Končno zmaga Olimpije

Uf, končno tudi dežurni kritiki lahko izrečemo pohvalne besede letošnji Olimpiji in njenemu trenerju, ki si je končno vzel čas za tribunske replike, ki so že kar nekaj časa zahtevale, da okusi evroligaški ples tudi mulc alias Mirza Sarajlja, ki je med kibici slovel kot roka naštelana na trice. Danes je to pokazal tudi vsem skeptikom v dvorani in Berlinčanom nasul konkretnih trinajst. Pri sedemnajstih prosim. Končno je nekaj košarkarskega znanja pokazal tudi Miha, ki je bil do tega četrtka praktično neopazen. Še več, večina pljuvalcev nas je tega dečka pošiljala v nižje lige, a smo bili danes primorani obmolkniti. Zupan je oddelal eno konkretno predstavo in v kolikor bo model take predstave kazal še naprej, bo kmalu kandidiral za ljubljenca. Resnici na ljubo je bila ta albasta berlinska ekipa še najslabši košarkarski produkt , ki se je jel letos pokazati v v Tivoliju in ni znal izkoristiti, vsemu navkljub, obilja napak, ki se še vedno pojavljajo v igri zelenih. Nasploh se še vedno zdi ena velika napaka mladi Golubovič, ki nikakor ne uskladi svojih potencialov v eno tako lepo lirično izpoved, temveč jih lepo po malem meša z jeznimi vzkliki in vzdih odobravanja.

Takole od daleč, dve uri stran od dogodka se zdi, da je letošnja Olimpija hecna ekipa, sicer res mešanica izkušenejših in perspektivnih, a kaj ko se ta mešanica nikoli ne udejanji. Danes se je pokazal Hukić, medtem ko je izpuhtel Milič in Ilievski je bil spet edini stari pametnjakovič. Ta se je sicer pokazal v svojem slogu, a si vseeno dovolim persumpcijo, da bi v primeru optimalnega zdravja vseh treh starin letos Olimpiaj kotirala mnogo višje. Pa četudi je Džiki neizukušen trener, ki potrebuje nasvete glede vodenja tekme. Spodrsljaj v primeru Partizana mu bo še dolgo visel nad glavo in tudi včerajšnja zadnja odigrana minuta ne bo ravno krasila zgledov v basketaških učbenikih. Da greš pri zanesljivem vodstvu v zadnjih trenutkih tekme metati trice iz neizdelanih položajev v deseti sekundi napada. Ne vem, če je to najbolj zdrava rešitev, v kolikor želi ekipa pobrati premije za zmago. Ampak ajde, zmagal je pravi klub, v potrtih srcih spet se up budi, vsaj do naslednjega četrtka bo mir v zapisih, pa čeprav se bo betici sprehajajo glasni očitki.

Zakaj to, pa zakaj ono ? Recimo zakaj so šele sedaj nabavili Američana, ki zgleda kot košarkar ? Zakaj šele sedaj Golubić zgleda kot da ima voljo do življenja ? Kako jim uspe nabaviti tujca, ki odide domov po enem, dveh treningih ? Kako se lahko zgodi, da Džiki pozabi na klopi Sarajlijo, če pa še iz 14 vrste vidimo, da ima mulca roko ? Zakaj je moral oditi Wallace, če je pa znal zadeti, a ni dobival izdelanih položajev ? Kako se lahko zgodi, da Huki ne znajo pozdraviti hecne poškodbe ? Kako to, da Džiki ne spozna, da Ilievaki ni klasični play ? Kako to, da je Olimpija potrebovala tako dolgo, da je pripeljala žogo v nasprotnikovo polovico ? Morda je res odgovor zgolj v tem, da si s tako kakovostnimi igralci lahko privoščimo zgolj premoč nad Albo, metem ko bolj resne ekipe zelene povozijo. Eh, kdo bi vedel.

Molčim do naslednjega četrtka, ko v goste prihaja Joventut. Približno resna ekipa, ki bi jo morala Olimpija v enem takem srčno navdahnjenem dvoboju premagati. Aja, sem pozabil. Srčno navdahnjenih dvobojev ni več, dečki sedaj igrajo za peneze. Torej, zmaji zaslužite si svoje mezde, Milko pozdravi se čimprej !, resda dvomijo o tvojem doprinosu, a spirit je bil vedno taprav  – to šteje. Za konec še dodam nekaj o vzdušju. Očitno Tivoli ni več trdnjava: gledalci prihajajo skozi celo tekmo, dragonsom zamujanje ni v ponos, basket je postal popoldanska zabava za pir s frendi in kokicami v ozadju. Klinc pa taka logika, vseeno se mi toži po starih cajtih, ko ni bilo kokošjega futra, sedišč, karte pa so bile dragocen listek, ne tako kot sedaj, ko operiramo s plastiko. Seveda, porečete: vse je v zelenih špilmaherjih, Lublana ne rabi dosti, zgolj nekaj zmag,  »Zato, ajde zmagite !!!!!!«