Sprašila sva Teranovo

Posted: 01/03/2007 in hribi

 

Prebiranje novic o hribovskih podvigih te včasih pripelje na rob občutka o totalno neaktivnosti, o totalni zaležanosti, ki pelje zgolj še k frendom na pir. Kar navsezadnje niti ni tako slabo, a kaj ko se vsake stvari enkrat prenaješ in takrat tudi galona Uniona ne pripomore k boljšemu počutju. Zato je prebiranje novic koristno. Ker te zdrami in nažene gor, jasnejšim mislim naproti. Ko ti postane jasno, da parket za 24 jurjev ni najvažnejša stvar pod soncem in da prodajalci itak nabijajo, ker so plačani za to. Modrejši od mene bodo tako ali tako povedali, da je vse stvar prioritete. In bodo puhnili še en dim. Zato sva se končno zedinila, da greva iskat gorske razsvetlitve v smer, ki je letošnji hit zimske sezone in sliši na ime Teranova smer. Vem, alpinistični puristi porečete, da raja ne pozna nobene domišljije, ko se vsi zaženemo v oglaševano smer. Da napopam tule še eno kovancasto refleksijo: to je hkrati bonus in prekletstvo interneta, ki omogoči osvojitev kake smerke tudi rekreativnim hribcem. In sva se sredi tedna odpravila novim dogodivščinam naproti.

Dogodivščina se je začela že takoj na startu, ko je modra puščica s krehanjem oznanila malce slabše zdravje. Nekako od 100km/h naprej ji žicasti sistem ne dela najbolje. Bodo verjetno krčne žile, če venomer prižiga tisto rdečo akumulatorsko lučko. Do Jezerskega je puščica vseeno poletela. Ravno toliko je bila hitra, da je na parkirišču še ujela sopotnika, ki živita malce hitreje od dvojice zaležanih. Smo si rekli: žio, zdravo, kak si, pa zakaj in smo odbrzeli vsak v svojo smer. Med gaženjem so se po glavi podile misli o plazovih, o uležanosti snega, o pripravljenosti, o hecih pri sestopih. Dostop je bil ravno prav dolg, da sva pod vstopom še enkrat na glas izpovedala dvome in zraven dodala še misel o nedeljskem sneženju. A smer je vabila, izgledala je ravno prav strma in ravno prav zasnežena. Sva pojedla tisti cmok in se začela vzpenjati. Tvegane misli so bile kmalu pozabljene, saj se je začelo uživanje v res lepi smeri. Se mi je zdelo, da se je smer nastavila tja točno za moj nivo hribovskih sposobnosti. Nič več in nič manj. Ravno prav.

 

In sva pikala s cepini, da je bilo veselje gledati, kako sva izmenjaje v vodstvu premagovala višinske metre in pri tem uživala. Resda z najino hitrostjo, a koga brigajo podrobnosti. Dokler se mi v buči ni nekaj zataknilo. In priplezam tja v tisti kotel. Gledam dol: bemtiš, strmo gre dol med tistima dvema skalcama. Gledam naokoli: nobenega izhoda, same stene, visoke in grdo oranžne, nobene sledi ne vidim v nadaljevanju, vse je sveže snežno poprhano. Od spodaj slišim: še pet metrov štrika!, jaz pa sredi snežišča, brez možnosti izdelave varovališča, ki bi name vplival pomirjujoče. V moji glavi se je količnina snega takoj drastično povečala in že sem ugotavljal, kako se bo zdaj, zdaj vse odpeljalo. Za nameček so iz mene bruhale kletvice, ker sem spet zapel z derezami v hlače. To je tako ali tako zgodba, ki si zasluži posebno obravnavo. Ne vem, če še kje biva modelc, ki bi imel bolj zaflikane hlače. Eh, pa ta moja štorasta narava. No, odplezam nazaj na krajši posvet. To vzame nekaj časa. Ko se pomirim, raztežaj še enkrat oddelam in glej ga zlomka: kar naenkrat tam nekje pod oranžno steno res slutim sledi oranja. Rutinirano začnem štrikati, ne mine dolgo, ko mimo odšprinta drugi del štrika, ki modruje, da bi pa ja moral videti kje gre pot, če je pa tako vse jasno. Saj, kaj pa naj naredim, kot da se strinjam, če ima prav.

Res, sem zabluzill, si mislim, ko zaslišim izjavo o najdem štantu in izhodu, ki je na dosegu. Uspešno izplezava in se podava v plavanje proti Ledinam. Sneg še ni preveč predelan in občutki so zoprni. Po desetih minutah je konec zoprnije, sestop do modre puščice mine relativno hitro. Analiza ob Unionu pokaže na nekaj dejstev, ki jih je v zaključki potrebno obelodaniti: Internet ne laže, smer je res lepa, gneča se zdi upravičena; če ujameš dan brez velikega števila obiskovalcev je uživancija popolna. To se je nam zgodilo včeraj. Jep, pišem v množini, ker sta se nama zaradi pregovorne hitrosti v uživanju pridružila še omenjena jutranjca, ki sta prej sprašila še Sinji slap.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s