Po Štubaji

Posted: 08/05/2007 in hribi

 

Ampak mi smo vseeno šli. Šli smo v urejeno deželo, polno prepovedi, opozoril, nezapletenega funkcioniranja in učinkovitega cuzanja evrov. Presenetljivo, sploh ne boli, ko odštevaš kovance za zimsko sobo. Sicer pa, zakaj bi, če ima sobica pečko s spodobno zalogo lesa, zraven potoček, za nameček pa še en štrbunk wece. – fino udobje na 2200 nmv. Za boljše počutje te malce višje čakajo ledeniki in ravno prav izpostavljeni grebenčki. Skratka, zapeljali smo v Avstrijo, tja proti Inssbrucku, točno tja, kjer so doma Tirolci, tja kjer krave lepše mukajo, tja kjer lahko začutiš ledeniški hlad in uzreš hermelina. Minule dni smo se preganjali po Štubajskih Alpah.

 

V tokratni epizodi smo združili radovednost in entuzijazem v pehanju za vrhovi trije matičarski in trije vertikalski sapovci, ki smo si zaželeli višin nad 3000. Porcijo teh smo v nekaj dneh tudi dobili. Z vsemi cukri in kislicami vred. Izmed vseh kislic je najbolj »kisu« nahrbtnik, ki te vztrajno krivi/kisa, a se preveč sploh ne moreš pritoževati, če pa v njem vedno najdeš cukre. In zaradi cukrov se sploh spraviš na kucle, ki se pnejo nad ledeniki z romatičnimi imeni kot npr: Grosserfernerstube, pa kakopak tudi Kleinerfernerstube. Res, Tirolci so eno tako simpatično pleme z logičnimi izpeljavami. Smo se naučili, da se moraš za posamezni gipfel najprej zapeljati v en Tal in potem najprej do kakega Alma, kjer nastopi obdobje kislih fac in težkih nahrbtnikov, ki traja vse do kake prijazne Hutte. Pot te od tam naprej drugo jutro nujno popelje čez razbito moreno do Gletscherja, kjer se previdni navežejo, ostali pa zaupamo koraku čez neskončno belino. Po dveh, treh urcah, »pa ko će ovdje, da šeta«, si ponavadi pred kako skalno pregrado, ki od daleč sicer izgleda skrajno težavna, vendar na koncu ugotoviš, da je čisto uživaško preplezljiva. Podobno je z grebeni. Od daleč vsi črni in odurni, od blizu naložene skalne gmote med katerimi vijugaš zgolj zato, da bi tik pod vrhom vriskal v kompaktnem grebenu, ki se izteče točno na vrhu. Gor pa vriskaš in se imaš fino. Sploh, če v brezvetrju nažiga sonce in se ti na ogled ponuja panorama z razgledi vse tja do Dolomitov. Še prej seveda ugledaš špičke, ki se ti naenkrat zdijo vse dosegljive z malce truda. In s smučmi takoj nato dodaš, ter se opomniš, da si šel zadnjič na ledenik peš.

 

Hribi so drugačni kot pri nas. To je ugotovitev, ki smo jo hoteli preizkusiti v praksi. Vse je večje, vse je višje, vse je bolj razbito, razdalje so daljše in ledeniki so še vedno ledeniki. Z razpokami, ki te lahko mimogrede povabijo na nepričakovan izlet proti globoki črnini. Hitro dobiš vtis o mogočnosti, a bi o estetskih presežkih težko govoril. Sploh, ko se spravljaš proti vrhu kakega trijurjaka. Na nek hecen način, v stilu »domača župa najboljš diši«, bo domačijska logika in vzhičenost nad našimi hribi kar prevladala. Ampak, ko se privlečeš na vrh je občutek še vedno fantastičen, pa tudi musklfibr v dolini je enako kakovosten.

 

Proti koncu treka po Štubajskih Alpah se mi je celo zazdelo, da nekje v dalji slutim znanko, ki šiba iz kucla na kucl. Ma ne, ta znanka ni iz Radolce, ciljam na ono drugo udeleženko vzpona na Špik. Teta Konda bojda počasi prihaja v goste, zato sem na trenutke pospešil korak in se zagnal proti novemu kucllju. No, vdih ali dva, herc na maksimum in teta je spet šla po svoje. Sva se to igro prikazovanja in oddaljevanja šla celih pet dni, na vsakem trijurjaku posebej. Gor grede se je teta oddaljevala, dol grede sem jo dohiteval. Če se ledenik seveda ni toliko omehčal, da sem mu padel v objem. Jasno, takojci se je teta oddaljila. Na trenutke sem imel občutek, da igra traja v nedogled. Ker sem imel počasi tega štosa dovolj, sem v sredo dopoldne korak usmeril proti avtu. Ta se je odteral 500 km-jev južneje na en rdeč pollitrski argument. Za konec še dodam, da smo družno odkljukali kar nekaj plusov, ki smo jih našli na tejle ruti: Grawaalm (1534 nmv) – Sulzenaualm (1847 nmv) – Sulzenauhutte (2191 nmv)- – Mullerhutte (Rifugio Cima Libera – 3148 nmv) – Wilder Pffaf (3458 nmv – po grebenu, plezanje II) – 100m pod Zuckerhuttl (3507 nmv)- Sulzenauhutte, in ker še ni bilo dovolj smo zavili v drugo dolino na še en hribovski šot: Oberiss (1742 nmv) – Franz Senn Hutte (2147 nmv) – Rinnenieder (2899 nmv) – Lisenerspitze (3231 nmv) – Rinnennieder – Rinnenspitze (3003 nmv) – Franz Senn Hutte. Cenjeni spotniki so spotoma osvojili še naslednje cukre: Wilder Freiger s sestopom na Becherco in Lisener Fernerkogel. Skratka, jagali smo se po ljubko poimenovanih tirolskih kuclih in bilo je fajn. Das ist alles.

 

p.s: spotoma sta nastala tudi dva fototsešna: Štubaja 1 & Štubaja 2

 

 

 

Comments
  1. dedek says:

    Škoda, so baje tle tud eni albumi, pa so tok požrešni, da jih moj komajda 700 mhz mlinček ne spravi vase. Sicer pa, prava umetnost je v besedi, tam je verjetno itak sam kič🙂

  2. lebanovo says:

    tko nekak ja…:-)

  3. EnXeN says:

    Iz zapisanega razbiram, da spotoma na Sennarci niste preizkusili tistih njihovih znanih hišnih mikroorganizmov…🙂
    Škoda! Ostali ste prikrajšani za izkušnjo nenadnih in urgentnih zabavnih napadov kvazitirolskega jodlanja in purgiranja. Been there, done that …

  4. lebanovo says:

    v bistvu smo bili nad gostoljubnostjo Zennovga Franceta in njegove bajte izjemno navdušeni…omenjene “mikro” izkušnje res nismo bili deležni..nasploh se nam je zdelo, da so bili personal v sredo že kar malce nestrpni, ker niso zmogli vsega takoj pospraviti; smo “en mau” izležavali…..

  5. Miha says:

    Kr lacen sem postal po ogledu slikc, saj mam v hribih ponavadi neverjeten apetit.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s