Zmaga za konec zelenega debakla

Posted: 26/01/2007 in zelena

kot pravi Vilfan: “Union Olimpija je način življenja !”

 

hehehehe

 

 

In potem je Saška zapela, da ne gre na kolena, ker ne bo več senca njena. Res malce osladno, a nedvoumno jasno sporočilo upravi je namešal glasbeni opremljevalec dogodka ob še eni presenetljivi zmagi Olimpije v tej kaotični sezoni. Pa malce prečekirajmo kaj je novega v dvorani pod Rožnikom.

Na prvem mestu seveda omenim, da je ostro oko opazilo na eni izmed zmajkl skrajšano dolžino las in malce spremenjen barvni odtenek lasišča. Obe dejstvi nista v ničemer vplivali na predstave v minutah odmora. Punce so tudi na zadnji tekmi delovale usklajeno. Tudi pogled na tribune ni povedal nič presenetljivo novega. Na tekme še vedno pride precej gledalcev in malo »wanna be« pomembnežev, še Jureta iz Mojstrana city ni bilo opaziti. Mar to pomeni, da je z Olimpijo konec, če še tako znane face iz kluba navdušencev ni na spregled ? Očitno prihodnost ni rožnata, če trendsetterji/sucherji ne zmorejo v urnike vkalkulirati euroligaških košarkarskih večerov. Na prvi pogled se tudi na igrišču ni spremenilo ničesar. Pač: mala Olimpija brez zvenečih imen in nasproti velikan iz Tel Aviva, ki je že sam po sebi institucija. Že samo spomin na septembrsko pripravljalno tekmo je ohladil prevelika pričakovanja in tudi najnovejše (ali najstarejše ?🙂 ) okrepitve niso zbujale kakega velikega upanja na zmago. A zgodilo se je tako, da je še Vilfan izgubil glas ob pesnjenju zmajevske ode. V njegovem primeru bi se sicer lahko debatirali o prekrivanju funkcij, a on ima res rad košarko, Olimpijo in mu je zato, takole na navijaški način, pol odpuščenega. Vsaj za zdaj.

Resda je konec euroligaške sezone in res se z lahkoto poigramo z mislijo, da tekmeci proti Olimpiji ne igrajo več sto odstotno zavzeto, a včerajšnji zmagi ne gre gledati v zobe – Maccabi ni ekipa, ki bi padala na južnjaške podcenjevalne finte. Zmaji so si zmago sami prigarali, navkljub oranžkotom, ki so se spet iskali skozi celo tekmo. Očitno brez sodniških kompenzacij letos nikakor ne gre. In to na kakšen način. Po moji oceni je Olimpija včeraj odigrala najlepšo tekmo sezone in dokončno potrdila dobro Gašperjevo raboto. Gašper še enkrat hvala, da si prebudil zmaje.

Ti so se včeraj spet predstavili kot ekipa in ne kot zbirka posameznikov. Žoga je krožila naokrog, garanje v obrambi se je izplačalo v nekaj protinapadih, napadalno uspešnih je bilo več igralcev v lublanski barvi. Statistika o Maccabijevih 37-tih skokih in zgolj 17-tih zeleno-belih poskočnicah sicer takoj odkrije največjo hibo, a mirna roka v neverjetni seriji 10:0 je tokrat odločila srečanje. Leteči Finec je s košem v zadnjih sekundah dokončno opravil zrelostni preizkus. Sicer pa se sam ob morebitnem včerajšnjem porazu ne bi prav nič pritoževal. Ne bi bilo pravično. Razpoloženi zeleno-beli so Okornu dejansko olajšali delo. Ni mu bilo potrebno iskati niti zamenjave za Lorbka, ki je včeraj odigral, tako kot je večina od njega pričakovala že septembra, pa tudi Jurkovič je spet poskrbel za svojih pet minut slave. Tistega prodora verjetno ni pričakoval nihče v dvorani. Res🙂 hehehe, cela dvorana se je razlezla v sproščen smeh. Nedvomno odigrano na način, ki se ga sicer poslužujejo džordani v trojkah na betonskih placih. Še najnovejša naveza Rizvič-Jurak je spodobno opravila svoje delo. Ne vem kaj se je Juraku zgodilo v zadnje pol leta, a jaz se spomnim igralca, ki ni znal šteti korakov, filanje košev je bilo bolj vprašanje znanstvene fantastike, edino borbenosti mu nisem nikoli očital, vse drugo pač. Njegovi včerajšnji predstavi pravzaprav ni veliko očitati. V ekipo je vnesel borbenost pod košem in tečnarjenje nasprotnim igralcem. Zanje je Jurak prav gotovo zoprnija, ki ostane še dolgo v spominu in verjetno hvaležna podpora Rizviču (verjetno bo postalo ravno obratno). Očitno je Olimpija po odhodu Miliča pridobila novo dozo borbenosti n srčnosti.

Kljub zmagi se je spet pokazalo, da je uprava svoje delo opravila res zgolj na pol. Če še malce teoretiziram, bi bila tale Olimpija z lahkoto čisto spodobna ekipa, če bi že na začetku sezone Miliču priključili Juraka, poiskali še enega centra tipa Emilio Kovačič (namesto Marakerja in Kuzminskasa) (ali pa bi začeli s pospešenim zorenjem Pietrasa) in bi Ranniku priskrbeli še enega playa, ki bi relativno zanesljivo zadeval in znal žogo zanesljivo popeljati čez. Če že hočete ime – nekaj takega kot je bil Rodriguez. Takole na prvo žogo iz osamljenega možgana direktno na blog: po taki Olimpiji bi težko pljuval: Milič, Jurak, Pietras, Rizvič, Zupan, Jurkovič, Švili, Lorbek D, Ožbolt, Rannikko, Rodriguez. A to so le sanje enega entuzijasta.

V kolikor želi uprava še naprej (ne)početi kozlarije, potem naj hitro odslovi Okorna in pripelje kakega tujega strokovnjaka. To bi bila vrhunsko trapasta poteza (primerna dogodkom v tej sezoni), saj bi tako izgubili trenerja, ki k poslu pristopa entuzijastično, z gorečim žarom v očeh. Povrhu vsega je še domač poba, ki na Olimpijo ne gleda zgolj skozi prizmo denarnice. Vsaj upam, da je tako. Vseeno je Olimpija predvsem mali klub, ki velikih zvezd za odločilne poteze, ponavadi ne uspe privabiti v svojo ekipo. Tudi zato zmajevo gnezdo potrebuje takega trenerja, ki iz razpoložljivih igralcev izvleče makismum. Gašperju to zaenkrat odlično uspeva. Olimpija je včeraj izgledala tako kot bi morala izgledati že septembra: zavzeto, odločno, samozavestno, borbeno. Gledalci smo bili spet navdušeni.

Bodi dovolj bluzenja: HOWGH – spisal sem

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s