Grenki kontrabant

Včasih se mi zdi, da čas nikamor ne beži,

da zgodovino spet živim, nič revolucionarnega se ne naučim.

Težava vedno znova se pojavi, ko bledi gringo se v naših krajih spet najavi.

Polno krame seboj privleče, da bolj udobno bo na hribu, še poreče.

Če zarezgetam, da naj raje nosi sam,

takoj v smeri salamoreznice sem gnan.

Zato ne trdi, prosim te, nikar,

da otovorjen hrbet, samo zaradi lastnega veselja imam.

Topotaje, dan na dan,

radosti me zgolj en mit:

da gringo ves zalit,

na koncu od višine bo prbit.

Na drevo

Praviloma za rekreacijo mi ni,

tekanje v prazno, zgolj potrata se mi zdi,

a ko nastopi kakšen dober dan,

urno v višjo prestavo dam.

 

 

 

Takrat mačka je v hudem stresu,

konec vadbe počaka raje na drevesu.

 

Ona tega pač ne ve,

 da zdaj treniram le še to,

kako bi splezal na drevo.

 

Pritožba

Odkar Capi ima otroka, z mano vicev več ne poka.

Samo z vozičkom se sprehaja, na pasje žure ne prihaja.

Zdaj še mojemu šefu se zmešalo je, na povodec sili me.

A  enkrat  ga ukanil bom, petarde si nabavil bom.

 

 

Dialog ?

Jaz sem Tinkara,

nobena pasja mrcina me ne prevara.

Živim v bajti skupaj z mačko,

zanalašč postrigel sem jo na krtačko.

Na poti v zverinjak

Ob vpeljavi nove rubrike se spodobi zapisati nekaj uvodnic, ki naj predstavijo tematiko, zakoličijo območje objav ter uvedejo kontekst, spotoma pa še pokažejo na zglede, ki narekujejo ravnanja naslednjih objav. Ne bom kompliciral, raje zgolj na hitro skiciram sosledje dogodkov:

Vse skupaj se je pravzaprav začelo nekaj mesecev nazaj, ko sem šibal v knjižnico poravnati zamudnino, pa sem v gneči pred pultom čakal in se mi je v roke prikradla mala knjižica s povsem enostavnim naslovom: Mačke malega mesta, Lovšinova Darja  je bila podpisana kot avtorica. Ker sem upal na veliko slik, ki naj poskrbijo za odklop v čakalni vrsti, sem jo začel listati in po nekaj straneh sem se začel režati ko pečen maček.  To je namreč (bila) taka imenitno trapasta knjiga, kjer se je na vsaki strani sončil en muc, spodaj pa je bil zapisan ravno prav butast verz, da sem se moral nasmehniti zaradi preproste prisrčnosti. In seveda, bližalo se je fotrovstvo, debate se uhajale od običajnih zagat s hribi in basketom v druge sfere, sfere bližje mačkonom iz knjige. V trenutkih odklopa sem se še sam poskusil v zapisovanju traparij. Ta rubrika je rezultat takih štosev.