Kvinton v Cankarju (8.2.2011)

Posted: 18/02/2011 in muska
Tags: , ,

Če je verjeti glasbenim kronistom, je blues kot dovršena umetniška oblika nastal iz gorja, ki so ga prestale generacije sužnjev ter ga inkorporirale v iskreno glasbeno zvrst. Nadgradnjo in aktualizacijo smo lahko doživeli na prazničen torek, ko so v Klubu Cankarjevega doma nastopili Kvinton. Poslušano od daleč je pravzaprav hecno, da muzika, ki obravnava različna agregatna stanja obupanosti in se ukvarja z osamljenostjo, bedo, siromaštvom, potrtostjo, izgubljenostjo, hrepenenjem, z različno odklopljenimi posamezniki in trdodbojci, kot bi napisal Esad, torej blues, ponudi poslušalcem toliko veselja kot ga na albumih in so ga na koncertu ponudili Kvinton. Kljub mešanici stilov se katerimi se  glasbeniki pečajo, gre v njihovih zgodbah predvsem za blues poln predanosti in zanosa. Gre za glasbo, ki govori o življenju, o usodah, zablodah, ljubezni in vinu. Kvinton so v desetih letih izdali dve plošči. Ko se enkrat ujameš v njihove zanke mediš v spoznanju, da je nabor dveh albumov pravzaprav več kot dovolj, saj gre v obeh primerih za izdelka, kjer ni ničesar preveč ali nemara premalo. Na drugi strani sladkosti je seveda grenko spoznanje: namreč takega materiala bi si želel več, a ga le mukoma izbrskaš, saj glasbeni uredniki s tovrstno godbo ne glisirajo ravno pogosto po radijskih valovih. Skratka, da ne zabluzim v svetobolje.

Kot je v okviru Cankarjevih torkov že v navadi, je koncert v dveh delih postregel s primerno dozo intimnosti, z bližino in z zvočno podobo, ki je omogočala uživanje v poslušanju prav vsakega inštrumenta. Poslušalci smo bili deležni večine pesmi z obeh plošč in kakor je opazil Milko Poštrak tudi tistih iz zbirk Rokerji pojejo pesnike, že v prvem delu  pa so bile na sporedu klasike  tipa Mornarjev blues, Nora Roza in Hromi Jošt, Koča strica Toma. Navdušenje, resda zadržanega občinstva se je z vsako novo zaigrano kompozicijo vidno dvigovalo in prav navdušujoče je bilo opazovati največje fene, zrelo odraslih let, ki so naokoli poskakovali s fotiči in navdušeno lovili trenutke. Teh je bilo resnično dosti in mednje spadajo tudi predelave, tako tiste že znane in preizkušene kot sta Love Will Tear Us Apart ter Samo enkrat se ljubi do navdušujoče I Don’t Wanna Grow Up. Kasnejše googlanje me razsvetli, da so verjetno inspiracijo prej poiskali pri Waitsu kot pri Ramonsih, a mislim, da domneva o podrobnem poznavanju obeh drži kot pribita. Kvinton so skratka navdušujoči, nekaj vmes, in še več, med kantavtorstom Kreslina, izvirnostjo Orlekov in Mi2-jevskim pristopom k obvladovanju situacij. Vzdušje je raslo do zaključka rednega dela, v katerem so se zvrstile pesmi Svet se kar vrti, Gusl in Taxi ter zapovedani dodatek, v njem pa Dotik ljubezni in še naslovna s prve plošče, Lovci sreče. Skupini Kvinton je uspelo razviti samosvoj in prepoznaven slog, ki ne trpi polovičarstva niti po glasbeni strani niti po lirični, fuzija je neizbežno uspešna. Bil je resnično dober koncert. Veselim se že naslednje kvintonovske doze, ko se bo to pač zgodilo. V obliki novega ploščka ali še bolje: v obliki dodatnega koncerta, kjer bo na voljo nov plošček izbranih zgodb.

p.s. za prispevek sem uporabil tudi to gradivo: http://www.radiostudent.si/article.php?sid=26595

Comments
  1. Mate says:

    Resnica! Komi čakam🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s