Brcajoč do endorfinov

Posted: 19/06/2007 in hribi

Ej, sem si rekel, pa tu vse crkuje. Ukinejo še zadnji izgovor za nedeljska TLP poležavanja, parketarja itak ni na spregled🙂, mala opravila ne dišijo, za velika je premalo časa, do sklepa ni daleč: nekam gremo, Kam ? Nikogaršnja stvar: »mi potujemo, tole je nas svet, barve so nas znak, tko kot zadnji val, tko kot zadnji krik, mi režemo zrak«…..

Situacija je bila skratka skrajno resna, skoraj preveč, sploh če uvoziš zraven še nestanovitno vreme, pa skrb za nikoli uresničeno kondo. Boljša polovica mi je v marsičem pritrjevala in ko se je nekam vmes prikradel sklep o ultimativni utrujenosti sva že vedela, da greva tokrat brcat proti morju. To ni štos. Nikakor ni štos, če štartaš v Ljubljani, kasneje čutiš čudne bolečine ob sestopu z rogovca na Belem križu. Kislina v nogah, nenaravna usločenost hrbta, posušena sol na frisu, korenjak pa tak, da bi ga z mikroskopom iskal, v trebuhu luknja. Za nameček ti na koncu izrečejo dobrodošlico še komarji. Pet jih pade, ko roka odločno žvizne skozi zrak…

Takole na prvi šuš bi rekel, da sva spet prišla do ene poštene štubajske zgonjenosti. Še pot je bila podobna. Takrat gor proti soncu, zdaj dol proti soncu. Sonce pa vsepovsod. Vsaj epilog je bil tak, tam od Črnega Kala dol je pripekalo in žgalo, da se je bilo veselje cvreti. Pot sama po sebi sploh ni bila naporna, samo ta zadnji strunjanski klanec. Ta !, ta !, ta je pa od hudiča, ta povzroči, da na svet gledaš s ta belimi. Od zadaj se ti zažre v misel, ti dopoveduje, da je za to serpentino, še ena in potem še ena, za konec pa še ciljna ravnina navkreber. Ti dopoveduje, da kar odmisli tisti »wellness«, ki se blešči v dolini, ti kriči, da je Salinera že daleč in se zjezi nate, ko pomisliš, da Krkino zdravilišče z maserkami vred ni slaba investicija.

A vseeno ti zadovoljstva kar ne more odvzeti. Ker veš, da je na vrhu hladilnik, ker veš, da si zbrcal eno pošteno razdaljo, ker veš, da si v bistvu zmagal. Sploh, če se kilometraža prejšnjih tur zaustavi na skromni številki trideset. Ampak zdaj je pisalo 138, pot do valov je bila odprta. Razbeljen asfalt, migotajoča sapa, postani vonj zgodnjega morskega popoldneva niso več motili, ampak so se imenitno vklopili v sceno z možgani na off in ležanjem na plaži. Še čivavo je bilo slišati v dalji.

Odprava se sicer ni začela obetavno. Toliko je bilo treba še opraviti, grmometer se je tresel celo noč, jutranje misli nikakor niso bile obetavne. So romale tja od depre do pesimizma in nazaj. Pogled v nebo, nato pomežik lužam sta zgolj še bolj poudarila vprašanje zakaj. Vseeno sva skladno z doktrino samozavestne ignorance, »men se jebe, jest sm…«, odpedelarila prti Vrhniki, preklinjajoč vse Blatne Brezovice in Drenove griče vmes. Grizoč klanec proti Logatcu sva priškilila do sonca in proti Planini že uživala. Endorfinsko trapasta sva kasneje premagala tudi kraške ovinke, klance, spuste in si pred velikim finalom še obljubila, da bova že nekako spedenala vse v kolikor gredo na črnokalski strmini zavore v maloro. Zavore so zdržale, nama je ostala za zadnje užitke zgolj še Parenzana. Pomenkujoč sva dospela do strunjanskega klanca….

»v lov za akcijo
padamo v trans
nikol in nikjer
nismo zgledal
tako dober kot danes
v tejle svetlobi
vse nam pomeni vec«

 

Comments
  1. EnXeN says:

    Stil Sinice! Yeah! Vendarle do velike Vode in svobode … Aleluja in amen!
    Ma si ne morem kaj, da ne bi … tam nekje na strunjancu te je pa mensezdi s svojim benflom na poti v portorosko marino zadi pustil in z izpuhi zaplinil parketar.
    Z vodovodarjem in keramicarjem je sel na barko slednjega na pir.😆

  2. lebanovo says:

    definitivno ptičji stil…hehehe…. : seveda ona trojica takrat še ni vedela, da bo nočni mir v marini zmotila temna postava, ki se je oprezno smukajoč pritihotapila do “Svetleče zvezde” in potrpežljivo začela svedrati v lepotico……luknjica je bila komaj opazna…šele drugi jutranji šok, potem ko so izplavali iz marinske slane mlake, ob pogledu na bavarca, oropanega gum in usnja je trojico streznil in nakazal potrebo po reviziji… ..zraven je bil priložen alkoholc…
    🙂

  3. sinica says:

    Ptičji stil, ja🙂 Sem dons spet mau poletela (to počnem zadnje dva meseca preredko). Pred šihtom, zakuga pa ne…na Begunšco. In tokrat mi je uspelo pustiti vse tiste lešnike, ki jih že ceu mesec zbiram ven iz kosmičev, na enmu hlodu pod Roblekom…za veverce🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s