Planjavski ruševec

Tik preden sreda opravi svoje delo in prevesi začetek tedna v skorajšnji vikend, zlorabim besedo ali dve za polemiko o nedeljskem izletu proti Planjavi. Proti vrhu te oblegane gore smo se namenili od Pastircev gor. Toliko smo že pregnani, da se nismo zakadili proti Kamniškemu sedlu in potem naprej, ampak smo lepo po svoji pameti zavili na greben Macesnovca. Sodeč po opisu se greben izteče točno na Sukalniku. In tako je tudi bilo, beštija nas je izvrgla točno na markirano pot, ampak klinc pa lastna pamet in prebiranje vodničkov. Včasih je vseeno potrebno poslušati bolj izkušene. No, ne samo poslušati, včasih je koristno vprašati. V nasprotnem primeru se zgodi »čez greben Macesnovca na Sukalnik«. Definitivno je tura namenjena botanikom in pomenoslovcem. Prvi bi lahko preučevali bujno visokogorsko rastje, drugi bi paberkovali o izvoru imena. Da se gora imenuje po nekaj macesnih, ki jih slutiš ob vznožju, je primer najodličnejše vrste angleškega humorja. Vsaj štirje opraskani, zvečer lepo dišeči po borovi smoli, menimo, da je ustreznejše poimenovanje Planjavski ruševec. Tam gor je nekaj kubikov ruševja preveč za pristno hribovsko uživancijo. A po drugi strani zgolj pritoževanje ne zaobjame celostne izkušnje, saj velja opozoriti na dejstvo o tako zapuščenih koncih, da cel dan ne srečaš ne ljudi ne živali. V bistvu smo uživali. Nedeljski odklop pač. Daleč od parketarja. Smer ( ji sploh lahko tako rečem ? – z nekaj kritične distance: ne), čistokrvno brezpotje je težko opisati. Še najlažje tako: Zjutraj nas je pogoltnilo ruševje in nas izpljunilo kako urco kasneje, vmes se je zgodilo 470 metrov enke do dvojke z uvodnim detajlom ovrednotenim s tri, travniško-skalne kakovosti. Bil je zanimiv dan.