Narata kantavtorski večer v Klubu

Posted: 27/10/2010 in muska
Tags: , , , , , ,

»Vsa glasba je ljudska…nisem še slišal konja peti« o avtorstvu se prerekajo

Teden dni kasneje se še vedno ubadam z refleksijo in na pamet mi ne pade ničesar smiselnega kar bi se dalo ubesediti razumljivo. Še preden se do konca zapletem, priznam in oznanim, da se je meni zdel koncert enostavno dober, zanimiv, kakovosten, sproščen, navdušujoč glasbeni (?, pesniški morda ?) dogodek, ki me ni pustil ravnodušnega in me je prisilil k ponovnemu poslušanju ploščka, ki vseskozi opozarja, da to ni glasba za ozadje, temveč zahteva celega poslušalca. Verjetno je s tem poslanstvo kantavtorja (kolikor je že ta izraz sam po sebi hecen) precej izpolnjeno: da se zaradi njega in tega večera med drugim sprašujem o volovskem srcu, pa nisem vrtnar, da se sprašujem o Himalaji pa nisem alpinist in da med drugim poskušam vizualizirati Dašo na širnem, revolucionarnem polju in si na koncu zakompliciram živleje še z raziskavo o bluesu, duhovnih pesmih in poti domov, nazaj, v smrt, k staršem, na sploh in skratka nazaj.

Kot pravi Enciklopedija glasbe naj bi izraz kantavtor zaznamoval vase obrnjenega kritičnega umetnika, ki izvaja svoja dela na neposreden, vendar premišljujoč način, poudarek pa je bolj na sporočilu pesmi kot na stilu ali sposobnosti. No, Narat je v svoje izvajanje vključil vse tri komponente.

Torkov večer je postregel s presežkom. Že sam koncept Kluba navduši, zračen prostor nad mestom, nekaj stolov in mizic, vseprisotna skuliranost v pričakovanju muzike, spokojnost vzvalovi zgolj osvetljena pojava na odru, kot nekakšen »man in black« v najboljši izdaji. Potem se zgodbe začnejo vrteti, s priročnimi pojasnili vmes. Stare in nove ter sploh premierne in tiste pod vplivom Damirja in tiste z Mino, vsaka zase dovolj posebna, da ne izzveni kot intermezzo ali nemara kot ozadje klepeta zdolgočasene publike. Še preden se zaveš, že si v bluesevskem, kantavtorskem, šansonjerskem (vstavi v ustrezen predal po svojem občutku) vrtincu prigod. Kot potep po dolini večnih življenjskih vprašanj, na kar se je, verjetno pod vplivom povzemajočih medijev, z rahlo ironičnim nasmeškom skliceval avtor. Večer v režiji Boštjana Narata je prehitro minil. Kot se za kantavtorja spodobi je opus dvournega koncerta obsegal ljubezenske, (raz)miselne, satirične in socialne pesmi. Hecno, da uredniški modeli take glasbe ne prepoznajo kot prispevka k dvigovanju popularne popevke na višjo raven. Narata in njemu podobnih je v medijih absolutno premalo. Jep, v kruhovih cmokih se skriva resnica, v sirovih štrukljih se skriva zaklad.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s