Po sir v Karnijo

Posted: 29/07/2008 in hribi
Tags: , ,

Sredi pašnikov smo po uri vandranja našli skoraj preveč kičasto steno. Ta je ponujala smeri vseh težavnosti, pod njo se je bleščalo jezero in v piskre je nažigalo sonce. Sploh nam ni bilo hudo, ko smo ugotovili, da pred nami ni nikogar in je izbira popolnoma svobodna. Že zdaj povem, da se stranka za nami, obarvana z lokalnim značajem s tem ni mogla pomiriti.

Vriskajoč pozdrav svizcu (v esperantu, ki pritiče avstro-ogorskemu okolišu) je situacijo še bolj sprostil in naznanili vstop v prvo, po pakleniško, nasvedrano smer. 5c brez ogrevanja je pomenilo poplesavanje v vertikali, kjer bilo potrebno odmisliti praznino in se posvetiti kombinacijam zoprnih prestopov, zaobljenih oprimkov ter zajedasti naravi izbrane smeri.

Do prvega stojišča se je zadrega toliko umirila, da plezanje ni bilo več borba temveč prej pristno uživanje v igri, ki se je na vrhu končala z eno lepo plato ocene 5a. Ta bi si nedvomno zaslužila mesto v Staniču, a jo je pač geološka aktivnost pač potisnila cca 200 km stran v hribe nad vasico Timau. Prva sportiva smer di arrampicare po imenu La Fessura (5c, 5b, 5a) v izmeri 80 metrov je bila spravljena pod kapo in kot se za uživače spodobi so nahrbtniki prekipevali od dobrot, ki se jih ne bi branil niti mojster kulinarične poezije:

»An kej je blo na rukzaki gor prvjezano na tram,

pršut, pi špeh…..Prvo delo, smo splakenli s pinelo

….an pol smo lepo počasi od buča do buča šli,

pr vsakmu pipco odvili «

Sonce pa kar ni hotelo jenjati z dejavnostjo za katero se zdi, da je letos bolj od boga pozabljena. Tolikanj je žgalo, da smo začeli premišljevati o naslednjem podvigu. In potem smo premišljevali do prvih kapelj, pa smo premišljevali, gledoč ostale junake kako jo šibajo proti bivaku in smo premišljevali, ko smo vsi premočeni smer ogledovali pri vstopu.

Končno smo se spravili v luknjo in počakali na vetrni vložek za sušenje. Ognjevito motivirani, resda malo neogreti in premraženi, smo skladno z ljudsko modrostjo po kateri se prikaže po dežju še sonce, čez kako uro koj začeli preklinjati v naslednji vstopni pet-cejki. Ne da je bila težka, zaguljeno se je postavila pred nas in do uživaških plat nas je spet oddaljevalo neko čudno poplesavanje na trenje s hecnim prestop v šop pravkar stuširane trave. V megli, da ne bo pomote. Pet-ajka v nadaljevanju je sicer res izgledala kot pet-bjka, a do vrha smo se razmeram toliko privadili, da je zadnja v trisu zagnanih praktično odšprintala na zadnje stojišče. Malo zaradi ponovne ogretosti, več zaradi ponovnega grmenja, ki je začelo servirati prve kaplje. Od ponovnem stiku s Pramosio beach je že pošteno scalo in povratek k bajti je minil v znamenju anorakov. Tako je trojica sprašila še smer De Rosero – 70 m: 5c –japajade, 5a, kičastih 5b. Vsi veste, da je v bajti sledila analiza. In potem je scalo celo noč, ki je nedeljske večraztežajke spremenilo v nekaj frikovskega natezanja po zajedah in previsih. Pošteno dodam, da v izbranih smereh minimalcev ni bilo, a kakšna šalca se je vseeno našla. Sir smo pa tudi nabavili – to je tudi jasno.

Za konec še nekaj o področju, kjer sem minula dva dni sekiral Poljanca. Plezali smo v Karnijskih Alpah v gorah nad vasico Timau. Scenarij nas je v petek zvečer odložil pri Caseri Pramosio, nas naslednji dan usmeril proti plezališču Avostanis, nakar nas je v nedeljo nagnal še na oglede smeri v plezališča na Ploeeckenpass kot prelazu Passo di Monte Croce rečejo avtohtoni prebivalci okolice Hermagorja. V bližini prelaza je ogromno nasvedranih smeri vseh težavnosti, tudi večraztežajk. Ker področje ni preveč oddaljeno od krajev na sončni strani Alp, predstavlja imenitno izbiro za plezalce, ki jim gredo na nerve dolgi potovalni kilometri, a si hkrati vseeno želijo plezalnega vikend odklopa. V kolikor so taki plezalci še malce zgodovinskih ličnosti, ki padajo na vojaške ostaline, potem je omenjena destinacija praktično nujnost. Zgodovina je tiste kraje obdarila z velikim klanjem v I. svet. vojni in tako so hribi še zdaj pošteno preluknjani. Ostalo je toliko materiala, da so na prelazu in pod njim postavili dva ali tri muzeje. Uporabno, če te plezalke preveč ožulijo. Skratka: primerni kraji za razgibavanje.

Comments
  1. Planinec.Si says:

    Ful lepe fotke

    Dajte se oglasit kaj na http://www.planinec.si
    mamo podobno tematiko😀

    na forumu lahko objavite kakšne vaše fotke, ker mate res dobre! pa dodajte link do vašega bloga od spodaj😀

    pripravljamo tudi natečaj za naj fotke z lepimi nagradami

    pridite pogledat
    lp

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s