030709: 582 → 1911 (4.del)

Posted: 10/07/2009 in hribi, prebliski
Tags: , , ,

Končno se je uspel izviti objemu že skoraj premajhne lupinice. Sicer je protestiral, ko je intenzivno pomagal pri oblačenju, a je postopek ob prvem stiku z zunanjim svetom sprejel z razumevanjem. To so pravi hribi, si je mislil, ko je prvič ugledal neskončne skalne stebre, melišča med nizkimi borovci, s potkami prepletene prehode. Zrak je postregel s hladno svežino, nič zatohlega ni bilo v njem, vetrič je z lahkoto kuštral in na tleh je bilo še vedno mogoče zaznati silovitost nočnega neurja. Vzdušje je bilo prej jesensko kot poletno. A z načrtom so šli že predaleč, možnosti za popolni umik ni bilo več. Še najhujši možni umik bi predstavljal zgolj umik v kočo, kjer bi se že našlo dovolj zanimivosti, da dan ne bi šel v franže. Vseeno je bila to zgolj skrajna možnost, saj je bila odločenost vpletenih prevelika za kakršenkoli kompromis. Končno sta se šerpi pripravili in ga naložili v nahrbtnik. Sedaj se je šele začela zabava. Bojda je ježa slonov podobna temu, kar je izkusil v nekaj naslednjih urah. Malo naprej, malo nazaj, metri pa izginjajo pod nogami. Zgodba je tako zavila novemu poglavju naproti, saj so nekaj korakov naprej ujeli izbrano stezico in se začeli vzpenjati. Skoraj je že zajokal, ko ga je hotelo rušje ugrabiti, a je tudi tokrat vztrajal v tišini. Navsezadnje je on predlagal iskanju waitapuja, navsezadnje je on želel višje, on je bil tisti, ki si je zaželel novih spoznanj. Zato je zdržal teh prvih petnajst minut v nizki temno zeleni. Slika iz realnosti se je z vsakim zibom navzgor lepšala, ni minilo veliko, ko je bila že skoraj identična tisti idealni predstavi iz prvih trenutkov spoznanja. Molniška panorama se s to pač ni zmogla primerjati. Preskok je bil prevelik, da bi ga zmogel zadržati zase, zato je zavriskal s polnimi pljuči, noge je vzdignil v zrak , skoraj do ust in si pripravil ekstremno zibanje. Še šerpo je usmeril v pravo stran in že sta poskakujoč občudovala strmine Prisojnika, Razorja, Planje. Pogled vstran je postregel z modrovanjem o malce resnejšem hribolazenju v stenah Šitne glave, Male in Velike Mojstrovke. Čeprav je bilo slišano mešanica nostalgije in načrtov ter lovskega paberkovanja je prisluhnil z zanimanjem. Razumel je bolj malo, a slišati je bilo zanimivo. Z zanimanjem je čakal kaj ga bo presenetilo v nadaljevanju. Vreme je medtem začelo kazati sumljivo poletni obraz, žgoče sonce se je vsake toliko izvilo iz objema zašpehanih oblakov in skoraj soparno posijalo. Na srečo ima njegov nahrbtnik pripravni senčnik, potep je bil zato še vedno zgolj v užitek. Pot se je vila v okljukih proti velikemu macesnu, kjer bi morala biti prva malica. A se je zmotil v predvidevanju. Za macesnom so se okljuki nadaljevali, ritem hoje ni pojenjal  in kmalu na sedlu so ujeli še eno podobno družbo. Skrajno vljudni pozdrav je razkril, da družbica sestavljena iz vnukinje, ome in großfotra verjetno prihaja izza severnih meja.

se nadaljuje

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s