LM 2005

Posted: 09/05/2006 in arhivirano, lauf

Pravzaprav sploh nimam druge možnosti, ker me dva dni po dogodku, poleg obveznega musklfibra, še vedno spreletava srh navdušenja in očaranosti. Je že tako, da me množične prireditve vedno malo začarajo, in če se spravim zraven kot aktivni udeleženec so občutki še bolj evforični. Na svojem seznamu sem tokrat odkljukal tretjo ljubljansko enaindvajsetko.
Vsako leto gre nekaj minut hitreje in predrzna misel me napeljuje na idejo o urci in petinštirideset na prihodnjem ljubljanskem prstanu. Bomo videli; natančni meroslovci mi pravijo, da bom moral teči vsaj petnajst sekund hitreje na kilometer. Bemtiš, to se pa ne zdi tako veliko, da ne bi bilo mogoče. Bomo videli – malce rednosti in vse je mogoče, ali kot pravi Švejk: samo brez panike.
Moj nedeljski bluz se je začel že skoraj ritualno. Najprej tradicionalno – druga testeninka (in kje so bili špageti vprašam ?), malce sobotnega žura pri kolegu „zdajžetridesetletniku“, pa pozni začetek spanca, ki tako ali tako ni bil kakovosten, jutranje zgodnje vstajanje in obvezna kaka . Potem je seveda sledilo godrnjavo zajtrkovanje in odhod proti štartu. Že testetinka je nakazovala gnečo, ki se je v nedeljo zgolj potrdila.
S tolpo smo se preroško srečali na tivolski promenadi in potem skupaj vstopili v gnečo. Ta nas je počasi, enega za enim izpljunila iz slačilnice v štartni boks. Odveč je poudarek o mnogih znancih. Sem imel na trenutke občutek, da prav vsi tečejo. Očitno se je moja socialna mreža kar pošteno vklopila v tekaški trend. Vsi srednješolski žurerji, dragonsi, alpinisti, sostrčani in kar je še ostalih tolpašev smo se ob enajstih zapodili v dir. Seveda najprej po pločnikih in z nasmehom na ustih, kasneje vsak v svojem tempu in s peno na ustih, lagano sportski bi se reklo. Mimo štadiona ni šlo brez: ZELENO – BELI…., ampak je bilo nujno potrebno; prizorišču velikih zgodb, prizorišču prešpricanih ur je pač potrebno izkazati spoštovanje, vsej trenutni klavrnosti navkljub.Eh j..ga..kadar smo čustveni, smo čustveni. Vseeno smo odtekli naprej. Tam nekje pred koseško tržnico sem dokončno vase spravil tisto sladkobo, poimenovano gel s pretečenim rokom uporabe. Še enkrat več se je pokazala preroškost, da kar ne ubija, krepi. Gel me je dobesedno katapultiral. Do zdaj še nikoli nisem tekel s takšno lahkoto. Kilometrov, ki so si sledili od oznake deset do osemnajst skoraj nisem opazil. Seveda sem kasneje pri živalskem vrtu plačal davek , saj so se začeli pojavljati krči, ki so bili zvesti spremljevalec do cilja, a bil sem že preblizu za malodušje. Vklopil sem pogon na trmo in začel slediti dvema »te-ef-ovcema«: najprej je bil inspiracija Žure , kasneje Gregorb s katerim sva tudi odšprintala tistih nekaj zadnjih metrov. Obema lokomotivama en velik tenks !!!!! Bomo prihodnjič poračunali v tekoči valuti !!!! Odveč je dvom o poštenih analizi. Ni bila niti kratka, niti jedrnata. Bila je baročno preobložena z vsemi mogočimi presežniki. Ampak, ker je bilo potrebno oditi domov, smo storili tudi ta korak. Natakarji pa v jok. Seveda gre za preživetih enaindvajset zahvala simpatični dvojici spodbujevalk , ki sta navijali na vseh kritičnih točkah, zahvala gre tudi sparing dvojici s katerima sem preštel kar nekaj pripravljalnih metrov in seveda tudi vsem ostalim, ki bi jih moral omeniti, a bi postal pretirano osladen. Me ima, da bi kar zapel: ima nas 200 milijona……

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s