Dopolnjevanja

Posted: 21/07/2008 in hribi, prebliski

Gledano z januarskimi očmi bi pomenilo pohajkovanje po pokljuških in bohinjskih planincah degradacijo pridobljene hribovskosti, a je nekaj dni preživetih skoraj na pastirski način prehitro minilo. Sploh, če pomislim, da šibam za legendami.

Ne samo, da je pokljuški ambient imeniten v spokojnosti, malce nižje najdeš imeniten poligon za polno uveljavitev Rdeče postrvi. Skoraj morje, le da se tu nekaj metrov nad gladino ponudi še obilo možnosti za preganjanje v opoju blažje klime, ki omogoča za odtenek več od morskega vegetiranja.

Da se razumemo, s tem ni nič narobe, a sem se s planote vseeno odpeljal odločno zavezan k hitri vrnitvi. Tudi zaradi ponovno spodletelega pohajkovanja proti vrhu Malega Draškega vrha. Tokrat me je v enem poskusu dvakrat shecala popoldanska ploha. Sledeč miheličevim napotkom sem proti vrhu dvatisočaka najprej po grebenu gnal ovce, vse do trenutka, ko so me je zalila prva deževna porcija, ki me je racionalno usmerila proti markirani poti na Srenjski preval. Globoko pod grebenom se je seveda spet zjasnilo, a ko sem dospel do Srenjca, se je zgolj ob pomisleku na ponovni poskus spet vscalo. Čisto spodobna beseda za opis trenutka: “fak it”. Sledila je klasika čez Viševnik v dolino. Dan se je sicer začel obetavno, ko sem jo ubral na krožno turo po pokljuških kucljih, začenši na planini Konjščica. Od tam se je sprva na Ablanco ponudila pot z desne, a sem jo na veliko začudenje in zaskrbljenost majerice, »guspot tm ni poti, je vse zarašen, ste se zmotili; pot gre najprje gor prot Jezercam«, zacepetal proti levi, ker je tam bojda stara lovska pot. Pot je res stara, morda včasih res lovska, zdaj bolj pokakana kot razvidna, a ker je rušarjenje že pridobljena veščina je bil vrh osvojen. In to ravno po tistih žlebičih, ki te v krajšem kaminskem razkoraku izstrelijo na vrh. Pogled nazaj je pokazal določen razkorak med dejansko izvedbo in Tinetovim predlogom, a še dodam, da je prvi del načrtovanega kroženja take nature, da sprva bolj gozdariš, nato hrepeneče odstiraš rušje in šele tik pod vrhom začutiš nekaj Julijskega temperamenta. Ta se potem ob vzpenjanju na Veliki Draški vrh le še stopnjuje, pohajkovanje postane užitek. Zadovoljstvo kljub kasnejši plohi ne popusti.

Comments
  1. enxen says:

    Ja fajn, fajn! Čestitam!🙂
    Ampak vedita, ljuba Homo Alpinus-a, da se bo degradacija, še bolj neusmiljena kot je, stopnjevala …
    Beware! V najbolj kritični fazi bo gibanje omejeno zgolj na hojo do trgovine in na odnašanje smeti – to jest plenic. Fajn je, če takrat živiš kje visoko, da lahko vsaj po stopnicah hodiš – navzgor …
    Kdaj se ima torej zgoditi?

  2. lebanovo says:

    tenks !…če ne prej, pridi/ta/te na pir konec oktobra – takrat bo akcija !!!!….uradni kronisti celo pravijo, da mi letos ni potrebno trenirati za mali maraton, ker ravno takrat ne bom imel časa za krog…očitno je krtična faza res kritična, ker tovrstna opozorila venomer dobrohotno dobivam…bo že si misliva in pričakujeva….radosti degradacije vedno bolj spoznavava..:-)

  3. Jelenko says:

    Čestitke:)

  4. lebanovo says:

    Z veseljem jih sprejmeva !🙂 Kako se je izšel izpitni junij ? Že uživaš pasje poletje, to mešanico poležavanja in aktivnosti ?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s