hm, kaj pa vem, itak ni časa za rezoniranje, je treba vedno znova in vsakič sproti reagirati. Včasih pa točno to spoznanje požene ihto do onemoglosti, takrat  pot k nirvani traja malce dlje. In še takrat mi ni čisto jasno zakaj besnim: ker nimam časa ?, ker zgubljam tisto, kar je fino in imam rad ?, ker se ne uspem soočiti in še kar živim v preteklosti, v obujanju tripov, grifov, tekem, koncertov inu taku naprej en nazaj ? Nikoli ne pridem do jasnih odgovorov, valjda borbaš, z ali brez alkoholov.  Definitivno prej evolucija kot revolucija. Zgodbe so, nadaljevanje sledi.

 

* kocka sladkorja (ali žlica medu kot Medvedek Pu) , brizg ali dva grenčice, poštena rezina oranžnega agruma,  štamperle ali dva viskija in led za počez: kozarca ne razbiješ, ampak noter najprej flikneš žlico medu za karakter (ali kocke cukra, če si softič), brizgneš z grenčico, sledi pošten kos agruma in to vse skupaj premečkaš, da se sprostijo sokovi – če bo nekaj viskija že v tem trenutku našlo pot  v kozarec toliko bolje. Nakar nujno flikneš noter še led in ga preliješ sz ognjeno vodo. Do počasnega, uživaškega srkanja, rabiš samo še v izico premešati. Potem čakaš na hude misli.