Uvodna tura na Ženiklovec

Posted: 30/11/2010 in hribi
Tags: , , , , ,

Petkovo sneženje je povzročilo slinjenje tudi v mojem primeru. Ni šlo drugače kot, da se zakopljem v klet, poiščem zaprašene rekvizite in si organiziram nedeljsko dopoldne v znamenju snega. Enako misleča sva se hitro zedinila, da bo najino letošnje prvo igrišče Ženiklovec (1715 nmv), ki je ravno prav oddaljen, ravno prav uživaški, nasploh ravnopravšnji za preverbo zimskih občutkov, ravno pravi hrib za razbijanje iluzije  o čudovitih zimskih turah, preždetih na škripavčku, obsijanem s soncem. Tudi to  še pride, upam, da kmalu v kar največji meri. A prva tura v sezoni prvenstveno ni namenjena posladkanim prizorom. Kakor pač stvari tečejo, se je potrebno v uvodu seznaniti s temeljnimi značilnostmi projekta, tako s prednostmi kot slabostmi. Ena od prednosti je prijetno ščemenje, ki te spremlja dan pred izletom in povzroči, da je pakiranje nahrbtnika malo manj zoprno opravilo. Kot totalno nasprotje ugodju sledi  zgodnje jutranje vstajanje, pospremljeno s hitenjem. Jasno, malo zamudiš ter nato sam pri sebi skleneš, da boš naslednjič racionalnejš, predvsem s časom. Prva kava na Petrolu vrne zmagovalni občutek in pomenkujoč se že vzpenjaš v prvi, z nizkimi obrati, po zaledenelem makadamu. Ko strmina doseže ustrezen naklon, te seveda odnese malo nižje prosti jarku. Uvodna lahkomislenost pač. Naslednje uro se zabavaš s previdnim obračanjem, odkopavanjem in nasploh taktičnim obvladovanjem avta, ki ga končno spraviš na ustrezno parkirišče v dolini. Morda le investiram v verige, pomislim. Morda zgolj preudarneje, manj lagodno zastaviš potek izleta, še na koncu dodaš. Ampak ni panike. Prva tura je le namenjena seznanja z resničnostjo. Končno si zadegaš opremo na hrbet, saj še ni dovolj snega za nemoteno uporabo turnosmučarske opreme in mimo Rekarja po kakih dveh urcah dosežeš planino Javornik, mine še kakih dvajset minut in že vedriš na vrhu. Tam v oblačnem brezvetrju okoli nule prvič strneš vtise, ugotoviš, da snega v Karavankah ni ravno za izvažati, ampak nežno smučanje do planine je le možno. Zadostuje za prolog. Sled pravljičnosti le užiješ ob začetku sneženja. Prvi zavoji te dokončno seznanijo z letošnjimi dejstvi. Kondicijska priprava ni bila ravno optimalna, saj te vse peče, a ob ustreznih izgovorih to sploh ni problem. Pač malo peče, a veselje nad vijuganjem odtehta tegobe. Do planine gre vseeno uživaško po pršiču, kasneje spust po cesti do Rekarja mine v nežni izbiri smeri smučanja in v poskusih izogibanja cestnemu šodru. Večina poskusov je uspešnih, analitični pogled na smuči vseeno odkrije »narebrenost« mase. Vseeno nič hujšega in povsem v skladu s prvo turo. Ob vrnitvi k avtu že močno sneži in misli so totalno pozitivno usmerjene. Uvod se je kar prehitro iztekel, a v dolini gre življenje naprej, zato se podvizava in poskrbiva, da doma konstruktivno preživiva popoldne. Ustrezno raztezanje, kot pač pritiče vsaki rekreaciji, opraviva z lopato v roki šele ponoči.  Končno je tudi avto doma, na toplem in lahko se začne ponedeljek.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s