Sestop k gobarstvu

Posted: 28/09/2007 in prebliski

Oblije nujnih opravkov povzroča občasni medijski molk spletišča lebanovo in spušča avtorja v obup, kjer se besede spretno izogibajo druga drugi in se nikakor nočejo spraviti v pravilni vrstni red. Nekaj krivde za nastalo situacijo gre pripisati tudi septembru, temu čudnemu ekvivalentu junija, ki ima enake težave sz razporeditvijo časa za tiste projekte, ki se končujejo in za tiste, ki šele začenjajo svojo evolucijo. Ujetnikom teh dveh mesecev ostane zgolj potrpežljivo in zavzeto letanje od ene topike k drugi in nazaj. O uspešnosti bi se dalo debatirati. Pa to znate, da.

Ampak tale topika je vseeno primerna za objavo (ja, ja: kriteriji se znižujejo). Očitno spet malce prehitevam čas, ker prav siv še nisem, niti pravilno plešast še nisem, je pa res, da počasi delam na bierbauchu in popoldanski tečnosti. Zato sem še sam presenečen, ker se začenjam ukvarjati s športom, ki je resnici na ljubo, bolj namenjen tistim potrpežljivim naravoljubcem, ki imajo veliko časa za pregledovanje zaraščenosti okoliškega hribovja. Dogaja se preobrat, kateremu še sam ne verjamem. Hribovstvo ob nedavnih padavinah v mojih očeh dobiva nov pomen in se znižuje na raven gobarstva. Resda v tej smeri nimam veliko izkušenj in zato še vedno uporabljam začetniško taktiko, po kateri gobo najdeš šele takrat, ko se ob njo spotakneš, a entuzijazem se ob vremenskih ugodnostih občutno veča. Bojda izkušeni gobarji uporabljajo popolnoma drugačno taktiko nabiranja. Oni predvsem gledajo in oprezajo za velikimi, zdravimi gobani na že preizkušenih območjih. High-tech gobarji, ti so resda še v manjšini, pa že prisegajo na garmina, kamor vztrajno označujejo terene z naselitvenimi tendencami jurčkov. Zaenkrat rast gobarske kariere poteka brez nepriljubljenih izletov na urgenco, še več, v gobarski dnevnik bom zapisal, da radosti prebavnih motenj še nisem užil. To dejstvo seveda lahko pomeni zgolj to, da so moji inštruktorji ustrezno izvežbani ter me vestno opozarjajo na razlike med vražjimi in ostalimi gobani. Smisel sestavka boste seveda našli v številki 10. Ta pove velikost včerajšnjega nabirka. Takoj se pohvalim, da v primeru te številke nisem mislil na kostanj, ki je tudi že začutil jesensko-gravitacijski klic. Za povzetek še napišem, da je naselitev cucka na obronek Zadvorskega hriba zagotovo prinesla spremembe v navadah tamkajšnjih lokalcev. Tudi mačk, da ne bom krivičen do biotopa.

Comments
  1. EnXeN says:

    Pa ti si pronašao put iz šume!? Oujes!!
    Mal dolgočasno plašeča je namreč že začela postajat najedajoča misel, da si zimsko spanje pričel čist prezgodaj. Al pa da si ga pričel dokončno …😉
    … pha, hvalabogu zdaj vidim, da pravzaprav pridno nabiraš gobice. Hja, iz lovca strmin v nabiralca z ravnin …
    No, ampak ne bit žalosten, ni še vse zafuran v alpinističnemu pogledu. Če pogledaš mičken drgač, so tele gobice pravzaprav mejčkeno podobne enim takim idealnim mini štantkom – in za podoživljanje občutkov pri odkritju takih idelanih štantkov v recimo Dolomitih, ni treba drugega, kot da okrog klobuka gobe, ko jo odkriješ, elegantno vržeš gurtno (v te namene jo jaz med gobarjenjem, tako kot pri plezanju, vedno nosim nataknjeno preko ramena, se vsedeš v listje poleg nje – ki je itak bolj udobno kot skala ali pa grušč, zapreš oči in malo posanjaš. Je pa res, da so tereni, na katerih se dotični šport odvija, bolj ko ne žalostno položni. Ampak tud to se da pokompenzirat. Tonamensko ti priporočam gobarjenje po recimo vesinah nad Mačkovim grabnom, v Polhograjcih (boš videl, ni čudn, da Kozjek tolk raztura) in baje tud Selška dolina po nakloninah ne zaostaja kaj dosti.
    Torej, veselo vseljenje – če te prav razumem – pa “kipap” pr gobarjenju, kokr je baje treba zapisat pr plezanju, če hočeš komu še več uspehov.🙂
    Upam, da kmalu sledi kak zapis iz strmin.

  2. Kljukec says:

    Mini ali tudi večji štantki bodo zrasl decembra alpa letos ze mal prej, ker so sprejeli kadilski zakon. Torej, okrog takga jurčka, ki ga ni potrebo dolgo iskati, lahko prvežeš vrv kr sred Ljubljane. Potem pa potrebuješ prijatelja, da te odveže. Pot domov je lahko tudi strma, tako da alpinističnih podvigov ne bo zmanjkalo tudi sredi zimskega spanja. Strmino pa premagamo z izkušnjami…

  3. lebanovo says:

    Do zimskega spanja, sploh dokončnega je še daleč, ker nevrokončiči še vedno migetajo: Projekti se nabirajo. In imata prav, ko mi podtikata štante dobrih lastnosti. Teh štantov je okoli mene enostavno preveč, in ker gurtne in štrika nikoli ne zlagam v maniri visoke estetike, se vedno kam zataknem. Potem se pa zgodi: Preden odvozlaš zaplet, se že zatakneš v drugega. Ampak naklonino bom pa vseeno povečal, ker so horde nabiralcev Zadvorski hrib dodobra izpraznile. Tam najdejo kakšen drobiz zgolj še lokalke, penzionistke nad 65.

    hehehe…letos bo huda jesen, bi zapel Vlado….

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s