BIOGRAFIJA ENEGA GLEŽNJA – drama enodejanka

Posted: 24/04/2006 in arhivirano, prebliski

PROLOG:

….torej (tu si greste lahko mirno po kavo in kakšen piškot za zraven): kot veste sem se rodil nedolgo tega v tisti veliki stavbi sredi Most…sestre so že takrat trdile, da sem "ceu dedec"..itak, da sem bil največji v celi sobi in mama je bila ponosna, ne glede na dejstvo, da so ušesa že takrat malce štrlela….e, ipak sem bil prvi in prvi smo vedno lepi…hehehe

1 poglavje. (o začetkih)

seveda sem se vzgoji primerno ko pravi muškarac kmalu začel zanimati tudi za šport….seveda ne za katerikoli šport, ali bog ne daj za katerikoli klub…kar kmalu so me pripeljali do spoznanja, da je edini pravi šport za muškarce fuzbal in edina prava barva zelena……sem pa imel s fuzbalom včasih tudi malce težav, saj sem ob dejstvu, da so igralci sredine igrišča odlično igrali in napadalci niso dobili uporabnih žog, pogosto zaspal..starši so bili seveda zadovoljni, ker nisem kompliciral in sem tam nekje ob 20.30  že spal (predpostavimo, da se je fuzbal pričenjal ob 20-ti)….sem bil precej idealen otrok glede tega…..no…v postopku nadalnje socializacije sem se priučil ostalih vedensjkih vzorcev in kmalu sta me zanimala tudi basket in hokej…..športa sta bila za gledanje zanimiva: vseskozi se je nekaj dogajalo: zabijanja, lepi koši, izvrstne podaje, hitro drsanje, pretepi..mislim vse kar si lahko želi nadebudnež..člouk bi rekel: zdravo tekmovalno okolje…a sem imel tudi smolo….no v bistvu imel sem tri smole…prvič: bil sem prvi in očarljiv nisem bil samo mami, ampak tudi noni, pa stari mami, pa tetam in tako smo se kmalu poredili v enega takega  bucota…..drugič: preselili smo se,  bajta stoji sredi hriba, kar ni najbolj primerno okolje za fuzbal, čeprav smo tudi fuzbal žgali po tistih klančinah….tretjič: tale naš buco je za povrhu še malo štoraste narave in petljanje žoge z nogo je precej bolj komplicirane narave kot driblanje z rokami…..očitno leve in desne možganske hemisfere nimam najbolj skoordinirane….no in tako je basket postal prioriteta..aja…pa še nekaj pomembnega ima basket: MANJŠE IGRIŠČE….. ni treba tolk laufat, saj razumete ne…..še vedno pa lahko koga vržeš na finto, oz. uporabimo žargon: pelješ scat…..tako sem se skozi ceu lajf pustil peljati scat, občasno pa sem tudi jaz koga poscal…..to mi je povzročalo neizmerno ugodje, zato sem veliko časa preživel na igriščih širom moščanske občine, pa na morju, pa na Krasu..skratka..kjer se je dalo…bilo je fino fajn in prilezel sem tam nekje do srednjega rekreativnega nivoja znanja…in nekako sem to košarkarsko navdušenje obdržal do današnjih dni, ko še vedno mečem balo na koš, se prepiram o korakih, ščipam v obrambi, prodiram na koš, verbalno provociram, delam dvojne, postavljam blokade in se na sploh rad igram to socialno igro.

2. poglavje (o igri)

..sicer pa igra ni  popolnoma nedolžna….skozi leta sem pridelal tudi nekaj takih rekreativnih poškodb, ki so še posebej značilne za bucote…tako sem si mlace nategnil mišice na rokah, in seveda sem pridelal tudi klasiko: ZVIN GLEŽNJA……..s to nadlogo sem se seznanil enkrat poleti v bolnišnici v Novi Gorici, ko je dohtarca rekla: jah nič..gips mu dejmo in meni so se orosile oči in ostal sem brez gipsa….visoke superge kar naenkrat niso bile zgolj modni dodatek, ampak obveza, a mister zvin se ni dal…vsaj enkrat letno me je obiskal in takrat sem bil, kot bi rekli košarkarski trenerji, ene 14 dni izven pogona…seveda starim mamam ni bilo vseeno in so me tolažile…kako prašate ?..ma saj veste, kaj stare mame najbolj obvladajo..zgodba se je tako nadaljevala..sčasoma sem obdobja okrevanja uspel skrajšati…hehehe..pač kite so se že lepo razlahljale in ni bilo več takega problema…..vmes sem počel tudi druge zadeve, a basket je ostal vedno nekje v bližini…….in tako zgodbo lahko počasi pripeljem v sedanjost, ko basketiram zgolj še enkrat na teden, večkrat tudi zato, da vidim stare frende…in pazi zdej !!!!!…kako naj bi se znebil basketa, če pa edino tam lahko srečam legende: Kokija, Kopačko, Kavko, Giovannija, Čuka, Tomažina, Buša  in ostale modele…..no in tako tudi zadnji mesec uživam v basketu, spotoma pristanem v ekipi, ki je osvojila 14 dni nazaj en tak lokalen turnir trojk (in zato predlagam šele večerni odhod na Štajersko, ker moram kao na OZ, kjer naj bi poleg golaža prejel še medajlo in odrecitiral eno poročilo, a štekate ?) in pobiram ponudbe za sodelovanju na naslednjem turinirju, ki naj bi se zgodil enkrat spomladi….

