union OLIMPIJA – aj OLYMPIA 82:75

Posted: 03/12/2010 in zelena
Tags: , , , ,

Basket proti Milanu. Okej, okej, navedimo polno imen tega kluba, ker si ga zasluži: Armani Jeans OLYMPIA (!!! -:)) Milano. Polna dvorana je dejstvo. Evforija je pričakovana. Pušiona CSKA-ja proti Panathinaikosu samoumevna (pa čeprav so se Grki v bistvu »matrali« in je CSKA s pomočjo intuicije prikazal več kot spodobno igro). Zmaga Olimpije ? Odslej očitno navada. Z lahkoto sprejmem te postulate. In spet tekma z infarktno končnico. Tudi na to se lahko navadim, dokler zmagujejo zmaji (v nasprotnem primeru verjetno renčim na sodnike).  Po pričakovanju je šlo zopet za trdo tekmo, ampak take pač so tekme proti Milanu. Naj se oko orosi in vrne v blestečo sezono 1996/97, ko je takratna Olimpija, ajde, beseda pregazila je premočna, ampak premagala je ekipo takrat Adecco Milano z rezultatom 2:1 in potem » SMO DVIGNILI ROKE GOR, ŠLI SMO NA FINAL FOUR, BILI SMO V MILANU, ŠLI SMO V RIM, ……. (vstavi po potrebi)  JE PI_KIN DIM.  Če se kdo slučajno ne spomni, naj mi dovoli kratko osvežitev dogodkov: Olimpija je najprej dovolila Olympiakosu –  klubu jokic😉, da se uvrsti v finale in nato v tekmi za tretje mesto suvereno odpikala Asvel. Pa ni imel šans niti pet minut. Če ne verjamete, se zakopljite v statistike..

Ampak, to so žlahtni spomini, danes sem gledal tekmo, ki sem se je bal celih 14 dni in čez. Pač, vsi so pričakovali  gladko zmago (saj, kaj pa bi drugega, seveda nisi navijač zato, da verjameš v poraze). In se je začel prvi polčas. Gledal sem poezijo, igrali so kot, da bi jih jaz treniral: preudarno in navdahnjeno, z rešitvijo v vsaki potezi. Tistih deset pik prednosti se je zdelo neulovljivih, pa če bi igrali do maja (takrat bodo tako ali tako v Barceloni  :-)) Sem že sestavljal visokoleteče povedi o tem, da je res fino gledati ekipo, kjer vse  funkcionira tako kot mora, kjer lahko kot gledalec uživaš tudi v miru, brez nepotrebnega vznemirjenja, brez tuljenja, brez neskončnega vstajanja in sedanja, skratka, potekala je tekma brez potrebe po vključitvi elementa »šesti igralec« kot se rado okarekterizira publiko. Sem se že skoraj zleknil nazaj, prižgal cigaro, nalil konjak, pobožal psa, nekoliko pokomentiral fairplay in sodniške odločitve ter tekmo pogledal v miru. Na trenutke se mi je že zdelo, da postaja basket dolgočasen, tako suvereno  je danes izgledala Olimpija v prvem polčasu.

No, potem sem se zbudil, veke so se počasi razprle in zakorakal sem v polčas, odšprintal na wece, na hitro pokomentiral zadevo, jo optimistično zaključil in se spravil na svoje mesto. Pa se je začela oluja. Moral bi  pričakovati, še nobena Olympia ni bila naivna ekipa, a me je vseeno presenetilo. Dečki v rdečem so začeli igrati basket, žogali so se kot, da jim početje predstavlja največjo radost na tem svetu. So bili jako sofisticirano enostavni v svojem početju. Zmaji jih niti slučajno niso dohajali, žoga ni bila samo en korak pred njim, temveč je dobesedno povzročala prepih, ko je švigala iz enega v drug rdeči objem. So mi pripomnili, da so v teh trenutkih najbolje igrali tudi zato, ker so iz te švigajoče igre izključili Finleya, ki se bojda ne zna igrat. Pač, se še najraje žoga sam – tudi taki se najdejo.

No, v teh mračnih trenutkih tretje četrtine so bili naši izgubljeni, občinstvo potrto, a vseeno smo vsi upirali oči v semafor , upajoč, da se čim prej začnejo zadnje minute. Ob spodobnem zaostanku šestih, sedmih pik . Zadnje minute so prišle ravno ob pravem času. Markota je končno stisnil tisto trojko, na katero se je pripravljal celo tekmo, Olimpija je začela dohitevat Olympio, odigrala je nekaj pasje dobrih obramb, zatlačila nekaj zoprnih košev, tekma je postala spet zanimiva za zeleni živelj. Ta je bil načeloma  prepričan v reinkarnacijo in vsled nekaj košarkaških konstant (železna obramba, zadeti prosti, premišljenost prenosa žoge) je Olimpija spet prispela do napetih zadnjih sekund. Ki jih je tudi tokrat vriskajoč zaključila v lastno korist. Jasno, da je bila publika zadovoljna in je vrešče pozdravila nov uspeh zelenih zmajev, ki verjetno že  pomeni preboj v drugi del tekmovanja.

Uf, koliko časa sem to čakal. Uf, koliko dobre volje prinese taka zmagovita tekma, analiza se z lahkoto raztegne v noč, četudi termometer kaže stopinje okoli minusa. Letos je res lepa jesen.

 

p.s. Sestavek je nastal po tekmi.😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s