Čez Kaptanski greben na Brano

Posted: 03/10/2006 in hribi

Vsako začeto stvar je potrebno končati, tako, da nekje nekomu nekaj ostane, pa magari, če je to prusik na hribu. Skladno s to zahtevo smo se obnašali tudi večni Sapovci, ko smo prvega oktobra zaključevali brezpotni september. Potegavši eno analitično črto lahko ugotovim, da je bil pravzaprav lep september. Stari zvijačnež se je letos pokazal v vsej svoji raznobarvnosti in nam naklonil bleščeče dneve, a je za konec vseeno prihranil nekaj streznitvenih oblakov, ki bodo hribogorce vsaj začasno prikovali k peki kostanja in manj k podvigom nad gozdno mejo. Vseeno je petkova spodobna vremenska napoved kar klicala k še enemu sončnemu vikendu in zato smo se trojica odločili za nedeljski naskok na Brano. Preko Kaptanskega grebena naj bi nas vodila pot, je še dodal Habjan v tisti svoji bukli. Smo rekli: okej , uredu, ta ve kaj govori; upajmo da tako tudi piše – bi spotoma pripomnil kakšen cinik . Že zarana nas je zopet doletelo spoznanje, da so tudi meteorologi zgolj ljudje.

 

 

Vremensko gledano je bila nedelja bolj kisla, soparna in z oblaki na vrhovih, okoli vrhov, pod vrhovi – skratka kisli oblaki so bili povsod. Precej kislo smo se počutili tudi mi, ko smo lezli gor k Pastircem in je sopara iz nas vleka tiste težke, preznojene kaplje večnega napitka. Pa nas to ni vrglo iz tira, zlagoma smo pridobivali višino in se šele tam na travnatem sedelcu zavedli, da bi morda prisluhnili knjižnim napotkom, ki pravijo, da je tura v megli neizvedljiva.

 

 

 

Seveda smo raje pomalicali in nesli svoje prde novim dogodivščinam naproti. Na Kaptancu smo začeli zavestno ignorirati vidljivost. Raje smo na plano potegnili instinkt ga povezali s stezosledskimi izkušnjami in začeli zaupati sledem dereznega praskanja, ki je iskalo najlepše prehode po grebenu.

Lepo, zlagoma, smo mestoma izpostavljeno turo pripeljali vse do vrha Brane, kjer se je za trenutek malce razkadilo in se je za tolažbo odprl pogled proti Cold mountain above Okreselj. Smo jeli koj nazdraviti inu si podali roke vsled dobro opravljenega pristopa. Potem pa; eh kaj bi pravil: kulinarični razvrat nad 2000 v družbi dveh vlažnih, ki sta mi k ustom nosili sendviče, pa čokolade in borovničke in nasploh sem se moral braniti prevelikega ugodja, saj smo vendar v hribih. V hribih je pa ja mrzlo, in piha in gor je potrebno hoditi in je nasploh naporno, užitka tu ni, ampak res sploh in nikakor nič. Mora biti nekaj narobe z mano, da nedelje nisem doživel tako, čeprav je od nekod spet pribrzel oblak in nas nagnal po markacijah proti dolini. To smo zopet dosegli v popoldanskih urah. Vsaj za moje teve lahko rečem, da so bile vesele ponovnega snidenja. Ob sestopu smo imeli ravno še toliko časa, da smo ovrednotili turo. Smo rekli, da je prijetno brezpotje, kjer je plezanja ravno toliko, da dvigneš koleno malce višje in ravno toliko izpostavljenosti, da je za trenutek ali dva potrebna resnost. Nasploh smo soglašali, da je bila prijetna tura, ki omogoča tudi zanimivo zimsko varianto.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s