Mogoče postane tradicija

Posted: 01/07/2011 in hribi, prebliski, zb(i)rke
Tags: , , ,

Against the gravity poziv je uspel. Kot je bilo načrtovano,  je Lebanovo, What took you so long prodakšn za Soldiers od fortune speljalo T.N.T. kolesarski Highway to hell od Lublane do Fiesa ain´t bad place to be.

*klikneš na fotko pa pogledaš

Po nekaj letih usklajevanj smo končno prevedli namizni načrt v stvarnost. In smo jo pičili, tako kot se spodobi; vred z mojo zamudo. Iz Ljubljane v Portorož bejbi ! Logično, zamuda je bila zgolj v funkciji srečelovke. Kot včasih, ko smo zamujali na basket in se je zgodil F4. Rimemba ? Tudi tokrat se je vse skupaj izcimilo bolje od pričakovanj, še tovornjaka nismo srečali. Ali pa sem bil zgolj preveč zaspan, utrujen, nepazljiv, skoncentriran, zasanjan, usmerjen, zabit, sesut, evforičen….da bi opazil kakega. Pač nismo zavirali, pisali smo zgodbe o zaletavosti in preudarnosti, o kondi in sprijaznjenosti – fura za zdrave. Po tekaški analogijiLebanovega so zdravi tisti, ki na suho v žep pospravijo 10 kilotov. Recimo, da smo dol prišli v šestih neto urcah in se pri tem počutili fino, skoraj olimpijsko. Sicer pa je klientela »t´stare na morje« zanimiva. Kolesarji, nekaj motoristov, oldtimerji, vmes še nekaj štirikolesnih padalcev novejših datumov, a ne toliko, da bi zmotili uživaško brcanje. Skoraj suveren nastop, ko so table ostajale za nami: Kalce, Planina, Senožeče, Kozina, Bertoki, občutki toliko boljši, ker se kislica naslednje jutro, niti jutro kasneje ni izkazala za tečno trmo. Dober trip.  Mogoče postane tradicija. Sto posto udeležba ne bo problem.

V primerjavi s prejšnjima podvigoma je ta navkljub nekaj težavam z zavorami (diski ponujajo veselje svoje vrste) in razbolelimi koleni minil precej manj stresno. Nekaj manj stresnosti gre na račun spodobnejšega kolesa, nekaj sproščenosti pripišem preusmeritvi prometa in nekaj vremenskim danostim. Namreč tokrat nas ni niti ujela ploha, niti nisem zlomil vilic, tako kot prvič. Prvi izlet spada še v domeno gradnje »našega avtocestnega lepotca«, kot se je rado zareklo novinarjem v tistih časih in takrat je bilo na črnokalskem klancu precej hrumečih živin. Eni takih sem se takrat naivno umaknil s cestišča na obcestni makadam in vilice starega rogovca so dobesedno pokleknile med skokcem iz asfalta na pesek. Do cilja sem se vseeno nekako privlekel. Ob drugi priložnosti naju je vremenska neprilika ujela tik pred Kozino. Na srečo sva se zasmilila osamljenemu napušču; širokogrudno naju je obvaroval pred totalno premočenostjo. Po plohi je kar nekaj kilometrov minilo v občutku poštene osveženosti z mislijo na angine in podobne štose. Letos se je posrečil idealen dan.

Dasiravno bi si človek mislil, da je v teh hitrih časih mogoče izvedba zgolj iz danes na jutri, tokrat temu ni bilo tako. Ideja se je rojevala nekaj sredinih omizij, zadnji mesec pa je z organizacijskimi sladkorčki tudi dejansko zaživela in kot že tolikokrat doslej, se je tudi tokrat šank-biciklizem izkazal za množičnejši šport, saj smo traso na koncu odbrcali trije. A to veselja niti najmanj ni skalilo, bili smo si povsem dovolj🙂.

V dneh pred odhodom je na vrsto prišlo tudi »pimpanje« rdečega zlodeja, ki je za to priložnost dobil ožja, bolj cestna platišča in ker so se tudi Kitajci držali obljubljenega (stvar dejansko funkcionira precej stabilno tako pri vsakodnevni mestni vožnji čez pločnike ipd  kot tudi po gozdnih kolovratenjih), je Sportstracker  z veseljem beležil podatke skoraj do Divače, ko je aplikacija skupaj s smartičem dokončno obmolknila. Ja, ja igrače vseeno niso vsemogočne, čeprav sem Nokio napajal celo noč. Nemara bi res moral upoštevati tiste, ki so opozarjali na izklop ekrana. Slaboten pisk in skoraj neopazen trzljaj mi je dal vedeti, da tokrat celovite informacije ne bom dobil. Saj: kot da bi bila pomembna za (ne)rekreativca, a medtem ko goniš v kak asfalten klanec z mislijo na gozdni kolovoz je vseeno fino pogledati v množico podatkov, ki jih Sportstracker ponuja na licu mesta. Kasnejši prenos v spletni oblak zadevo zgolj še malo olepša.

Mislim, da sem na ta način opravil letošnjo najdaljšo turo in mislim, da bom zlodeja počasi začel ogrevati za vrnitev v blato, med korenine, nekam med markacije in gozdne vlake. Manj časa, več zabave, lažje uresničljivo.

Comments
  1. Jelenkic says:

    Vidim, da ste si izbrali še prekratko turo;)…. al’ vas je krožno križišče pustil tako navdušene?;))

  2. Jelenkic says:

    uf… pustilO;)

  3. lebanovo says:

    je navdušilo – mešanica unikatnosti, sonca in številnih kilometrov…..prvega ne pozabiš nikoli…🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s