Molniški tek 2011: tik za stopničkami – na progi kot veter

Posted: 19/04/2011 in lauf
Tags: , , ,

Kot ponavadi: začetek me je upehal, do konca sem se zgolj še boril, prestavljal težo iz leve na desno in si domišljal, da tečem, a občutek je bil bolj podoben utežem v pegašuzih. Skoraj neugodno in na začetku res ni bilo  pravega občutka. Nekaj bo potrebno storiti z ogrevanjem. Ampak vmes je pa letelo .-), da že dolgo ni bilo tako veselo in na koncu je ura pokazala pošteno izboljšan čas v primerjavi z lanskim letom – za skoraj pet minut hitreje sem povzročal burjo. To navdaja z zadovoljstvom. Tek počasi spet postaja igra, menjavanje ritma pa izziv. In zavoljo šestega mesta v ustrezni kategoriji se spodobi izjaviti nekaj fuzbalersko-tekaškega tudi za medije:

»Najprej bi se rad zahvalil svojim staršem, še posebej mami in očetu, današnji tek je res minil v dobrih pogojih. Mislim, da sem dal vse od sebe in da so se organizatorji potrudili. Občinstvo je bilo moja tretja superga, zato hvala na podpori. Malo me je sicer bolelo koleno na nogi, a to na tek z nogami ni vplivalo. Tudi roke so dobro opravile svoj del posla. Očitno smo dobro trenirali, pa tudi veter danes ni premočno pihal. Razmera je bila.«

 Jubilejni , trideseti Molniški tek je minil v dobrem, nepretencioznem razpoloženju,  ki ga lahko ponudijo samo majhne prireditve, daleč od trendovskega blišča.  Skratka, po opravljenem prijavnem protokolu, ki se na majhnih prireditvah spričo domačnosti nujno zavleče, se nas je, po znani progi, krogu dolgem pet kilometrov, zapodilo nekaj zagretih, a ne toliko, da bi predstavljali drug drugemu gnečo. Lepo smo se porazdelili po celi progi ter ohranjali pogled na hitreje napredujoče zgolj zaradi ohranjanja spodobne frekvence. Kot furija smo tekli, da bi ubežali pretečim kapljam, ki so se kanile razviti v ploho. Iz štarta v uvodni klanec nas je gnala zoprna mrzla sapa, kot da bi želela pospešiti tok dogodkov in spraviti voljo na ustrezne obrate, daleč od občutkov prezeblosti. V resnici se je popoldne potem razvilo v spodobne sobotne urice, brez dežja, z nekaj mrzlega prepiha, na trenutke je posijalo celo sonce. Prav hudo nam res ni bilo, pa čeprav je proga ponudila nekaj preizkusov za prave kerle.

Že omenjeni prvi klanec je seveda hudobec iz vsaj dveh razlogov. Takoj na začetku zateži zaradi ambicioznega začetnega daljšanja koraka, ki tekača preobrazi v hropečega krosista. Ko ga napadaš v drugo je še slabše, po glavi se podijo samo še zlobne, destruktivne misli. Pa tega hudobca sploh ni veliko, cca. 200, morda 300 metrov traja, preden te izvrže v spust po koreninah in te usmeri proti zatrepu doline. Šele na tem delu proge lahko prvič pošteno zadihaš, blažji spustič te preko travnikov zavede v dostojen tempo, a takoj zatem tudi uvede v makadamski  vzpon, ki od daleč izgleda ravninsko, a te  vztrajno »cuza« ter toliko navdihuje, da obrat doživiš kot odrešenje. Potem pride zabava. Šele potem si lahko daš duška. Ja, potem ga pa »zgeš« in prašiš vse do naslednje vzpetinice na drugi strani doline, ki te zopet prisili v nadležno menjavo ritma. Verjetno zato, da zadnjega dela kroga, ki ponovno poteka po zelenih planjavah ne bi odtekel preveč prevzetno. Na tem odseku gre seveda že za dirko v pravem pomenu besede. Narava kroga je do tu že poskrbela za primerno ogretost, um se je že dodobra seznanil s situacijo, pomembni so zgolj še koraki. Te sestavljaš v celoto vmesnega časa in se v drug krog zaženeš še bolj fanatično, se dokončno spičiš s klancem grdobcem, po opisanih odsekih krosiraš po najboljših močeh, iščeš rezerve v psihi in na koncu uletiš kot tornado v ciljno ravnino.

Po takem teku si ti zdi analiza nekaj najbolj naravnega, nekaj najbolj samoumevnega, nekaj kar je enostavno zraščeno skupaj s tovrstnimi krosi. Molniški tek se tudi tridesetič ni izneveril tovrstnim spoznanjem. Tudi tu gre za festival domačnosti, kjer se večina akterjev pozna, kjer lahko najdeš čas za krajše pomenke ob tenstancu, kjer vse skupaj poteka nevsiljivo, z neko samoumevno, umirjeno sproščenostjo in kamor z lahkoto uletijo waka waka bejbe ter poskrbijo, da se v potrtih srcih up budi. To, da je popoldne kar prehitro minilo je verjetno odveč poudariti.

Comments
  1. prdimon says:

    yes, but it’s a start …😉 da ne omenjam juter po katerih se dan spozna …

  2. lebanovo says:

    :-)….itak… tudi to bi si zaslužilo poseben člančič, ja….

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s