Špancir

Posted: 04/10/2007 in hribi

 

Natanko 13 mesecev po zadnjem obisku, vedno manj skritega cukra se je PRIMA, zdaj že skoraj tradicionalno, spet zagnala na lovsko pot in še enkrat več ponovno elegantno obšla trume, ki so se zaganjale proti joti. Midva sva tako banalni cilj seveda ignorirala. Še več: domišljala sva si, da zlagoma povečujeva naklonino, da z lahkoto premagujeva jutranji hlad in pospešeno loviva opojnost prvih sončnih žarkov. Vonj po snegu je pričaral svečano vzdušje, ko se je zdelo, da ničesar ne manjka za prvovrstno uživancijo po tednu, ki se je izgubil nekje med lovljenjem ravnotežja na cesti, ki fura proti križišču vseh poti, tako tistih strmih, hribovskih kot tistih ovinkastih iz vsakdanjosti. In potem se enostavno zgodi, da te nekaj prešvicanih korakov po jesenskem listju odnese v dimenzijo z jasnimi odgovori. Ko enostavno spoznaš,da hočeš še in čim večkrat. In še enkrat več skleneš, da se boš odslej že peljal naprej nekako v smislu »lebanovo« vrednega živleja. A daljša koncentracija v nedeljo zjutraj?: malo morgen!;  na vrhu je bilo filozofsko umeščanje že relikt preteklosti, ker je spet zeblo. Kot je v navadi na tem kuclju. Vedno kadar se povzpnem na Malo Ponco me zebe, ne glede na sonce povsod naokoli. Tale vrh je ravno prav sedelsko-grebenske narave, da vseskozi nekaj vleče čez. Ampak to je zgolj del očarljivosti turice, ki jo je vedno potrebno podaljšati do Tamarja. Pa ne zaradi hord spodaj, ampak zaradi kičastih korakov, ki osamljeno vozijo čez krnice, po meliščih, mimo jesenskih macesnov, ravno dovolj blizu resnejših mogotcev, da se ti pocedijo sline. Da bi v takih trenutkih imel pipo, pa ponošen gvant in klobuk, sedeč pred kako pastirsko bajto !  Hehehehe, pa zakrivljeno palico v roki !!!!  Jep, tura se je izkazala za ustrezen prevetritveni cilj na začetku nove sezone. Preblisk k tematiki: Zakaj se že leto začne januarja in ne septembra ? Eh, saj bom tih, se grem raj kak na štant z gurtno zataknit ….  🙂 Ampak odgovor sploh ni enostaven.

Comments
  1. GORNIK says:

    Oho. So se mi zdele slikce mal znane. Kak teden pred vama sem bil ravno v tem koncu – Mala Ponca. Tudi sestopal sem v Tamar. Krasni konci. Sicer sem se spodaj ob skakalnici mal prestavljal levo in desno, ker enostavno nisem mogel verjet, da sem lovsko pot našel brez večjih težav. Na celotni turi nisem srečal niti enga človeka. Sem pa očitno imel malo več sreče glede temperaturce, saj sem se na vrhu sončil brez majčke. Kar tko naprej, pa ni hudič, da se ne bi kje srečali, ha ha.

    LP
    Matjaž

  2. lebanovo says:

    Tudi midva sva bila edina pripadnika svoje vrste tam gori. Je pa opaziti, da je kucelj bistveno bolj obljuden z italijanske smeri. Hudič bo, ko se bomo srečali…😉 Ni hudič.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s