Grapa v Babi

Posted: 25/02/2008 in hribi

 

Tura je bila uspešna. Prišli smo gor in prišli smo dol. Vmes smo »odpikali« eno grapo in pravzaprav bi moral biti zadovoljen. Ampak ni čisto tako. Že dolgo se nisem počutil tako nelagodno v hribih, kot sem se počutil to soboto. Občutek me kar noče zapustiti. Ostaja nek grenak priokus, ki bi ga bilo pravzaprav lahko sprati, če bi podrobneje prebral vremensko napoved, ravnal v skladu s kmečko logiko: ne diraj lava dok spava. Ampak ne: Mi smo se pač odločili, da gremo in zato smo šli. No retreat, no surrender, ko modra puščica divja proti Jezerskemu. Še pametni smo bili, kako so ob 6.30 po radiu poročali o šestih stopinjah plusa na Krvavcu. Podatek nas ni zmotil; kot da ne bomo vandrali precej blizu. Tako smo se Sinica, Sašo in moja malenkost lepo pripeljali do žičnice, se primerno oprtali ter zakorakali gor proti grapi. Napredovali smo tekoče, brez posebnosti in vdiranje do kolen na posameznih mestih se nam ni zdelo preveč čudno. Pač, je bilo toplo. Kmalu smo bili pri skoku, nekaj metrov ledno-snežne skalne mešanice. Zadeva je bila ravno prav sobotno težka, da ni predstavljala prevelikih ovir. V trenutku, ko smo vsi trije prišprintali čez, v zgornji del grape in začeli pospravljati štrik, je prvič močno zabobnelo in potem še nekajkrat. Ker glasba sploh ni prenehala in ker zraven sodi tudi prenos plazenja v živo, razpoloženje naenkrat ni bilo več prijetno, temveč je postalo precej bolj resnobno. To ni bilo razpoloženje primerno prvi stopnji nevarnosti plazenja. V kratkem finišu smo se pridružili Jeseničanom, ki so že vedrili na vrhu in potem smo ob neprestanem plazenju povsod naokoli (okej , okej pretiravam🙂, ampak v območju markirane poti na Češko kočo je pa vseskozi nekaj letelo dol) premlevali o sestopu. Na koncu smo se zedinili, da bo še najbolj zdrav sestop nazaj skozi grapo. Precej hitro smo bili v dolini in šele ob prestopu iz grape proti Ledincu se mi je spet zazdelo, da se je vseeno naredil lep dan. Pri slapu je bilo pač že splazeno, medtem ko za sneg v grapi nisem imel takega občutka, sploh pa ne za sneg v zgornjem delu. Avantura se je končala srečno, izlet  je bil uspešen, grapa je bila odpikana, incidentov ni bilo. Take smo imeli v soboto, ko smo splezali Grapo med Veliko babo in Ledinskim vrhom (III/II, 70°/40°-60°, 700m). Za fotke v galeriji je poskrbel Sašo. Sicer se pa kar strinjam z zapisom  in fotkami na straneh AO Rašica. Glede na število plezalcev, ki so se v soboto (po/na)tikali v smereh okoli Jezerskega je prav presenetljivo, da razen poročil o izgubljeni opremi, ne beremo o kakšnih bolj dramatičnih zgodbah. Očitno mama sreča še ni izgubila adresarja. Zraven poročila o gnilih razmerah sodi tudi tale anekdota. Ob vzponu smo srečali dva Avstrijca, ki sta pod Ledincem obrnila, saj so se jima zdele razmere preslabe. Da je pretoplo, da vse teče, da je premehko, sta poročala. Ob vrnitvi k modri puščici smo se pogovarjali še s plezalci, ki so plezali Sinjega, pa Vikijevo svečo…. Njim so se zdele razmere dobre: led je bil mehak, pa še zeblo ni…. Ampak jaz sem bil vseeno zadovoljen, ko smo z eno pošteno analizo zaključili sobotni hribovski odklop. Lev je zgolj malce nemirno dremal.

Comments
  1. enxen says:

    Ta isti dan je EnXeN okrog šestih zjutraj pri spodnji postaji tovorke na Ledine sedel nazaj v avto, potem ko je vstal ob štirih, pozajtrkoval, privozil na Jezersko, stopil iz avta, spraznil mehur in vmes nejeverno ovohaval topel zrak in zajel v dlan sneg in ga – južnjaka – pomlel, da se mu je voda pocedila med prsti, in se nejevernim pogledom prisotnih navkljub brez obotavljanja odcepil nazaj proti domu – zna biti celo, da so se učki njegovega belčka in tvoje modre puščice nekje na poti navzdol na kratko celo ugledali …
    Kava za domačo mizo ob sedmih je odplaknila še zadnji dvom v pravilnost njegove odločitve. Zamrmral si je: “Razmere so itak lahko vedno boljše, boljše od današnjih pa so kadarkoli. Ah, jebiga, spet krožni sklic.” Nadaljnji premislek v tozadevno smer sta odpihnili topla sapa, ki je zavela z balkona in vonj po pravkar prebujeni Piti.

  2. lebanovo says:

    hja, mi smo hamletovsko dilemo strnili v “gremo”….se pa v takšnih situacijah vedno počutim skrajno čudno, pa če obrnem ali grem….v prvem primeru potem večkrat nažiga sonce in je lepo za po…it in potem, po možnosti, še najdem lepa poročila iz ogledanih destinacij, v drugem primeru je pa za po…it zoprno in, logično, večkrat potem najdem pororčila o tem, kako je bolje ostati doma…flatliners scena..

  3. enxen says:

    “Da, ali ne, Tobi?”, scena.
    Hm, zanimivo … ker sam se zadnje cajte pogosto srečujem s sceno: “Zakaj pa, če sploh?”.😆 Na stara leta pričnejo closecall-i prežati za vsakim kamnom, ali je pa to zgolj lenoba … he, he.

  4. lebanovo says:

    hja…hehehe..živleje ni potica…

  5. no_denial says:

    lev ni spal v soboto v grapi nedaleč od vaše. plan je bil enak vašemu, pa smo na sredi obrnili in šli zaradi bobnenje raje v “varnejo”, žal…

    http://www.hribi.net/default.asp?novica=148

    le da ni šlo za planince, pa ni bilo 50m daleč, ampak 50m nižje čez skale. poškodbe podobne opisanim, ampak izgleda da bo (čez nekaj mesecev?)morda vse OK.

  6. lebanovo says:

    Vsekakor želim čimprejšnje, uspešno okrevanje ! Smo že v grapi tuhtali, da ste verjetno obrnili, ker ste izginili iz vidnega polja. Iz vrha grape smo potem opazovali helikopter, ki je preletaval območje, a je kmalu odletel drugam, zato smo sklepali, da je spodaj vse ok. Na žalost smo se motili. Še enkrat: uspešno okrevanje želim !

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s