Klic k naravi

Posted: 07/12/2008 in prebliski
Tags: , , , , ,

Za sestavek je kriv Capi in njegove osnovne potrebe. Še tako strašni čuvaj balkona in veliki jedec briketov mora kdaj pa kdaj poskrbeti za izločanje. Da obenem pretegne še stare kosti je seveda samoumevno. Kot pišejo knjige, je zato potrebno štirinožca peljati malo na zrak, kjer naj poleg naštetega zverina poskrbi še za zvočne efekte in vohalne instinkte. Kolikor mi je znano, imajo lastniki mestnih psov težave (oz. jih imajo drugi z njimi) z zagotavljanjem primernega prostora za uresničitev pasjih potreb. No, na našem koncu, 300 m pred tablo, ki označuje konec Ljubljane takih težav nimamo in cucki izpolnjujejo poslanstvo bodisi v gozdu bodisi na kaki zamočvirjeni ravnini. Kadar pa se hočejo lastniki počutiti vsaj približno urbano, pa morajo cucki oddelati svojo tlako na trim stezi, za katero je člane ŠD Zadvor, med drugim tudi zavoljo urejanja in vzdrževanja trim steze, nagradil s plaketo tudi Zoki.

In seveda se ponosne počutimo tudi taki člani, ki nismo najpogostejši udeleženci skupinskih čiščenj okolice, a izrekamo svoj smetarski, ekološki manifest vsak dan sproti. Kot vsako zavzeto delo tudi to na preizkušnjo postavlja potrpežljivost, rednost in mirnost, zavzetost, zapriseženost ter vsaj delček razumevanja.  In že zaradi teh lastnosti na tem mestu izrekam zahvalo in pohvalo vsem poklicnim pobiralcem smeti. Kot rečeno, eni to počnemo skoraj za hobi ter se obenem čudimo kakšna teleta (oprostite teleta !!! –  mislim na tisto pravo govedino) smo postali ljudje skozi evolucijo.

Pišuka, včasih si želim, da bi se proces vstavil na kaki stopnji prej in ne ravno na točki, ko zna med drugim skoraj vsak model v moji okolici brati. Ker  seveda potem taki modeli berejo o zdravem načinu življenja, o kvalitetni prehrani, o kakovostnem odnosu do telesa, skratka o stvareh o katerih zavzeto pišejo različni brezplačniki. Saj, če bi se ustavili pri branju, ampak se ne. Taki bralci, nedeljski jedci govedine s testancem ob zvokih čestitk in pozdravov, v trenutkih vzhičenosti spoznajo, da je zdravje »in«,  pa se odločijo, da bodo zakorakali naravnost v zeleni energetski vrelec, ki ga ponuja Zadvorski hrib s svojo trim stezo.

Saj, tudi s tem ni nič narobe, sploh, če modeli ne prestopijo mostička in ostanejo lepo tam v okolici Brunarice. Tudi tam lahko najdeš stvari, ki te navdušijo. Še več, tam jih lahko kupiš, kar je seveda bolj v navadi te dni. Ampak pojdimo z našimi bralci raje v gozd in ugotovimo, kdaj začnejo stvari teči narobe.

Narobe začne teči takrat, ko taki modeli ugotovijo, da brez žvečilnega ali pa vsaj Snickersa ne pridejo daleč, sploh pa ne do Orl, kjer stoji naslednja okrepčevalnica za iskalce zdravega življenja. Je že tako, da so priboljški zaviti v embalažo, ki je seveda, odvite, ne gre spraviti v žep »ta pražnje« oprave in odvreči kasneje v smetnjak. Embalaža,  je pa ja narejena iz ekoloških materialov, ki lepo razpadejo v tistih dvesto, tristo letih.  Eh…..zdaj bi moral slediti kletvic poln odstavek o brezbrižnosti, ignoranci in samozadostnosti takih bralcev, a ker vem da pišem preveč baročno s premalo slikami, sporočilo dotične publike itak ne bo doseglo.