3. poglavje (vrnitev starega znanca)..

 in včeraj špilam tko za dušo, razumeš: dobr fajt, bala pada not, v obrambi fajtam, še šprinte lahko delam….mislim res špilam eno uživaško košarko, Zmagadin bi moral priti malce v Sostro pogledati in ko nekje ob 22. 30 pogledam svoj score ugotovim: danes piše 2 zmagi, 2 poraza…bemti šest preostalih nas stakne glave….do enajstih, ko se prižge alarm je časa še dovolj, moramo odigrati majstrco…..za nepoučene; majstrca je  ponavadi zadnji špil dveh izenačenih ekip, ki ponudi odgovor  na vprašanje kdo je boljši…….potem se gre pa na pivo….še najraje vidimo, da plačajo poraženci, ker je tako igra še malce bolj zavzeta…no in tako začnemo špilat….do rezultata 8:5 sem dal tri pike, pa ene dvakrat sem podal in še ene dvakrat sem kr uredu skočil na odbito žogo…je pa treba zraven dodati še, da sem pa dihal že ko parna lokomotiva…zmatram, pa zdaj itak nisem navajen na šprinte (kot da sem kdaj bil :-)), ampak na vztrajnost, ki je značilna tistim, ki šodrajo po hribih….no in v tistem ključnem trenutku Kopačka vrže na koš, fali, sam skozi zobe dodam: mamicu mu j……, skočim, ujamem žogo, v mislih že prištevam piko našemu rezultatu, ko se naenkrat pod mano najde Mito…..no, ne glih ceu Mito, ampak samo njegova noga…..mojih nekaj čez 80 z veliko hitrostjo pikira iz 20 centimetrskega skoka proti parketu, ne da se storiti ničesar več in zato se moja leva spodnja okončina malce zvrne, zvije…..po ene dveh letih spet zagledam Mlečno cesto neverjetno blizu……..in elegantno odšepam krog ali dva po telovadnici…ostali začudeno gledajo moje švedranje in puhanje, sam jim pojasnim, da moraš gleženj v dobrobit manjši oteklini malce shoditi..češ, da je potem bolje…..velike majstrce seveda nismo odigrali do konca in seveda zato tudi nismo odšli na pivo, a vseeno smo med higieniziranjem navrgli eno ali dve o tem veličastnem košarkarskem spopadu…

EPILOG:

….tako sem odkrevsal domov, pa spat….zjutraj, torej danes pa ceu žur….spusti in vzponi po stopnicah potekajo pazljivo in po polžje….po ravnini še gre, a zgolj s šepanjem…….zjutraj se še tolažim, da grem jutri lahko smučat, samo pancar malce bolj zategnem pa bo že šlo..e jok brate odpade……kot je včasih  znal zapeti Aca Mežek me ljubav preko žice strezni…..češ ti se kar pocajti, drgač bom čez vikend jezna, če boš še vedno šepal………in tako se odločim za obisk lekarne, knjižnice in jutrašnje pucanje avta….glede na dosedanje zvinovske izkušnje  menim, da bi moral biti gleženj do petka vsaj v zadovoljivem stanju (sploh če gojzar malce zategnem :-)), če že ne bo bp……no….tako se ura bliža pol šesti, snažilka malce nestrpno pogleduje proti moji mizi, vidi se, da ni najbolj srečna zaradi čakanja…….bom kar zaključil tole biografsko pripoved in začel z mentalnim alpinizmom…..torej kaj  že potrebujem za vikend ?: aja …floharco..pa kaj še?…floharco…pa kaj še?….pa floharco….a še kaj ?..še eno floharco…morda še kaj?…jah eno floharco, kaj pa drugega…boš kje spal: ja, ja…saj spalko bom tudi vzel….:-)..pa na floharco ne smem pozabiti…..skratka……jutri pa uživajte…jaz bom morda avto spucal….če najdem floharco….

ajd…..

28.1.2006

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s