Končno spet ena reportaža: Slavnik

Posted: 26/10/2009 in hribi, prebliski, zb(i)rke, zverinjak

Obetal se je lep jesenski dan, zato sem se potrudil in s frikovskimi nameni seznanil nekaj družbe v upanju, da nedelja ne bo prehitro minila. A odkar sem fotr, sem uporaben zgolj še za veseljačenja, kjer poskrbim za kako trapasto nerodnost. Nedeljsko frikanje se je torej sfižilo, a sz familjo smo vseeno odšibali na Primorsko, malo skeptični, saj zjutraj še do soseda nismo videli, a vseeno.

Slika000(2)

Zgodbe se pišejo zunaj, to znate ne ? Cilj je bil izbran skladno z zahtevami po udobnem dostopu, hitrem vzponu in možnosti hitrega povratka. Skratka, letom primerno. Razumljivo, da smo želeli izlet v\na soncu. Vsem kriterijem se je še najbolj prilegal slavni Slavnik (1028 nmv). Pa smo šli ven iz maratonske Ljubljane. Tja do Postojne so se v misli še prikradli pomisleki zaradi neudeležbe, a ko smo enkrat prišli v vetrovno območje, je, tetivi bogokletne misli odpihnilo nekam v daljavo, nas pa dostavilo na parking v Podgorju. Štirica neustrašnih je sprva debelo pogledalo dodobra napolnjeno parkirišče. Tega vodniček ni »Z otroci v gore« ni omenjal, sploh pa ni omenil, da otrok na prizorišču ne bo, spet je bil mali edini na izhodišču. Vseeno je modra raketa že naslednji trenutek spretno vijugala ter si je izborila prostor. V vetrovni situaciji naj še omenim.

Slika001(2)

V »Life is good« maniri se z okolico nismo obremenjevali ter smo jadrno pičili proti vznožju    hriba. Seveda je bil najmanj srečen cucek. Tiščala ga je ovratnica, okoli so se sprehajali cucki  plemenitih rodov, ki ga nikakor niso želeli slišati, pa čeprav je privil glasnost do konca in vsakega temeljito izprašal po namenih, če gre gor in kje je kaka bejba pa to. Kot se za enega v drugi puberteti pač spodobi. Tudi zavoljo njega smo izbrali takozvano lažjo pot, ki nas je pravzaprav malo razočarala. V popolni bojni opremi, s palicami vred, prosim !!!! in naj se ne zanemari tega dejstva ob vrednotenju ture, še dodam, da smo se današnjega vzpona lotili z dovoljšnjo mero spoštljivosti in resnosti.

Pa se nam je hribček malo porogal tja v fris. Pot ni bila prav nič pohodniška, dasiravno smo bili na njej zgolj pohodniki, temveč pravi, lepo urejeni makadam z nekaj ovinki. Resno dvomim, če bi s štetjem teh pojavov prišel do petice. Pogled je zato na trenutke deloval precej destimulirajoče, saj nikakor ni zmogel locirati razgibanosti: levo gozd, desno gozd, pogled naravnost se je pa izgubil v bleščavem makadamu.

Slika003(2)

K zahtevnosti vzpona, za šerpe kakopak, je seveda prispevala tudi zahteva po prepevanju zimzelenčkov, večnih uspešnic tipa Ringaraja, Naš kuža in Maček Muri.

Slika007(3)

Slika010(3)

A vrhovno poveljstvo je bilo zadovoljno, po uri in pol makadamske hoje v samoti smo na Slavniku treščili v hrup napolnjene bajte, kamor so se valile množice planincev. In njihovih cuckov. To je bilo bevskajočih 20 minut, vam pravim. Po čaju in občutku prepihanosti smo se še sami spustili nizdol. Najmanjšega od junakov je od razburljivosti pobralo, z usodo se je sprijaznil tudi štirinožec in izgubljanje po mnogih poteh v okolici Podgorja je postalo spet luštno.

Slika014(3)Kot da bi vstopili v zatišno lego. Še veter se je izgubil v krošnjah, sonce je primerno prižgaloSlika017(2) in nirvana do vstopa na avtocsto je kar prehitro minila. Na cesti je bila seveda druga zgodba. Oči na pecljih pa to. A ni, dab se sekiral: Primorska še enkrat več ni razočarala.  Natikanja pravzaprav nisem pogrešal. Itak.😉

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s