Brojanov raz na Stenarja

Posted: 25/07/2006 in hribi

Dobro se še spominjam tega. Kot da je bilo včeraj, mi pred očmi migota sesuti pejdž: nestrpno čakanje na odziv. Bo šla, ne bo šla ? Pa kaj babnica toliko mečka. Na koncu se le izkaže, da letijo zlobe osti v napačno smer. Je le zatajila tehnika, zato se dogovoriva po drugem komunikacijskem kanalu za trip.  Tudi tokrat se nisem izneveril običajnemu petkovemu zavlačevanju, zato iz Vodic štartava z nekaj zamude, ki jo kaniva nadomestiti na široki cestni kači, a nama namero zadnji trenutek prepreči gospod palicaj, ki vehementno zaračuna nekaj tisočakov. Da vikend ne bo posvečen hitrosti, nama postane jasno v Vratih, ko priroma v roke prijetno ohlajeni Bandidos iz rašiške zaloge. Kljub prijetnemu vzdušju jo na večer mahneva proti Bivaku IV, a se  konzerva kar noče prikazati, zato jo skleneva ignorirati in noč prespati pod steno. Po dvatisočtristodvainosemdeseti zvezdi in dvanajstih utrinkih zaspim v pričakovanju pustolovščine. Izbrana smer na srečo ni dolga, a je ravno prav zahtevna  in krušljiva, da zjutraj poiščeva vsak svoj zasebni kotiček ter spraviva noter in ven zajtrk za tisti dan. Pred uživancijo naju čaka zgolj še en malčk melišča, a potem se pred nama odpre, prosto po Miheliču, malce krušljiva nebeška lestev, kjer roglje obiraš kot za stavo. V besednjaku enega sapovca bi to pomenilo, da sva potek smeri zadela in napredovala brez večjih težav. Jako komplicirano ni bilo, (ne)težave so bile enakomerno razporejeno skozi celotno turo, skorajda bi upala zavriskati, da nisem spotoma v Vrata poslal enega menhirja. Malce trušča naju je prisililo v strogi izraz na licih, morda kako sivo kocino več, a raz je bil v naslednjih dveh cugih odkljukan. Zatorej sva se lepo odpravila proti gmečemu vrhu, spotoma vriskala v preduhu, se čudila resnično veliki izpostavljenosti škrbinice in naposled po še eni preplezani trojki zavzela vrh Stenarja. Spust do rukzakov, kjer v nasprotju s hribovsko tradicijo ni bilo niti piva nit šnopsa, je bil rutina. Ampak vzponov za ta dan še ni bilo konec. Še pred večerjo ala Humar (torej: pazljivo zmešaš vse kar imaš) sva se povzpela do konzerve. Strah, ki je napovedal uro šodranja, se je spremenil v mini sprehodič dolžine dvajsetih minut. Preostanek dneva je minil v prijetnem mentalnem alpinizmu. O trilogiji šnops, ovca, kompot pa morda kasneje. Tku je blu….«je tut kumrna rt uživala« Še za evidenco dodam, da sva po Brojcu (400m / 500 m; III/ -IV) na Stenar (2501 nmv) zlezla Mary Poppins in Project manager.

Comments
  1. sinica says:

    In kje je tisti del o Pepelki in izgubljenem čeveljcu :-))), ki je naredil najino obračanje na Kozini in pred Učkim tunelom čist malenkostno…???

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s