Na Lepi vrh bo treba še enkrat

Posted: 25/01/2010 in hribi
Tags: , ,

Januarski tris sem po Karavankah in Julijcih zaključil v Karnijskih Alpah. Izlet 37 -stran 112, dobra priporočila in množica slik na spletu. Skupni imenovalec: nezahtevno, lahko in razgledno. Končni »Pa pojdimo« se je zgodil, ko se je petek že skoraj prevesil v soboto. Oprema je bila spakirana, »cucelj mleka spit na dušek«, ob petih sva bila oba malo mačkasta že pri Monsu. V družbi Metallice sva se čez Gorenjsko, mimo Trbiža in Žabnice odpeljala novim dogodivščinam naproti. V Ukvah je sledil zavoj v desno in potem še sedem kilometrov ceste po dolini potoka Ukva do gostilne Camoscio.

Tam sva se ustavila, se počutila odlično kot prva na parkirišču in si zadegala potrebne jestvine na hrbet ter odmarširala navzgor. Prav fino sva se počutila, ko sva opazovala pobočja, z zanesljivim korakom sva krajšala pot do vrha in modrovala, da je res super, ko odkrivaš nove kraje, spoznavaš nove pristope. Nasploh sva se počutila na moč pustolovsko, kot huda raziskovalca. Na vzdušje precej zvožena pobočja niso imela niti najmanjšega vpliva. Pač fotri ne rabijo veliko, hitro zadogaja na polno. Ob prvi najavi sonca sva postala še bolj zadovoljna, slikoviti pastirski stanovi naju pa tudi niso pustili ravnodušnih. Tako brezskrbna, zadovoljna z izbiro ture in njeno nezahtevnostjo se z opisom niti nisva obremenjevala, a danes (tj. v ponedeljek) ugotavljam, da mi je, ob branju opisa vzpona, koncentracija popustila pri tretjem stavku. Tam je namreč pisalo, da se držimo levo in da se vzpnemo na široko sedlo med Kovkom in Lepim vrhom. Opis je bil v bistvu popolnima zadovoljiv, najina ocena/pozornost pač ne. Široko pobočje, ki je po zvoženosti spominjalo na Krvavec ob dveh popoldne, je res vodilo na nekakšno široko sedlo med dvema vrhovoma, a res je tudi, da je v desno peljala zložna gozdna pot z lepo gazjo, kjer se ni preveč udiralo. 

Zavoljo udobnosti, sva izbrala desno varianto in kmalu dosegla še eno sedlo na katerem je lepo v senci vedrila tabla s sporočilom, da gre tu čez državna meja. Okej, sva si mislila, o tem je nekaj pisalo v vseh virih, ki sva jih prebrala o hribu. In ker sva na eni skici videla, da je Kovk levo, Lepi vrh pa desno, sva seveda odšla po desni, vodnička in zemljevida tudi tokrat niso spravila ven iz nahrbtnika.

Spet je minilo kakih štirideset minut vandranja po gozdu in, glej, glej, ob zaključku vršnega grebena sva stala pri križu s slovenskim napisom. Češ, da kdor ni gore ljubil, ta je precej v življenju izgubil. Ravno pravšnji napis za trenutke zadovoljstva.

Ne bom napisal vzhičenosti, ker sva se temu stanju bolj približala prejšnji teden na Brdih, a zadovoljna sva vseeno bila. Spet sva bila nad oblaki, okoli naju razgledi za razglednice, iz nahrbtnikov so romala dobrote, precej zvoženo pobočje je vseeno obljubljalo fino smučarijo in nikjer nobenega vetra. Med razgledovanjem sva malo razmišljala tudi o vzponu na Kovk, a sam prav entuziastičen nisem bil, saj sem (bil)  prepričan, da se kmalu vrnem (in sem še vedno). Nazadnje gor nisva šla, sva raje uživala vsak v svojem sestopnem tempu.

Glede na razmere, je bila smučarija ravno prav dobra za rekreativnega turaka, medtem ko bi znal kak puristični pršičar pojamrat, da stvar le ni popolnoma turna v idealnem pomenu.  Pač preveč zvoženo, že skoraj steptano, čez gozd pa sledenje že odpeljanim zavojem. A kaj, do naslednje pošiljke snega česa boljšega na priljubljenih točkah ni za pričakovati. Midva se s tem nisva obremenjevala in sva bila z doseženim zadovoljna. Konec koncev sva fino izkoristila dopoldne in bova popoldne spet na polno v fotrovskih vlogah. Ob dveh sva se torej vrnila k Monsu prepričana v pravilnost odločitve o zgodnjem vstajanju, ki je botrovalo osvojenemu Lepemu vrhu.

Ponedeljkova malica in primerjava vtisov s pobudnikom ture je pokazala na razhajanje v detajlih. Kot da z Binetom nisva bila na istem kuclju. Malo deskanja je kmalu podalo odgovor o osvojenih vrhovih. Kakopak sem zabluzil jaz. Zgodnejša ekipa je osvojila Monte Sagran (1931 nmv), medtem ko je ekipa kasnejšega štarta v resnici osvojila Lepi vrh (1911 nmv) in Kovk (1941 nmv). Hm. Tudi prav, zdaj vem več🙂, tura je bila tako ali tako spoznavne narave. V dolino potoka Ukva ( v Ukvansko dolino ?) se zagotovo še vrnem in takrat v enem, zagotovo uživaškem dnevu, najprej skočim na Monte Sagran, morda potegnem še do Starhanda, nakar mimo Sagrana odsmučam na sedlo »Staatgrenze«, kjer nataknem pse in jo pičim še na Lepi vrh, od tam odsmučam na naslednje sedlo in finiširam na Kovk, od koder se prijetno utrujen spustim v dolino. Za rekreativca bo to ravno pravšnja tura. Tako bo.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s