Iskanje tete na Špiku

Posted: 23/04/2007 in hribi

Teto Kondo sem svoje čase že kar dobro poznal. Nato sem prijateljevanje z njo zanemaril do te mere, da sem jo začel pogrešati. Je pač dogajalo preveč stvari, da bi si uredil še redne seanse z gospo. Priznam, do tega vikenda sem zdržal brez njene družbe praktično brez problema, nakar je nostalgija postala premočna, zato sem si za tri , pravkar minule, dni uredil tri zmenke. Kot ponavadi je teta prišla naokoli in takoj zatežila. Že na obeh uvodnih seansah mi je zmanjkovalo sape, v mišicah je skelelo in klanci so bili strmejši, daljši kot sem si jih zamislil, ko so me nostalgične misli prvič presenetile. Na moje trmoglavljenje, da naj se gre izživljat drugam, je ona vztrajno prigovarjala, da jo nujno potrebujem, da sem brez nje zgolj vreča, nafilana z eji in mehurčki, da se spreminjam v eno tako nekritično spužvo. In naj ne težim, ker sem jo tako ali tako sam povabil. A jaz sem bil zgolj utrujen in trdih nog, zato sem s strahom pričakoval kaj bodo bistre glave stuhtale za nedeljski zmenek. Jasno je bilo, da bo nekaj posebnega, ker se je baje vsaj enkrat v tednu potrebno do konca utruditi in na svet gledati s ta belimi. Še teta je zadovoljno kimala, ko sem dobil sporočilo o vzponu na Špik. Seveda je zame to spet pomenilo zgodnje vstajanje, pa kilometre neskončne hoje in vzpenjanje proti soncu. Mi je bilo takoj jasno, da bo musklfibr dobil nov pomen, nekaj v smislu končne rešitve. Takrat še nisem vedel, da bo teta tako zadovoljna z mano, da mi bo za prvomajske ponudila še več hoje, še več snega, še več premagane nadmorske. Ker lepo vzgojeni ne zavračamo vabil, že zdaj vem, da me za vikend bonus čaka 60-litrska kredenca, ki se bo potem čez prvomajske sončila na mojem hrbtu. Res ne vem, res ne vem, kako bi ukanil te hribovske štose, da bi enkrat nahrbtnik nosil mene in ne obratno. Sicer se je nedelja odvila v evforičen dan, ko so bile vse hribovske tegobe, vključno z udiranjem, pozabljene še preden smo se opotekajoč vrnili v avto. Med jutranjim in večernim »joj, kako mi je hudo« je minilo nekaj ur hribovske idile z obveznim spancem na vrhu, ki je začuda sameval. Do zdaj sem mislil, da to med vikendom na priljubljenih vrhovih ni mogoče. A po drugi strani: Špik ima verjetno več občudovalcev iz martuljskega mostu, kot pa je častilcev, ki se spravijo gor. V vsakem primeru te Špik pač postreže z dolgim dostopom. Sestop seveda ni nič krajši, a če te navkreber skozi Kačji graben strmina še provocira, da mirno privoliš v zgodnji, predvsem senčni štart, potem je sestop proti Krnici en sam panoramski presežek. Resda vijugaš sem ter tja, vendar te za vsakim ovinkom preseneti nov pogled na Martuljske divjake, ki odtehtajo zlobne pripombe tete Konde. Pač, gor je lepo in divje, vlada en tak prvinski občutek, ki si ga zaželiš vedno znova in znova. Vsekakor dobra droga, ki fino zadane. V primeru celodnevnega sončenja zadane direkt v čelo. Sklep se seveda ponuja sam po sebi: na hitro odštejemo tele štiri dneve, pa se spet povabimo v kak lirični utrinek. Predvidevam, da bo teta manj zoprna kot je bila ta vikend, ko se je na trenutke obnašala nedosegljivo ošabno.

 

p.s: da bi se bralci spremenili v gledalce, bo potrebno še nekaj truda: fotke bodo maja.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s