Dve skici

Posted: 28/01/2008 in hribi, prebliski

Prva skica: Popolna novoletna uživancija. 10 ur daleč stran od realnosti. V južnjaški Franciji. Pač greš in prideš do sredozemskih fjordov, do sektorjev za take in drugačne. Odklop v smeri prvinskega dotika. Vsako jutro sonce v šotor. Šum valov v ozadju. Brezvetrni borovci in gruča skuliranih Nizozemcev spodaj. Pa jih v bistvu sploh ne vidiš, slutiš ekološki dogovor. Še vedno topla spalka in zgolj počasno prebujanje, da ujameš jutro v celoti. Miganje v smeri osnovnih ukazov, drugega bolj malo. Dodana vrednost urbanosti se zdi nična. Pot proti preprostosti, nič kompliciranja, pojasnjevanja. Kasneje sonce v steni. Vriskanje in izbira smeri, iskanje grifa. Dosežki »no more«, zgolj sledenje užitku. Dokler gre. Nekje v ozadju odmeva »dihi pa pomaki« mantra. Obredna kletvica in spust v zahajajoče sonce. Kič z vreščavimi galebi in jadrnicami za ozadje. Navzgor plezalec, navzdol potapljač. Ena sama vertikala, a podobni principi. V iskanju izgubljenega časa. Primeren trenutek za obračun in načrt. Novoletna zbistritev v Les Calanques. Nasprotja privlačijo: dvajset minut stran najdeš Marseille, a tu se spotakneš  ob dalmatinski občutek. Vse bo. Vse je. Ni potrebe po naglici. Do mraka rekreacija, potem pašta, vriskanje zaradi umivanja. Decembrsko morje ima svojo moč. Še kaka stran knjige, košček Gorenjke, knjiga na glavi, prazna baterija v čelki. Potem zaspiš. Zunaj zvezde. Butanje valov. Nikjer nikogar. Zadostuje. 

p.s.: klikneš pa pogledaš 

Druga skica: Tečna, deževna, mračna nedelja. Brezizhodni dež in utrujenost v glavi. Nobenega poleta, nobenega načrta, vsak gib je odveč. »Pod kouter« – stran od vsega. Zaspati in prespati je edina zaželena aktivnost. Do dvanajstih. Vsaj. Še prijazno povabilo na kosilo ne vžge. Pač vržeš pohanje vase, se pomiriš, se zavališ do teveja in nedeljske banalnosti. Zunaj pa škreblja, ropota, dež vabi na žur in kaže fakiča snegu. Ki ga itak ni. Dokler pes ne zateži, pa greš z njim še ti odvreči košček viška. Logično, da ne daleč. Zgolj na trim. Tam proti Orlam ravno padaš v novo pozitivno dimenzijo. Načrti se ne zdijo več nemogoči, dokler si ne zaželiš ene precej učinkovite brzostrelke v rokah kakega zagrizenega ekologa. Kar naenkrat se namreč po trim stezi pripelje Daihatsu Feroza z novogoriško registracijo in notri dva mandeljca, ki sta si zamislila, da je trim steza pač idealni teren za terenca.(odstavek kletvic vstavi po potrebi). Malo najprej, malo nazaj, včasih po stezi, včasih pa tudi okoli, če je na poti slučajno preveč podrtih dreves. Saj včasih se navdušenca še potrudita iz vozila, ampak zgolj zato, da premakneta hlod. E….pa ker je ravno tak pasji dan, postanem še sam nekako skladen z naravo štirinožcev. Podobno  začutijo še tisti trije preostali trimčkarji (pa tudi tistih nekaj mamc, ki gredo na »nedeljskega ta zelenga« proti Orlam se ne more vzdržati in podpiše antiterensko peticijo) in nekako uporabimo nakopičeno energijo v drvarska posla. Hlodi kmalu spet lepo, urejeno ležijo. Takla mamo, ja, na našem konc.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s