Zeleniške špice so odkljukane

Posted: 11/09/2006 in hribi

Dolgove je potrebno enkrat poplačati. O tem ni dvoma in zato tokratna izbira cilja ni bila težka. »pejva na Zeleniške« sva sklenila soglasno, budilko navila na četrto zjutraj in v nedeljo presenetljivo že ob 6.30 začela s pohodom proti Repovemu kotu. Obljubljeni sončen dan je sprva postregel s hladom, ki ni popustil vse do Staničevega vrha, ki se je zdel imeniten »sendvič stop« pred vstopom, sestopom na nazobčani greben. Začetek poplezavanja sicer zaznamuje malce siten sestop iz Staničevega vrha, saj moraš prav tu dokončno uskladiti gibanje okončin s povelji iz betice. Začetni okorni metri pa se ob vstopu v škrbino prelevijo v eno samo uživanje. Malo gor, malo dol. V škrbino. Pa na potko. Pa po sredi grebena: na desni nič, na levi nič. In po stebru navzgor. Da ne dolgovezim preveč: vse kar ti obljubljajo korenjaki Miheličevega kova je res. Res drži, da so fantastični razgledi, res drži, da je potrebno sem pa tja malce poplezati, res drži tista o rešitvah na levem boku in res drži tista o izjemni izpostavljenosti, ki navdušuje in straši hkrati. Že zavoljo jesenskih barv, mora biti oktobra na špicah zapeljivo. Zelena preproga na vrhu zadnjega plečatega stolpa je resnično presežek, ki te napolni z energijo. Bolj ko vrtim film nazaj, bolj ugotavljam, da bi vsaka naslednja beseda pomenila zgolj pretirano osladnost, zato na tem mestu končujem z obljubo, da v naslednjih dneh obiščem mojstra za razvijanje fotografij. Bodo te povedale več kot zmorem sam.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s