URBANO

Posted: 09/01/2007 in prebliski

Že nekaj časa iščem besede s katerimi bi se izognil osladnosti, a bi hkrati vseeno ubesedil strinjanje z miselnim tokom Dnevnikovega novinarja Boruta Mehleta. V času, ko turbo prevladuje v vsej svoji pojavnosti in se podaja iz bizarnega v bizarnejše je pravi užitek brati tipa, ki na svet gleda iz malce drugačne perspektive. Pa tipo, sodeč po pisanju ni kaki new age odpuljenec, ki bi za jasne misli potreboval jogo, navdih indijskih mislecev ali pa odklop pobeljenih vršacev. Ne, on daje vtis, da živi eno tako lublansko, meščansko živleje  in ima pogruntanih večino štosov s katerimi ehte lublančani zabelijo skozidnevnosti. Pa se nikakor ne ubada z zvenečimi lublanskimi problemi tipa SIB, ampak se z vso resnostjo sooči s tistimi majcenimi detajli, ki delajo Lublano lublansko. Spotoma se obregne ob ukinitev basket igrišča, predstavi še tiste zadnje špelunke iz osemdesetih, kjer blokovci rešujejo bivanjske težave, spregovori o posebnežih, ki prepoznavno zaznamujejo svoj kvart in se z vso resnostjo loti problematiziranja odnosa med golobi in vrabci v korelaciji z drobtinami gostilniških vrtov. Nekje vmes seveda obdela še celo paleto skozidnevnosti. Če se izrazim malce učeno: Mehle obravnava fenomene vsakodnevnih mestnih družbenih in prostorskih praks. Še najlepša pri njegovih člankih je pikra resnost s katero obravnava lublanskost, pri čemer sam kot bralec nimam občutka, da avtor piše kar tja v en dan, ampak se ga stvari dejansko dotaknejo. Skratka, piše fine tedenske impresije v katerih ne teži, ne pametuje, niti ne išče večne resnice. Prej poskrbi za grenke nasmeške, ko se, kot denimo nazadnje, spotakne ob Drnovškov akcent. Podoben pristop novinar ubira tudi v intervjujih, ki jih občasno zasledim v Anteni in so daleč od običajnega piar predstavitvenega sranja. Ne, on je pač malo drugačen od novinarjev, ki sicer ustvarjajo tabloidne rumenkarije  in se zato z vsem pripadajočim užitkom/odporom in novinarsko radovednostjo zažene v sogovornika. Kar se pravzaprav za intervju spodobi. In šele takrat osebki – intervjuvanci zacvetijo oziroma odcvetijo. Tak referenčni intervju, kjer je novinar ohranil svoje samospoštovanje, intervjuvanec pa zgolj še bolj zabluzil je nedvomno tisti z bizarnostjo, imenovano Damjan Murko. Ob novinarja sem se sicer obregnil tudi zato, ker se mi zdi, da uspešno ločuje urbano od turbo ruralnega. Naj se še malo pohecam s konceptom urbanosti, kakor ga razumem sam in ga vidim predvsem kot nasprotje turbo ruralnemu, ki ga  po mojem označujejo predvsem naslednje lastnosti: nerazmišljanje, hitra zadovoljitev okusa, sledenje serviranim trendom, vulgarnost, vztrajno negovanje sterotipov, priseganje na moč in zunanjost, plitvost in nenazadnje kot posledica nevednosti tudi plehka bahavost. Urbanost razumem predvsem kot heterogenost, kot drugačnost, kot priložnost, kot raznovrstnost, skratka kot prostor aktivnih skupin, posameznikov, ki se zavedajo, da lahko polno zaživijo šele takrat, ko udejanjijo svoje ideje in zato raziskujejo, se informirajo, se poglabljajo, se čudijo in spoznavajo. Tu je samoumeven dvom in ne prepisovanje, gre za samoiniciativnost in ne za sledenje. Zato se mi zdijo tipi kot Crni, Jonas, Dežulovič, Mehle zanimivi. Ne pustijo se voditi. Imajo svoj prav. Niso brezjajčni (če ste si morda za zaključek zaželeli bolj žmohtnega izraza).

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s