Skoraj “Rocky” na Molniku

Posted: 06/04/2011 in lauf
Tags: , , ,

Za sobotni lauf sem si omislil turco, ki je že dolgo nisem tekel, a ima zaradi svoje narave izrazit Balboa šarm, tak da na koncu zavriskaš, dvigneš roke v zrak, se počutiš močnega –  skratka  kot »itejlijn stejlijn«, samo da rekreativec pač na vrhu skoraj vrže ven pljuča. Če bi se mister Balboa boril samo enkrat, a se na srečo ni, bi očitek o odsotnosti betonske džungle morda še vzdržal, moja ruta na Molnik, omiljeni hrib, namreč poteka v pristnem okolju, ki že nakazuje dolenjsko nrav.

Torej gor in dol, vmes pa  kak razgled in na greben nataknjena umirjena vasica. Skoraj sem si zapel »See that look in their eyes, Rockeye of the tiger«, ko sem sopihal mimo kamnoloma v hlad pomladnega rastja. A to je bilo zgolj zato, ker sem se nadihal na spustu skozi vas. Prej in potem sem blestel predvsem v zariplosti. Na začetku, še v območju trimsteze, za zabavo poskrbita dva klančka, ki v noge vrineta občutek za majhne korake, ki pridejo prav ob premagovanju zadnjih strmin pred vstopom v vas. Svoje čase sem bil celo tako dobro pripravljen, da sem ob prehodu skozi Orle, treniral intervale, a zdaj so psi večinoma v pesjakih. Ležernost  je v takih trenutkih lepa čednost. In potem se odpre razgled na kamnolom, asfalta kar prehitro zmanjka in beštija strma pokaže vse svoje naklonske in ostale čare. Med ostale štejem motokrosiste, blato ter odsotnost sence na določenih odsekih. Nakloni so seveda zgodba zase, srečaš take znosne, še več je tistih neznosnih, kjer je število odlaufanih zaporednih korakov sila majhno. V tistih trenutkih dihaš na škrge, pogled usmeriš v podrast in si blizu zaključka, vrh se zdi prekleto daleč.

Po cca. 15    minutah je vsega hudega konec, teren se zravna, s skoraj lahkotnimi odrivi se usmeriš proti vrhu, ki se boči na prav neugledni vzpetinici, ki je bolj kup nasute zemlje kot pa v nebo kipeča ostrina. A tega v teh koncih tako ali tako ni za pričakovati, vrhovi so poraščeni , poštenega razgleda ni.

Ko se nahlastam zraka, sledi spust, sprva po precej, še od jesenskih poplav, razsuti cesti, a vedno  po rumenih pikah,

preko Šentpavla jim sledim v Karlovce, poiščem bližnjico v Podmolnik, se spopadem še z enim klancem, ukrotim ravninskih petsto in že sem pri vstopu v Ljubljano. Zavedajoč se, da je pred mano zgolj še 300 metrov do oddiha, pomirjeno odkravsam proti cilju, ki je hkrati začetek.

Brez dolgovezenja je šla trasa nekako takole: Brunarica Zadvor – Orle – Molnik – Šentpavel – Podmolnik – Brunarica Zadvor. Dovolj za kardio seanso dolgo dve šolski uri.

p.s prasci so doma povsod:

Comments
  1. enxen says:

    meni dobro poznana mtb turca. se mi samo zdi, ali si nas pozabil omeniti med motečimi elementi ;-P

  2. lebanovo says:

    ne, ne, niste med motečimi elementi.. na mtb Franji nisem srečal niti enega kolesarja…..presentljivo, ker sem se jih nadejal, a očitno v ta konec ne zahajajo prav pogosto, ker niti sledi ni bilo videti v teh ozkih, razdrapanih vlakah, čeprav mislim, da bi našli kar nekaj zabave v tem okrožju…po drugi strani pa motokrosiste in ostale motofanatike srečujem pogosteje in glede na to, da so del odklopa tudi slušalke, me vedno malo skrbi, če jih bom zaslišal/opazil dovolj hitro in odskočil v grmovje…ker včasih pripeljejo mimo res brezkompromisno..

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s