Janc-Mali v Begunjski Vrtači

Posted: 16/08/2010 in hribi
Tags: , , ,

Še kratka zabeležka o podvigu prejšnjega torka, ko sva se z Alešem zapeljala na Ljubelj, odmarširala proti planini Prevala in še pred prvim predorom v oblaku meliščastega prahu nekako dosegla vstop v smer Janc-Mali (IV-V), ki se v dolžini stošestdesetih metrov pne čez steno v Begunjski Vrtači.

Ob spletnih omembah se mi je celo zazdelo, da bo smer skoraj prelahka, ker je »kao« navrtana in poteka v precej dobri skali. Vsaj tako sem si jo bil narisal po branju spletnih prispevkov, ki resnici na ljubo, niso bili prav razkošni z besediščem, za nameček se je vsepovsod dalo videti zgolj fotografijo prvega raztežaja. To so spoznanja, ki bi jih lahko interpretiral tudi drugače. Na primer tako, da bi si zapise o opremljeni smeri razložil kot dejstva o opremljenih sidriščih, in ne kot dejstva o popolni navrtanosti, kar jaz razumem kot opremljena smer. Taka diskrepanca me je motila predvsem v prvem raztežaju, kjer bi resnično lahko dodali kak sveder več, a potem bi smer verjetno postala obvezna za vse začetnike in nevplezane rekreativce, ki iščejo udoben dostop in sestop, prijetno plezarijo in občutek varnosti. Ampak taki verjetno sodijo v plezališče, zato prav na veliko renčal ne bom. Ker, mentalni alpinizem v moji buči je na vrhuncu. No, potem, ko sva se soočila s temi spoznanji je bila plezarija vedno boljša.

Prvi raztežaj sva torej nekako prigoljufala čez, v drugem in tretjem sva, resnici na ljubo, preklinjala odsotnost samozavestnih občutkov v šodrastih, dvojkastih trojkah, a sva bila čez brez kakega trapastega zdrsa, še šodra nisva pošiljala dol v velikih količinah. V zadnjih dveh raztežajih, ki sta bila precej bolje opremljena, sva že uživala. Prečka proti levi je bila prijetno napeta, medtem, ko je bil izstopni raztežaj tiste uživaške sorte, ko kar ne prenehaš vriskati in si močno želiš nadaljevanja. Pa se je na žalost končalo, a vendarle v stilu, na simpatično ter travniško zelenem obronku smrekovega gozda. Pri sestopu sva se sprva malo lovila, upajoč uvid kake stezice, a očitno sva prišla nekaj metrov previsoko z zadnjim sidriščem, da bi v visoki travi lahko opazila pot navzdol. Navsezadnje sva se le odpravila čez strmali nizdol ter, po nekaj ostrih zavojih med smrekami, v slogu Križaja pribrzela pred tunele – gledano iz planine proti Ljubelju. Sledilo je še nekaj uživaškega vandranja do avta, kjer se je pričela analiza izpeljanega projekta. Sklep o težjem plezanju od pričakovanega se je zdel samoumeven, a je spoznanje o uživaški plati omenjene smeri zgolj spodbudilo fantaziranje o prihodnosti. Seveda so smeri fotrovskega tipa že ugledane, zato že nestrpno čakam na naslednjo ugodno konstelacijo.

Comments
  1. jelenkic says:

    Nice;)) … naj so ti zvezde še naprej naklonjene;)

  2. lebanovo says:

    Yeeah…🙂, tudi jaz upam…:-)

  3. manca says:

    lepo bi blo kle plezat upam da bom šla tut jz kdaj

    oboževalka gor;
    manca

  4. lebanovo says:

    Manca od oboževalke, privoščim ti, da bi šla kdaj gor :-)…sicer pa, evo fotrovske vneme: od takrat se v smeri hribovstva ni zgodilo veliko…saj, zgodbe so, a rednosti ne najdem….

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s