WOULD YOU JUMP FOR GENTLEMAN ?

Posted: 15/05/2006 in arhivirano, muska

»keep the fire burnin´«

In potem so skakale celotne Križanke, s prodajalci piva v preddverju vred. Čista pozitiva, dobre želje, sproščenost, jah vibracije so pretresale Ljubljanski unikat. Niti malce nižja temperatura niti obljubljeni dež ni zmotil pet tisoč dobro razploženih reagijašev, ki so prišli na svoj odmerek opojnega basa. Končno pravi, polnokrvni odmerek reagija tudi v Ljubljani. Navkljub skepticizmu, ki ga sprožila cifra na karti, je bil včeraj amfiteater res dodobra napolnjen. In kako lepo je dišal. Jah Rastafarai ! Si imel na trenutke občutek, da si na kaki prepovedani plantaži, kjer se potomci vdove Grace ukvarjajo z vrtnarjanjem. Redarji se na srečo s takimi malenkostmi niso obremenjevali, a vseeno so budno pazili da iz preddverja na prizorišče ni pripotoval kak plastični kozarec piva. Nasploh nesmiselna uredba v Križankah. Pa smo jih ugnali tudi v tem pogledu. Ne bom razložil načina, ker verjamem, da tudi redarji berejo. Zaradi gandijevske pozitive so bili včeraj resnično brez dela. In občinstvo ? Kako naj ga sploh prehvalim ? Velika odzivnost, velika skuliranost, ogromno »totih farecajgov« na poziv, manjkalo ni niti poskakovanje. Res bil je fin in čaroben večer, ki je z lahkoto prestavil misli tja pod palme. Sem čakal zgolj še štrbunk kokosa na glavo. Ali pa, da pride mimo kaka mama in mi začne ponujati aloa vero olje za zdravo, lepo porjavelo kožo. Misel na »patties« je skoraj orosila oko. Seveda je največji štos v tem, da izvajalci sploh niso bili »original Jah pipl from Trenchtown«, ampak je bila večina njih pristnih Nemcev. Tem ponavadi pripišeš irharce, ne pa pristnih vezi z Jamajko. No, topogledno včerajšnji pobje izstopajo.  Vsi po vrsti po glasu in stasu izgledajo dža, da bolj ne bi mogli. Scenarij se je včeraj glasil nekako takole: najprej tista Dubios soseščina, nakar zažgoli Jahcoustix, posel seveda v velikem slogu zaključi mladenič iz Koelna, the one and only, he, himself, mister root-ska-dub-dance-rap reagge mister: Gentleman. Nevednost je spet poskrbela za učenje. V bistvu Jahcoustix in Dubios Neighbourhood nastopajo skupaj, pri čemer se prvi predstavi kot ragga vokalist, kateremu soseščina nudi gruvajočo instrumentalno podlago. In so zaigrali za dobro uro v najboljši roots reagge maniri. Po mnenju ženskega dela občinstva je Jahcoustix poba za zlorabit, a tudi lepo poje. Zvočniki sicer še niso bili naviti do konca, a je predskupina poskrbela za prijetno ogrevanje, ki je uspelo predstaviti bistvene značilnosti reaggeja. Glasba z močno poudarjenim ritmom, kjer občasno s soliranji zablestijo pri vsi uporabljeni inštrumenti. Melodije so praviloma spevne, nič zatežene, želijo zbujati občutke sproščenosti. Kar je seveda v popolnem nasprotju s sporočilom, ki ga želi prenesti. Tudi Jahcoustix in Dubios Neighbourhood se niso želeli  izogniti tej tradiciji in so zato prepevali o socialni nepravičnosti, o težavah črne Afrike, o razsvetljenju, ki se bo zgodilo. Da pa ne bi preveč zatežili so zraven dodali še kako o ljubezni, ragga ladies in o rasta veselju do življenja. Jep, včeraj se je zgodila prava Jah tematika. Evforija se je skoraj približala vrhuncu, ko se je pojavilo retorično vprašanje: Would you jump for Gentleman, Slovenia ? Soglasno smo pritrdili, čeprav se neuk sploh nisem zavedal kaj me čaka. Najprej seveda 30 minut mencanja in borbe za wece. Potem se ja pa začelo. Kakopak z negodovanjem nestrpne publike, ki jo je deloma z uvodnim napovednikom o prihajajočem dogajanju utišal pravi bundesliga poba. Sem si skoraj rekel: evo, gremo back to the eighties«. Pa na srečo nismo šli tja, ampak prav res v Kingston, od koder sta prišli prvi dve nastopajoči, sicer kasneje backvokalistki. Zazibali sta nas skoraj v dremavico, čeprav sta poleg petja ponudili še bleščeče nasmehe. Zgolj zaradi kasnejšega izbruha energije; to zdaj vemo. Gentleman je mojster svoje obrti, mojster reaggijea, ki zna združiti žlahtno tradicijo z zahtevami sedanjosti. Da ne dolgovezim: obvlada tako korenine kot ska, ljub mu je tako dub kot dance in da stvar tudi za trenutek ne bi postala enolična, vse skupaj nadgradi še z žaganjem v stilu Rejdžev. Vsaj kar se z moje strani tiče: kapo dol. To je to kar sem želel slišati; eno prijetno reaggijaško zmes, ki te ne pusti ravnodušnega. V dojemanju nisem bil osamljen, saj mu je publika dobesedno jedla iz roke. Poba je z lahkoto vodil koncert, usmerjal, daljšal, pa tudi prekinjal komade, komuniciral, skakal in nasploh ustvarjal videz angažiranega performerja, ki ni prišel zgolj pobrati denar od vstopnine. Koncertu primerno je bilo tudi ozvočenje, zato vprašanje: du ja fil  bejs in jor beli« ni bilo zgolj retorično, temveč prej prijetna ugotovitev. Polnoč se je kar prehitro bližala, spoznanje o koncu dogodka je prihajalo prehitro. Gentleman je na razočaranje publike zmogel zgolj dva dodatka, čeprav sem imel občutek, da nihče od tam prisotnih ne bi protestiral proti podaljšanju koncerta za kako urco. A pravila so pravila, zaspane Ljubljane ne gre po nepotrebnem vznemirjati s koncerti pozitivne misli. Kot skoraj uspavanka, še bolj kot politični manifest in vsekakor kot posvetilo Bobu je izzvenela zadnja pesem, brez glasbene spremljave, skupaj z občinstvom, skoraj šepetajoče odpeta Redemption song. Nekateri bodo rekli, da se pobu ni več dalo in da itak ni pel, ampak jamral. No, meni se je zdel popolnoma primeren zaključek koncerta. V Mladini bi zapisali: »s kruhom pomazano«; še takih koncertov.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s