Nieti so bili spet v Križankah…..

Posted: 03/06/2010 in muska
Tags: , , , , , ,

…zato sem se tudi jaz napotil za obzidje, da še enkrat več doživim ta glasbeni fenomen, ki tod okoli nujno napade vsakega srednješolca že kar nekaj generacij zapored (in jih potem drži v šahu kar nekaj časa – raznovrstna publika že omogoča tak sklep). Kar čas vzame, več ne vrne, me je preblisnilo, ko sem se umeščal na tribuno in tuhtal, da je minilo že dve leti od ponovne aktivacije tega legendarnega benda. Koliko je šele minilo od najbolj doživetega vživljanja v besedila. Ravno prav zaskrbljene note so balzam za vsakega upornika proti takemu in drugačnemu konformizmu, brezizhodnosti, ujetosti v trenutek in zato se je v Križankah spet nabralo kar nekaj ljudi. Nekaj fanov, nekaj firbcev, nekaj tistih po službeni dolžnosti. Vzdušje sicer še zdaleč ni bilo primerljivo s tistim izpred dveh let, a refreni največjih uspešnic so bili vseeno odpeti enoglasno, kot se za himne spodobi. Seveda se je večina koncerta udeležila iz nostalgičnih vzgibov, verzi o zapiti depresiji so bili večinoma odpeti trezno in nič kaj cepetajoče, še več, na trenutke se je zdelo, da je vsaj pri občinstvu vse skupaj odpeto z rahlim nasmeškom. Nostalgija pač. A družba na odru se ni dala in je v resnici predstavila celoten repertoar, tudi z zanimivim, za punk (če že pristanem, da je ta muzika punk) nevsakdanjim, godalnim insertom ter triumfom mladega pevskega zbora, kar bi se nemara lahko označilo za vrhunec koncerta. Vsekakor razgiban koncert s kontroliranimi izbruhi in umirjenimi trenutki v okolici revolucije, ljubezni in drog. Povod za dogodek je bila izdaja nove, kot pravijo sami: prve zaresne, plošče “Trinajst”, ki jo avtorji promovirajo kot zaokroženo celoto, a je jaz ne dojemam kot konceptualni izdelek, v katerem osamljeni model išče pot skozi družbeno stvarnost do objema sreče. Itak, da idealistu spodrsne, taka je pač usoda te podvrste. Tragično. Navijači Olimpije že vemo. Tragično še enkrat več. Menim, da so komadi tudi sami po sebi čisto dovolj in ne potrebujejo povezovalnega okvira. Plošča sicer predstavlja Niet kot bend, ki vztraja na začrtani poti, ruži v prepoznavno nietovskem slogu o vplivu družbe na posameznika in njegovem tavanju v labirintih družbenih zapovedi. Nieti danes zvenijo tako kot, da med legendo in sedanjostjo ni minilo vsaj dvajset let.  Kljub pomisleku o nietovski prihodnosti na otoku popularnih, se zdijo nova in stara besedila benda še kako aktualna, v njih se da začutiti bes in nemoč, tudi če jih umestimo v ta trenutek. Z lahkoto se strinjam, da Nieti po novem zvenijo čisto po starem in to sploh ni slabo. Prve pomladne trobentice v navezi s škrati in gosenicami bodo zagotovo postale del obveznega repertoarja. Za zaključek še dodam, da sta za ogrevanje poskrbeli skupina Backstage in punk prvoborci Buldogi, prve sem zamudil, drugi so delovali nekako groteskno in na radiu zvenijo bolje kot v živo. Bil je dober, a ne evforičen koncert. Vsaj meni se je zdelo tako.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s