* vsakodnevni pridelek

Ostalim namignem, da imajo tovrstni bralci brezplačnikov nasploh zanimive navade. Ena od njih recimo je zmožnost hipne navdušenosti, ki je ne zmoti niti spoznanje o dotrajani opremi. Seveda za naslednjo krivim članke, ki pridigajo, da je gibanje zdravo. V povezavi s skoraj ekstatično navdušenostjo to pomeni, da lahko na trim stezi najdeš odlepljeni podplat.  Pač , bralec je moral odšibati naprej v upanju, da bo prebrano izkoristil v polni meri in v takih trenutkih, po kakem prehojenem oz »prelaufanem« kilometru,  res ni čas za manjši predklon usklajen z gibanjem roke, ki bi pobrala nesrečni del superge.

Še večji občutek iskrene vrnitve k naravi je verjetno občutila oseba, ki  je kar tam, sredi gozda spoznala, da je dežnik preveliko breme, pretežko za sodobnega človeka, ki je šel na zrak premisliti pretekli teden in osmisliti prihajajočega. Tak človek ima na svoji grbi preveč skrbi, da bi se lahko ukvarjal še z marelo, zato jo raje obesi na tisti krog tam, ki je zagotovo prav s tem namenom postavljen sredi gozda na lepo uhojeni stezi. Le kot tak ima odložišče marel smisel: da dežnik lahko vsak zagleda in ga po potrebi uporabi. Skratka tak človek, obremenjen s svojimi skrbmi je poskrbel tudi za humanitarni vidik nedeljskega sprehoda. Kako pohvalno.

Za konec je pošteno obelodaniti še eno zanimivo bralko (predvidevam, da v tem odstavku lahko uporabim ženski spol) brezplačnika, ki jo je moral, verjetno izvrstno napisan, članek o povratku k naravi še posebej navdahniti. Moč pozitivnega mišljenja je bralko namreč navdihnila do te mere, da se je podala na raziskovanje izven označenih poti, po katerih poteka trim steza. Zna biti, da se je namenila na Urh po neoznačenem terenu,  kjer se že čuti prava divjina zadvorskega hriba. Tam namreč redko koga srečaš, tam lahko uživaš v praprotih in zgolj redkih traktorskih drčah, tam je prava narava. Točno tam je gospo zadelo spoznanje o pristnosti: pa je lepo odpela zadrgo na levem, potem še na desnem in nazadnje s posebej svečano skrbnostjo, ki pritiče slovesnosti, sezula oba škornja ter ju vzhičeno pospravila pod smreko, da nanju vremenski pojavi ne bodo preveč vplivali. Pa to je zagotovo obred, ki ima predkrščanske korenine in izvira iz neke primarne biti vsakega individuuma. Vrnitev k naravi na tako simboličen način. Da žrtvuješ škornje , ki predstavljajo osnovni branik  nevarni, negostoljubni naravi in preprečujejo neželeni vpliv na lepo negovane nožice. Ko to storiš sredi divjine, od koder potem odkorakaš naprej (ali nazaj?) simboliko povežeš z dejanskim. Vse to dobiš, če zakorakaš dovolj globoko v gozd. In memoriam škornjem zapišimo, da je šlo za usnjena izdelka, velikosti 37, s peto, izpod rok tržiških mojstrov čevljarske obrti.  Ni vrag, da bi tudi zunaj zdržale kako dekado, če jih ne bi Capi zvohal v iskanju sočne srnine.

Sestavek o sobivanju bralcev in trim steze je seveda primerno zaključiti s kako komplicirano mislijo o tem, da se moramo vsi skupaj zavedati celosti, se nasploh odgovorneje obnašati ter si  prizadevati za aktivno delovanje na najširšem področju  okoljske politike. Ampak po drugi strani: manj jih bo bralo, manj jih bo v hribu, manj bo smeti. Naj o tem povprašam optimista ali pesimista ?

Comments
  1. enxen says:

    Stari, tam za dvorom se pa dogajajo zgodbe … S pozabljenimi škorenjci na mehki trati se da sestaviti najmanj eno sočno?😉

  2. lebanovo says:

    oja, precej tovrstnih zgodb se vsakodnevno oz. vsaknočno odvija v dolini pod Urhom…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s