Uživaško gor, garaško dol – o vandranju na Debelo peč

Posted: 19/03/2009 in hribi
Tags: , ,

Debela peč je že od nekdaj navidezno uživaška destinacija, ki se na prvi pogled zdi precej pohlevne nature, a zna kucelj na več načinov preveč ambicioznemu pokazati ostrino. Sploh, če nekje prebereš, da gre za hitro, nezahtevno in nasploh začetniško turo. Ni prvič, ni zadnjič in še se bo zgodilo. Za prvo varljivo stvar se izkaže že parkirišče pri Šport hotelu. Večer pred turo, še ves napet v pričakovanju, si misliš, da res ni najpomembneje na svetu, če ne zadaneš odcepa pri Mrzlem studencu ter si razložiš vandranje preko planine Javornik kot eno prav spodobno ogrevanje – kakopak popolno turno opremljen, čeravno bi morda šlo peš hitreje. A tako pač ne gre, saj moraš nekje vendar nabrati izkušnje ! V vročini opoldanskega sonca seveda to isto pot interpretiraš malo drugače – kot eno fino savno. Dvojnost podob se sicer na tem hribu kaže skozi celotno turo. Gor grede se z vsako strmino posebej seznaniš, jo preštudiraš in v glavi že slikaš idealne zavoje, ki te bodo peljali od enega do drugega vriska. Skratka, nič več in nič manj od popolne uživaške smuke. Resnica je seveda malo drugačna. Vrhnja flanka je res še ravno prav trda in navdušenje pripomore k dodatnima zavojema v luknjo, ki nakaže scenarij naslednje ure. Uživaški sneg namreč postane bolj ali manj fikcija, saj se tura tistih nekaj metrov spusta nad Lipanco spremeni v iskanje prehodov v južnjaku, ki ti sega tja nekam proti kolenu in vsiljuje misel na odgovorno vožnjo. Ker, da bi se pa z Debele peči peljal v akiju, se ti pa tudi zdi malo trapasta misel. A po drugi strani je del čarovnije ture, kjer naletiš na vsakovrsten sneg tudi v zasoplosti in pekočem muskulaturnem občutku. Navdušenja to nikakor ne skazi, še posebej ne zato, ker sonce ves čas sporoča dobro voljo in je že skoraj kičasto lepo, hribi naokoli so kar preveč vabljivi, zato se ti zdi edini konstruktiven sklep tisti o nujnosti večdnevnega turnega smuka. Iz sanjave dremavosti se zadnjič spraviš ob povratku v gozd, kjer te sprva naklonina sili v vožnjo po uhojeni poti, ta se na trenutke spremeni v bob stezo, da z Jamajčani vred tuliš : » I feel so olympic today!!« in pičiš najprej do naslednje razširitve. Za dobro vago se kasneje teren položi, smreke tudi tja v zgodnje popoldne uspešno zadržujejo sončni vpliv in vijuganje med pokljuškimi smrekami do parkirišča postane prijetno opravilo. Stisk roke na koncu ture pomeni zaključek uspešnega, uživaškega in prijetnega dne. Takega, ki te kar sili v ponovne zgodnje-jutranje odhode in poznovečerne prihode. Vsemu navkljub.


*za stalne stranke: klikneš in pogledaš

Comments
  1. gostja says:

    Uživači!
    Sej bistvo je pa itak to, da kljub pestri flanki nad Lipanco in bob stezi že komaj čakaš na naslednji spust.

  2. lebanovo says:

    To je pa res: res smo bili uživači in res komaj čakam na naslednjega ! Kakor gledam niti vam ni bilo hudo na Komni. Je Johannisberg še v vajinih planih ? in kaj za vraga počneta ta vikend ?..mar ni ravno pravi datum za obisk Velikega vrha pri Ojstrici ?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s