Blues zabluzenega sapovca: Kukova špica & Škrnatarica

Posted: 18/01/2007 in hribi

Nič novega ne bom zapisal: Letošnja zima ni zima sploh. Vladavina jugozahodnika v navezi s spomladanskimi temperaturami se nadaljuje. Kolesarji in tekači vriskajo, ostali pripadniki outdoor plemena smo malce zaskrbljeni. Resnici na ljubo je depra novoletnega kuhanca že pozabljena, a vseeno si želimo vsaj malce bentenja sosedov ob kidanju južnjaka, želimo si kako vest o počasni cestni službi, želimo si trdih flank in narejenih grapc. Ne pa tako, kot se mi je godilo oni dan pri (zimskem ?) pristopu na Kukovo špico in Škrnatarico. Ves optimističen, ves navdušen nad dejstvom, da sem se prvič v letošnji sezoni končno uspel spraviti v hribe, vstanem zgodaj, odbrzim proti Gorenjski in v Tišerjevem rovtu končno nase navlečen zimske gojzerje. Vse spedenane, z nanovo napeljanimi vezalkami, lepo z mastjo namazane, z očiščenimi,  praktično brezblatnimi, podplati;  toliko da  nisem pomislil: bemtiš, lepe gojzerje si kupil. Pa jo zakoračim cilju naproti. Še sreča, da te na začetku v nirvano potopi zložna lovska pot, sicer bi bentil že prej. Sredi januarja smo, jaz pa okoli sebe vidim samo smrekove iglice, suho listje, švojc, ki sili izza švicke. Ničesar zimskega ni v moji okolici. Ivja ni, mraza ni, o škripavcu sploh ne bom razpravljal. Seveda. Edini, ki me ne pustijo na cedilu so gojzarji. Ti so še vedno neprijetno togi in trdi, še vedno se moram koncentrirati, da stopam s celo nogo in ne samo na prste – to že lahko štejem med zimske izkušnje.  Medtem cepin še najprej trmasto čemi na nahrbtniku in bluesira po svoje:

 

…jaz obupan sem cepin oooov je

…,padampadam,

 noben ne mara me oooov yeee

 padampadam,

 imel sem ljubico…yeee…

tr-rr-rm,

 Zima ji je blo ime,

…padampadam..

videl je nisem sto let yee,

 padampadam,

 v kotu tam čepim oooov jeee,

 snega nisem videl  dekad  že par  no, no, noooo…

…tr-rr-rm,

 bejba šla je drugam, oooov no

…….pikal bi yeah bejbi, pikal bi bejbi,

…padampadam..

..pa ne v mehko zemljo, smisel živleja je razbijanje ledu !

ooov yeeah…. 

 

….. Vseeno jo s tremi dečvami maham naprej. Ker se zavedamo,da danes ne bomo uganjali kake velike epskosti, nam lirični blagi alpski popolnoma zadostuje. Medklici po pavzah delujejo kot balzam za snega željno dušo, ki se mora prebijati skozi rušje do prvih snežnih flikc. Ampak, daleč od tega, da bi se kazala potreba po derezah.

 Kje pa!, te nataknemo šele čez dobri dve uri, ko na sedlu končno zavohamo približno pravi zimski okus. Verjetno zgolj zaradi večje dramatičnosti se malce pooblači in blagodejna sapica opomni naj se zavijemo v goretekse, ki bodo dali zadnji strmini priokus resnosti. Ne bo odveč na tem mestu omeniti, da smo do višine »dvataužnt« prilomastili lepo slečeni, smo blesteli zgolj v švickah.

Res, »ne morš, da verjameš, kera zima«. In se polni veselja napravimo tako kot se sicer spodobi za ta letni čas (verjetno ni  odveč, ako poimenujem za zanamce te izumirajoče dele opreme: kapa, rokavica, dereze, cepin, goreteks) in v dobre pol ure jo po trdnjaku, južnjaku, spihancu, skalnjaku ter po skalah zategnemo do vrha Kukove špice, kjer se dam poučiti o vrhovih tam okoli.

Nehote se oko ustavi na nasprotni strani, kjer se nastavlja Škrnatarica. Do njenega vrha pelje grapa. Ki zgleda. Jebenti, grapa, ki zgleda, ej !!! Zgleda tako kot pozimi mora zgledati: lepo zalita, cel dan v senci. Ni vrag, da tam ne najdemo pravega trdnjaka. Zatorej se spustimo nazaj na sedlo, spotoma shecam za vzpon še eno nadebudno in že prečiva ravninco, pa  se zakadiva v grapco.

Resda ni najbolj strma, a vsi ostali pogoji tam zadostujejo za zimski užitek. Zato uživava, si dajeva duška in zbirava vtise. Orgija traja zgolj ene pol urce, ko že svršiva na vrhu ob sončku, ki je nekako zavijugal čez oblačnost. Končno malce pomirjena z letošnjo situacijo pripraviva abzajl za tistih pet metrov, se spustiva nazaj v grapo in jo zlagoma odmarširava proti modri puščici in medici. Ker  tradicionalista sva pa vseeno. Medica se pije pozimi in zdaj je zima. Kakorkoli že obračaš.  V bistvu je bil dober dan.

Comments
  1. sinica says:

    Best blues ever :-)) Dej spiš še kakšnga o rdečem lončku z belimi pikcami…pa o 5-ih minutah nemega pogledavanja v tisto vršno skalco… dejstvo je, da nisva samo tradicionalista sva tud “načelnjaka” – greš na goro in ne preplezat smer…čudno v dilemi nista bili najini spremljevalki…sta točno vedli, da bova stisnla :-)…haiku dneva je bil pa zihr: “ampak ni da bi glih umru zarad Škrnatarce”…pa vseen bo fajn za gostilniško debato🙂

  2. lebanovo says:

    hehehe..hvala, hvala…o lončku pride morda malce kasneje..če najdem inspiracijo…popoldne sledi še slikovni material..

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s